Jedro

Na podlagi zakonskega besedila iz 219. člena ZOR ni mogoče sklepati, da je ta določba uporabljiva le v primerih, če se stvar spremeni v kaj drugega ali preneha obstajati. Res je v besedilu uporabljen dovršni pretekli čas, iz česar morda revizija sklepa, da je s tem mišljeno, da stvari ni več ali da je spremenjena, predelana ipd.. Toda zakon se prav enako izrazi na primer pri uporabi stvari v tujo korist (217. člen ZOR - če je kdo uporabil svojo ali tujo stvar... je tretji dolžan vrniti stvar...), kjer je razumljivo, da vrnitvene obveznosti ne bi bilo, če ne bi bilo več stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca solidarno plačati tožnici 2,080.282,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da je prvo sodišče ravnalo v skladu s sodno poravnavo P 347/79, ko je za izračun najemnine za 4/10 tožnici lastne nepremičnine, ki jo zasedata toženca, vzelo za podlago mnenje izvedenca dipl. ing. gr. M. R., ki ga je samo postavilo. Ta je izračunal najemnino za 88 mesecev in od tega zneska odštel vzdrževalna dela in 15% za redno vzdrževanje. Ne gre za čisto denarno terjatev in zato je pravilna primerjava s profitno najemnino.

Izvedenec je upošteval manjvrednost objekta zaradi pomanjkanja ustreznih gradbenih dokumentov in zaradi bližine daljnovoda.

Proti tej sodbi sta toženca vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj se sodba razveljavi ali ustrezno spremeni. Višjemu sodišču očitata, da je zmotno uporabilo za presojo 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj se z uporabo tožničinega deleža nepremičnine stvar ni spremenila v kaj drugega ali prenehala obstajati. Pravni temelj je lahko zgolj 38. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (ZTLR), kar sledi tudi iz 6. točke sklenjene poravnave. S sodbo odmerjena najemnina je zato nepravilna, ker ne upošteva koristnih stroškov v tolikšni višini, kolikor se je vrednost stvari povečala. Vrednost nepremičnine se je v kritičnem času povečala z vlaganji zgolj tožencev za 32,6%, sodišče pa je upoštevalo le 15% za tekoče vzdrževanje. V poravnavi stranki nista določili roka dospelosti posamezne najemnine. Sodišče tako ni upoštevalo 583. člena ZOR in zato ni mogoče uporabiti 277. člena tega zakona.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in pri tem poudarila, da je sodišče uporabilo določbo 219. člena ZOR kot primerjalni člen. Revizijsko izpodbijanje upoštevanega deleža vlaganj pomeni izpodbijanje dejanskega stanja. Obresti so prisojene šele od izračuna dalje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V 6. točki omenjene poravnave se je tožnica zavezala, da ne bo zahtevala najemnine od svojega solastninskega deleža na obravnavani nepremičnini do 31.12.1985, hkrati pa sta se tožnica in toženec sporazumela, kdo bo izračunal najemnino. Pravilno je torej sklepanje nižjih sodišč, da iz takšnega zapisa sledi, da sta se stranki sporazumeli za plačevanje najemnine po omenjenem datumu. Podlaga za uveljavljani tožbeni zahtevek je potemtakem v tej sodni poravnavi. Ko je pritožbeno sodišče analizirano način izračunov uporabnine, je pravilno omenilo primerjavo z 219. členom ZOR, ki določa, da če je kdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Na podlagi tega zakonskega besedila ni mogoče sklepati, da je ta določba uporabljiva le v primerih, če se stvar spremeni v kaj drugega ali preneha obstajati. Res je v besedilu uporabljen dovršni pretekli čas, iz česar morda revizija sklepa, da je s tem mišljeno, da stvari ni več ali da je spremenjena, predelana ipd.. Toda zakon se prav enako izrazi na primer pri uporabi stvari v tujo korist (217. člen ZOR - če je kdo uporabil svojo ali tujo stvar... je tretji dolžan vrniti stvar...), kjer je razumljivo, da vrnitvene obveznosti ne bi bilo, če ne bi bilo več stvari. Skratka, zakon ne ponuja takšnega razumevanja 219. člena, kot ga revizija.

Tako se pokaže kot pravilno sklepanje sodišča, da morata toženca povrniti korist, ki sta jo imela od uporabe tožničinega solastninskega deleža. In ne pride v poštev uporaba 38. člena ZTLR, katerega drugi odstavek res določa, da dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.

Določba 38. člena ZTLR je namreč povezana z lastninsko tožbo za vrnitev stvari, za kar pa ne gre v tem sporu. Pri tožencih tudi ni mogoče govoriti, da sta dobroverna posestnika, saj ne gre za to, da ne bi vedela ali mogla vedeti, da stvar, ki sta jo uporabljala, ni njuna (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Tako ali tako pa sta se stranki dogovorili o plačevanju najemnine in je že to podlaga vtoževane obveznosti.

Revizija tudi nima prav, da je najemnina nepravilna, ker ne upošteva koristnih stroškov v tolikšni višini, kolikor se je vrednost stvari povečala. Izvedenec M. R. je pri izračunu upošteval sedanjo vrednost objekta po stanju ob razvezi zakonske zveze tožnice in toženca (glej točke 7.00 in 8.10 ter "zaključek" v 8.40 izvedenskega mnenja!). K vrednosti nepremičnine kot podlage za izračun ni prištel tistega, kar sta toženca vložila vanjo in s tem povečala njeno vrednost. In končno, stranki res nista določili roka za plačilo najemnine, kar je tudi razumljivo, prav spričo določbe 583. člena ZOR, ki ga navaja revizija (zakupnik je dolžan plačevati zakupnino v rokih, ki jih določa pogodba ali zakon, če ni pogodbe ali zakona pa tako, kot je navada v kraju, kjer je stvar izročena). Navada je, da se najemnina plačuje vsak mesec sproti. Razsojeno pa je bilo, da gredo tožnici obresti od celotnega zneska za obdobje 88 mesecev šele od konca tega obdobja naprej, ne pa že od kdaj prej. Sicer pa menda ne meni revizija, da terjatev sploh še ni zapadla? V nobenem pogledu potemtakem ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam. Ker se tudi sicer ob uradnem preizkusu ni pokazalo, da bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno v škodo tožencev, in da ne gre za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Odgovor na revizijo ni prinesel nič takšnega, kar bi pripomoglo pri njeni rešitvi. Zato stroškov zanjo ni mogoče šteti kot potrebnih in zato tudi ne gredo tožeči stranki (prvi odstavek 155. člena ZPP/77).