Jedro

Zgolj opis poškodb na poslovnih prostorih in pavšalna navedba, da je nastala škoda najmanj v višini vtoževane terjatve, ob konkretnem ugovoru tožeče stranke o višini (preostale) v pobot uveljavljane škode, ne zadoščata. Trditve tožene stranke ne omogočajo preizkusa toženkinega izračuna višine zatrjevane škode. Po ugovoru tožeče stranke tožena ni konkretizirala oziroma razkrila, na kakšni podlagi je ocenila, da bi škoda lahko dosegla zatrjevano višino. Tako ostaja nepojasnjeno, kako je tožena stranka prišla ravno do takšne ocene višine škode. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza - postavitev izvedenca ustrezne stroke.

Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialnega procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in nato zanje ponudila dokaze. Obveznost sodišča namreč ni neomejena. Določena je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem. Ugovor tožeče stranke je tako na toženo stranko prevalil breme ustreznega pojasnila izračuna (preostale) zatrjevane škode, ki pa ga slednja ni izpolnila. Tako bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 46955/2014 z dne 8.4.2014, razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in odločilo, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi (I. točka izreka izpodbijane sodbe); ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene za znesek 10.623,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2014 dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe); ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova plačila pogodbene kazni v višini ugotovljene terjatve tožeče stranke iz II. točke izreka (III. točka izreka izpodbijane sodbe); ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.600,00 EUR iz naslova povrnitve škode na poslovnem prostoru (IV. a točka izreka izpodbijane sodbe) ter da v preostalem delu terjatev tožene stranke do tožeče iz tega naslova do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke iz II. točke izreka ne obstaja (IV. b točka izreka izpodbijane sodbe); po pobotanju (z učinkom na dan izdaje izpodbijane sodbe - t. j. 4.7.2017) terjatve tožeče stranke do tožene, ugotovljene v II. točki izreka, in terjatve tožene stranke do tožeče, ugotovljene v IV. a točki izreka, toženi stranki naložilo, da tožeči v roku 8 dni plača 9.843,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2017 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka izpodbijane sodbe); odločilo še, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki izvršilne in pravdne stroške v višini 1.350,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper III., IV. b, V. in VI. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da obstaja njena terjatev do tožeče stranke v višini vtoževane terjatve, nato pa, po medsebojnem pobotanju terjatev tožeče in tožene stranke, tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (najemnik) in tožena stranka (najemodajalec) sta dne 24.6.2010 sklenili najemno pogodbo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, opr. št. SV 346/2010 (priloga A3 spisa), katere predmet so bili toženkini poslovni prostori v I. in II. etaži, skladišče in parkirni prostori, kar vse se nahaja v poslovnem objektu B. na G. cesti 19A, M. Skladno s 5. odstavkom 4. člena omenjene najemne pogodbe je tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe toženi stranki nakazala varščino v višini 16.500,00 EUR, ki bi jo tožena stranka v roku 15 dni od prenehanja najemnega razmerja morala vrniti tožeči stranki, pred tem pa bi smela pobotati zapadle neplačane najemnine, stroške in škodo, ki bi jo v pisnem sporazumu kot nesporno potrdili obe stranki. Najemno razmerje je skladno z aneksom št. 3 k zadevni najemni pogodbi (priloga A5 spisa) prenehalo 31.12.2013. V tem postopku tožeča stranka zato skladno s 5. odstavkom 4. člena zadevne najemne pogodbe od tožene stranke zahteva vračilo preostanka varščine v višini 10.623,40 EUR1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.20142 dalje do plačila. Tožena stranka ne zatrjuje, da je terjatev tožeče stranke na vračilo preostanka varščine v višini 10.623,40 EUR prenehala zaradi predpravdnega (materialnega) pobota, pač pa je podala dva ugovora procesnega pobota (do višine vtoževane terjatve), in sicer primarnega iz naslova plačila pogodbene kazni na podlagi 3. odstavka 3. člena najemne pogodbe ter podrednega iz naslova povračila škode, ki naj bi toženi stranki nastala, ker naj tožeča stranka ne bi vrnila najetih prostorov v neokrnjenem stanju.

