Jedro

Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve:... z dne 28. 3. 2019 in odločba št. dokumenta: ... z dne 5. 10. 2018 in da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 29. 6. 2018 zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 7. 2018 dalje, da se jo razvrsti v II. kategorijo invalidnosti od 29. 6. 2018 zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 7. 2018 dalje, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 29. 6. 2018 zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, ki jih bo ugotovil izvedenec medicinske stroke, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno in se ji prizna pravica do delnega nadomestila. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodna izvedenka pri ocenjevanju njene delazmožnosti za delo na delovnem mestu administrator svoje mnenje prvenstveno oprla na pozitivno zdravniško spričevalo, ki ga je prejela na predhodnem zdravniškem pregledu. Meni, da bi izvedenka morala izraziti dvom v pravilnost podanega mnenja ob upoštevanju obsežnega koriščenja bolniškega staleža in številnih zdravstvenih težav. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da naj bi izvedenka po pripombah tožnice, mnenje dodatno obrazložila in odgovorila na pripombe. V konkretnem primeru tudi ni bila ugotovljena tožničina delazmožnost za njen poklic, kot je definiran v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Izvedenka je kot svoj poklic upoštevala zgolj delo administratorke, ni pa se opredelila do drugih del, ki jih je tožnica tudi opravljala. V kolikor bi to storila, bi ugotovila, da niti delo varuhinje, niti delo trgovke, nikakor ni pretežno sedeče, fizično lažje delo, brez dvigovanja težjih bremen. Tako se po mnenju tožnice pojavi absurdna situacija, ko tožnica nima priznane kategorije invalidnosti, čeprav ni zmožna za opravljanje teh dveh del. Potrebno pa je upoštevati tudi specifičnost dela na delovnem mestu administrator, saj ga je opravljala le eno leto glede na obseg bolniškega staleža, na to delo pa je bila napotena s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Potrebno je upoštevati, da pogodba o zaposlitvi ni podaljšana in da ne obstaja možnost za zaposlitev na enakih delih pri drugih delodajalcih. Ne strinja se tudi z zaključki izvedenke, da je mogoče posledice tožničine bolezni odstraniti z ukrepi medicinske rehabilitacije. Pri tem se je izvedenka preveč opirala na glavno diagnozo in bolezni gibal, ne pa na fibromialgijo. Predlaga razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne uveljavlja.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. zadeve: ... z dne 28. 3. 2019, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. dokumenta: ... z dne 5. 10. 2018. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovil, da pri tožnici ni podana invalidnost. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do zmanjšanja delovne zmožnosti v smislu II. ali III. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Ta v 63. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji drugega odstavka se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Po 2. oziroma 3. alineji drugega odstavka citirane določbe pa se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več ter v III. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.

8. Pri tožnici popolne izgube delovne zmožnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne II. ali III. kategorije invalidnosti določene v 2. in 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 po dodatno izvedenih dokazih, ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega zdravstvenega stanja in preostale delovne zmožnosti za relevantno obdobje, to je do dokončne odločbe z dne 28. 3. 2019, pridobilo izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa. Ta je po proučitvi medicinske dokumentacije, tožnico pa je tudi osebno pregledala, menila, da pri tožnici do dokončne odločbe z dne 28. 3. 2019 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in očitno niti II. ali III. kategorije invalidnosti, ker je menila, da je zmožna opravljati fizično lažje delo, brez dvigovanja težjih bremen, pretežno sede, kot so npr. administrativna dela, kar je tožnica opravljala pred oceno na invalidski komisiji, v polnem delovnem času.

9. Ker se tožnica s takšnim mnenjem ni strinjala, je izvedenka podala še dopolnilno mnenje. V dopolnilnem mnenju je vztrajala pri prvotno podanem mnenju, ki ga je v dopolnilnem mnenju še dodatno obrazložila in odgovorila na tožničine pripombe. Po mnenje izvedenke gre pri tožnici prvenstveno za funkcionalno prizadetost obeh kolkov in kolen, ki je vodilna diagnoza, medtem ko fibromialgija predstavlja le eno od ostalih ugotovljenih diagnoz.

10. V takem mnenju skladnem z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj medicinsko strokovne podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da se tožnica zdravi zaradi degenerativne spremembe lumbosakralne hrbtenice in fibromialgije. Januarja 2015 so ji vstavili totalno endoprotezo desnega kolka, novembra 2015 pa še kolensko endoprotezo. Februarja 2015 so z ultrazvočno preiskavo ugotovili kronične, vnetne degenerativne spremembe rotatorne manšete desne rame, februarja 2017 pa je opravila MR preiskavo lumbosakralne hrbtenice. Ugotovljene so bile degenerativne spremembe s protruzijami medvretenčnih diskov in kostnimi naplastitvami ter zmerne utesnitve spinalnega kanala. Septembra 2017 so bile na podlagi MR preiskave levega kolena ugotovljene obraba, spremembe medialnega meniska, ruptura križne vezi in hrustančni defekt. Revmatolog je aprila 2018 ob kliničnem pregledu postavil diagnozo fibromialgije. Januarja 2020 se je tožnica zdravila zaradi psihičnih težav, ki jih je psihiater opredelil kot depresivni pomik v sklopu reakcije na njeno somatsko bolezen. Zaradi navedenih težav je tožnica mnenja, da ne zmore več nobene delovne aktivnosti.

11. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti popolne izgube delovne zmožnosti, po mnenju izvedenke pa pri tožnici ni prišlo niti do zmanjšanja delovne zmožnosti in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije in do invalidnosti v smislu definicije določene v 63. členu ZPIZ-2. 12. Izvedenka je pri ocenjevanju tožničine delazmožnosti upoštevala definicijo invalidnosti, določeno v 63. členu ZPIZ-2 in na podlagi tožničinega zdravstvenega stanja, izkazanega v medicinski dokumentaciji in izvidih osebnega pregleda ocenjevala zmanjšanje oziroma izgubo delovne zmožnosti za svoj poklic. Pri tem je upoštevala zdravniško spričevalo kot enega izmed dokazov o njeni delovni zmožnosti, ne pa kot edini in ključni dokaz za ugotavljanje delazmožnosti.

13. V obravnavanem primeru je izvedenka ugotovila, da je tožnica zmožna za delo, na katerem dela oziroma je delala. To pa pomeni, da je tožnica zmožna za svoj poklic in da ugotavljanje delazmožnosti za preostala dela, kot je delo varuhinje predšolskih otrok in delo trgovke, ni potrebno. Ob dejstvu, da je tožnica zmožna za delo administratorke, ki je fizično lažje delo, brez dvigovanja težjih bremen, pretežno sede, pri njej ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne izgube delazmožnosti za svoj poklic.

14. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju takšnega mnenja pravilno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Za odločitev je irelevantno, če je pogodba o zaposlitvi za delo administratorke podaljšana. V tem postopku se namreč ugotavlja delovna zmožnost in obstoj invalidnosti, ne pa možnost zaposlitve, saj zaposlovanje ni v pristojnosti tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s 154. členom v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.