Jedro

Obtoženec v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenjuje podaljšanje pripora kot neutemeljeno glede na dolgotrajnost pripora, ker ima v Sloveniji družino in otroka in ker je zadeva že drugič razveljavljena. S tem ponuja drugačno dokazno presojo navedenih okoliščin, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obtoženega M.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Višje sodišče v Kopru ugodilo pritožbi okrožnih državnih tožilcev in razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.06.2002, s katero je bil obtoženi M.W. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ obsojen na osem let zapora in denarno kazen 4,000.000 SIT. Z istim sklepom je na podlagi 7. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožencu podaljšalo pripor iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Obtoženec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s povsem nejasno opredelitvijo zakonskih določb, ki naj bi bile kršene ("1. točka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 377. člena ZKP in 11. točka"). Izpodbijanemu sklepu očita, da nima nobenih razlogov in logične obrazložitve o nujnosti pripora. V priporu se nahaja že 29 mesecev zaradi neutemeljenih sklepov, v katerih se mu očita begosumnost z nelogičnimi obrazložitvami. Navaja, da ima v Sloveniji družino in otroka, starega 10 let. Zanika tudi očitek o ponovitveni nevarnosti glede na to, da mu krivda še vedno ni dokazana, saj je sodba že drugič razveljavljena.

Višji državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlaga njeno zavrnitev. Mnenja je, da sodišče s svojo odločitvijo zakona ni kršilo. Z zatrjevanji o nelogičnosti obrazložitve o podaljšanju pripora pa vložnik zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ki pa je ne konkretizira, tako da zatrjevane kršitve zakona ni bilo mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik zahteve izrecno sklicuje in ki jih tudi obrazloži (1. odstavek 424. člena ZKP).

V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti obtoženec podaljšanje pripora iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ocenjuje kot neutemeljeno in nelogično glede na dolgotrajnost pripora, ker ima v Sloveniji družino in otroka in ker je zadeva že drugič razveljavljena. Glede na navedeno je očitno, da vložnik zahteve ponuja drugačno dokazno presojo, kot izpodbijani sklep, v katerem je višje sodišče ugotovilo in se tudi obrazloženo opredelilo do vseh zakonskih pogojev za podaljšanje pripora, med drugim tudi glede njegove neogibnosti za varnost ljudi (2. odstavek 202. člena ZKP). Obtoženec torej po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso obrazložene oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.