6. Tožena stranka zadevne sodbe ne izpodbija v II. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v višini 10.623,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2014 dalje do plačila, pač pa sodbo sodišča prve stopnje izpodbija le v točkah III in IV b izreka, v katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji njena terjatev do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni (v višini ugotovljene terjatve tožeče stranke) oziroma, da ne obstoji njena terjatev do tožeče stranke iz naslova povrnitve škode na poslovnih prostorih nad zneskom 3.600,00 EUR (do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke). Z argumentom (domnevne) napačnosti odločitve v III. in IV. b točki izreka pa predmetno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi v točkah V in VI izreka, v katerih je sodišče prve stopnje odločilo o medsebojnem pobotanju predhodno ugotovljenih terjatev tožeče in tožene stranke ter o pravdnih stroških.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izročitvijo predmeta najema v neokrnjenem stanju ter da je tožeča stranka še vedno v zamudi, ker predmeta najema še ni predala v dogovorjenem stanju. Takšno naziranje tožene stranke, ki mu je tožeča stranka izrecno in obrazloženo nasprotovala v prvi in drugi pripravljalni vlogi (red. št. 10 in 16 spisa) ter na naroku za glavno obravnavo dne 7.6.2017 (zapisnik na red. št. 31 spisa)3, namreč nima opore v pogodbenem besedilu z dodatki. Tako je v 2. odstavku 3. člena zadevne najemne pogodbe določeno, da mora po prenehanju najemnega razmerja najemnik (tožeča stranka) predati poslovni prostor prazen oseb in njegovih stvari, najemodajalcu (toženi stranki) v neokrnjenem stanju, upoštevajoč redno rabo, in sicer prvi delovni dan po preteku najemnega razmerja. V nasprotnem primeru ima najemodajalec pravico to storiti v lastni režiji, najemniku pa obračunati vse stroške, ki jih je imel s sanacijo. V istem odstavku je še določeno, da mora najemnik ob izteku najemnega razmerja vrniti čiste prostore in ključe. V 3. odstavku 3. člena pogodbe pa je določeno, da mora najemnik v primeru zamude pri izročitvi poslovnega prostora plačati najemodajalcu poleg najemnine tudi pogodbeno kazen v višini 500,00 EUR za vsak dan zamude. V primeru, da najemnik ne preda ključev v tridesetih dneh od prenehanja najemnega razmerja, najemnik dovoljuje najemodajalcu, da zamenja ključavnico, izprazni poslovni prostor in skladišči njegove stvari v najetem skladišču na njegove stroške. Glede na navedeno je tako moč z gotovostjo zaključiti, da je pogodbena kazen določena le za zamudo z izročitvijo samih prostorov, ne pa tudi za morebitno škodo na teh oziroma njeno odpravo, saj so slednjemu namenjeni drugi instituti v pogodbi (npr. odprava škode v lastni režiji in možnost najemniku obračunati vse stroške sanacije iz 2. odstavka 3. člena pogodbe ter možnost pobota stroškov in nesporno ugotovljene škode z varščino pred njeno vrnitvijo najemniku iz 5. odstavka 4. člena pogodbe). Za iskanje drugačne vsebine volje strank, kot izhaja iz (neposredno izvršljivega notarskega) zapisa zadevne najemne pogodbe in kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa po presoji pritožbenega sodišča ni podlage v spisovnem gradivu. Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka prvi delovni dan po prenehanju najemnega razmerja - t. j. 2.1.2014 toženi stranki vrnila čiste poslovne prostore in ključe le-teh (oziroma kartice za dostop do objekta in poslovnih prostorov), zato pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen dejanski stan iz 3. odstavka 3. člena zadevne najemne pogodbe, na podlagi katerega bi bila tožena stranka od tožeče upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da si tožena stranka še ni mogla pridržati pravice do pogodbene kazni (5. odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)).

8. Podredno je tožena stranka v (procesni) pobot uveljavljala še terjatev iz naslova škode na zadevnih poslovnih prostorih. Tožena stranka meni, da bi za vrnitev zadevnih poslovnih prostorih v neokrnjenem stanju tožeča stranka morala še: zamenjati police v sanitarijah, poskrbeti za ostala mizarska dela oz. izdelke (vrata) in sanirati manjše napake oziroma poškodbe, nastaviti spodnje blende na konvektorjih oz. zamenjati filtre konvektorjev, primerno urediti poškodbe v dvigalu, spolirati keramiko na stopnišču in izvesti generalno čiščenje samočistilnih preprog, odpraviti poškodbe vrat in podbojev, zamenjati straniščne deske in vrniti ključe sanitarij. Tožeča stranka v zvezi z mizarskimi deli ni zanikala, da jih je bila dolžna opraviti, niti ni trdila, da jih je opravila, navajala pa je tudi, da je bila pripravljena plačati za ta dela znesek 3.600,00 EUR, v zvezi s čimer je v tem znesku že potrdila predračun, ki ga je prejela od tožene stranke. Slednje je trdila tudi tožena stranka. Glede preostale zatrjevane škode pa je tožeča stranka trdila, da jo je že odpravila oziroma da je ni dolžna odpraviti, ker naj bi šlo za posledice običajne rabe, v vsakem primeru pa stroški odprave te škode ne bi mogli doseči višine vtoževane varščine.4 Glede preostalega dela (t. j. nad zneskom 3.600,00 EUR) v pobot uveljavljane odškodninske terjatve sta bila torej tako njen temelj kot višina med strankama sporna.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka glede višine preostale v pobot uveljavljane škode ni podala zadostnih trditev, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Zgolj opis poškodb na poslovnih prostorih in pavšalna navedba, da je nastala škoda najmanj v višini vtoževane terjatve5, ob konkretnem ugovoru tožeče stranke o višini (preostale) v pobot uveljavljane škode, ne zadoščata. Trditve tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo preizkusa toženkinega izračuna višine zatrjevane škode. Po ugovoru tožeče stranke, tožena ni konkretizirala oziroma razkrila, na kakšni podlagi je ocenila, da bi škoda lahko dosegla zatrjevano višino.6 Tako ostaja nepojasnjeno, kako je tožena stranka prišla ravno do takšne ocene višine škode. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza - postavitev izvedenca ustrezne stroke. Dokaz s postavitvijo izvedenca ni namenjen odkrivanju spornih pravno relevantnih dejstev, temveč zgolj ugotavljanju obstoja pravočasno zatrjevanih dejstev. Tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.7 Sodišče prve stopnje je zato toženkin dokazni predlog po postavitvi izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi ocenil višino škode, utemeljeno zavrnilo.

10. Kot že pojasnjeno, je bila tožena stranka na pomanjkljivost svojih trditev o višini preostale v pobot uveljavljane škode v zadostni meri in dovolj konkretno opozorjena s strani tožeče stranke. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP. Materialno procesno vodstvo je določeno v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Kršitev materialnega procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in nato zanje ponudila dokaze. Obveznost sodišča namreč ni neomejena. Določena je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami)). Ugovor tožeče stranke je tako na toženo stranko prevalil breme ustreznega pojasnila izračuna (preostale) zatrjevane škode, ki pa ga slednja ni izpolnila. Tako bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente tožeče stranke.8 Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o višini v pobot uveljavljane škode (dokazni predlog po postavitvi izvedenca ustrezne stroke je zavrnilo), tožene stranke tudi ni z ničemer zavedlo, da naj bi bila njena trditvena podlaga v tej smeri zadostna.

11. Tožena stranka tudi ne more uspeti z očitki o bistveni kršitvi določbe 108. člena ZPP. Uporaba 108. člena ZPP pride namreč v poštev le v primerih formalnih, ne pa vsebinskih pomanjkljivostih vloge. Vloge, v katerih je tožena stranka podala in utemeljevala procesni ugovor pobota iz naslova odškodnine pa niso bile formalno pomanjkljive, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o ugovoru procesnega pobota vsebinsko odločalo.9

12. Glede na vse pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče iz naslova pogodbene kazni (III. točka izreka izpodbijane sodbe) ter, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče iz naslova povrnitve škode na poslovnih prostorih nad zneskom 3.600,00 EUR (IV. b točka izreka izpodbijane sodbe), posledično pa sta pravilni tudi odločitvi sodišča prve stopnje o medsebojnem pobotanju predhodno ugotovljenih terjatev tožeče in tožene stranke10 v V. točki in pravdnih stroških v VI. točki izreka izpodbijane sodbe.

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se dogovorili, da se iz zneska varščine (16.500,00 EUR) plača najemnina za mesec december 2013 v višini 4.751,64 EUR in obratovalni stroški v višini 1.124,96 EUR. 2 Naslednji dan po dnevu, ko je tožena stranka od tožeče prejela poziv na vračilo varščine (povratnica v prilogi A8 spisa). 3 V prvi pripravljalni vlogi z dne 29.9.2014 je tako tožeča stranka zatrjevala, da niso utemeljene toženkine navedbe, da naj bi prišla v zamudo z izročitvijo najetih prostorov ter smiselno, da tožena stranka varščine ne more zadrževati iz naslova pogodbene kazni, pač pa bi lahko varščino pobotala le s terjatvijo do tožeče stranke iz naslova odprave škode, če bi obstajala in bi bila nesporno ugotovljena na podlagi pisnega sporazuma (list. št. 43 spisa). V drugi pripravljalni vlogi z dne 26.4.2016 je tožeča stranka zapisala, da bi bila tožena stranka upravičena do pogodbene kazni le v primeru zamude pri izročitvi poslovnih prostorov, do katere pa ni prišlo, saj je tožeča stranka takoj po prenehanju najemnega razmerja predala prostore prazne oseb in stvari, toženi stranki pa izročila vse ključe in počiščene prostore (list. št. 55 spisa). Na naroku za glavno obravnavo pa je tožeča stranka še pojasnila, da gre v obravnavani zadevi za bistveno drugačno situacijo, kot če bi tožeča stranka še vedno zasedala predmetne poslovne prostore, torej smiselno, da je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer, če teh prostorov ne bi izpraznila oseb in stvari (list. št. 99 spisa). 4 Npr. list. št. 42, 43 in 55 spisa. 5 Tožena stranka niti ne pojasni, ali škoda v zatrjevani višini predstavlja oceno manjvrednosti njenih poslovnih prostorov, ali pa gre za oceno stroškov popravila teh prostorov. 6 Npr. na način, kot je to storila glede prej omenjenih mizarskih del. Takšna zahteva po konkretizaciji trditev je po prepričanju pritožbenega sodišča v okvirih, ki se od oškodovanca lahko pričakujejo. 7 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2937/2014 z dne 21.1.2015 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005. 8 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1116/2012 z dne 5.2.2014. 9 Podobno npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 27/2014 z dne 18.2.2015 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št II Cp 1107/2010 z dne 19.5.2010. 10 Terjatvi tožeče in tožene stranke, ugotovljeni v II. in IV. a točki izreka izpodbijane sodbe.