Jedro

Ravnanje tožene stranke po presoji sodišča presega situacijo, v kateri bi šlo zgolj za to, da dolžnik ni izpolnil svoje denarne obveznosti (in v kateri bi lahko tožeča stranka svoje pravice uveljavila v pravdnem postopku), temveč gre pri ravnanju tožene stranke tudi za oblastni akt, s katerim je slednja kot nosilka javnega pooblastila brez zakonske podlage posegla v položaj tožnice.

Z zadržanjem izplačil pomoči je tožena stranka posegla v pravni položaj tožeče stranke, v katerem je bila ta upravičena do premoženjske koristi - izplačil denarne pomoči, ki je na podlagi zakona prešla v njeno premoženjsko sfero in jo je imela pravico uživati.

Izrek

I.Sprememba tožbe z dne 7. 10. 2024 se dovoli.

II.Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovi, da je bilo zadržanje mesečnih izplačil denarne pomoči, odobrene tožeči stranki na podlagi vloge za enostavno pomoč gospodarstvu na podlagi Zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK), ki je trajalo od 1. 7. 2023 do 8. 4. 2024 oz. glede plačila dela zakonskih zamudnih obresti do dne 13. 6. 2024, nezakonito dejanje tožene stranke, s katerim je posegla v tožničine pravice iz 22. in 33. člena Ustave RS.

III.Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo obvestila tožene stranke o zadržanju mesečnih izplačil pomoči na podlagi ZPGOPEK št. 302-2-00315/2023/2 z dne 23. 6. 2023, zavrne.

IV.Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti škodo in da je to škodo povrnila ter na ugotovitev, da je bila tožena stranka dolžna vzpostaviti zakonito stanje pred izdajo obvestila tožene stranke o zadržanju mesečnih izplačil pomoči na podlagi ZPGOPEK št. 302-2-00315/2023/2 z dne 23. 6. 2023 in da je to zakonito stanje vzpostavila, zavrže.

V.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 7.733,21 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Navedbe strank

1.Tožeča stranka s tožbo zahteva: (1) odpravo Obvestila tožene stranke o zadržanju mesečnih izplačil pomoči na podlagi ZPGOPEK št. 302-2-00315/2023/2 z dne 23. 6. 2023 (v nadaljevanju: Obvestilo), (2) ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke v zvezi z Obvestilom (neizplačevanje mesečnih izplačil po ZPGOPEK) in z Obvestilom poseženo v njeno temeljno pravico do enakega varstva pravic iz člena 22 Ustave RS, enakosti pred zakonom iz člena 14 Ustave RS in pravico do zasebne lastnine iz člena 33 Ustave RS v zvezi s členom 67 Ustave RS in členom 2 Ustave RS, pri čemer se posledice Obvestila in dejanja odpravijo na način, določen v točkah 3 in 4 izreka, (3) povrnitev škode v višini 266.666,67 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2023 dalje do dneva plačila, (4) da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna vzpostaviti zakonito stanje pred izdajo Obvestila št. 302-2-0031 5/2023/2 z dne 23.6. 2023 na način, da nadaljuje z izplačili denarne pomoči po členu 14(2) ZPGOPEK od vključno meseca julija 2023 dalje do vključno decembra 2023, in sicer, da tožeči stranki plačuje vsakokrat mesečni znesek 266.666,67 EUR do vsakega 30. dneva v mesecu za tekoči mesec, do 28. 2. 2024 pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 800.000,00 EUR ali znesek, ugotovljen v pravnomočni odločbi tožene stranke po postopku poračuna skladno s členom 16(7) ZPGOPEK, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila ter (5) povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

2.V obrazložitvi tožbe navaja, da je v skladu z 12. členom ZPGOPEK oddala popolno vlogo za dodelitev pomoči za obdobje od 1. 1. 2023 do 31. 12. 2023. Za obdobje od januarja do maja 2023 je pomoč prejela, kar potrjuje, da je bilo njeni vlogi ugodeno. Dne 28. 6. 2023 je tožnica prejela Obvestilo, s katerim je tožena stranka brez pravne podlage enostransko zadržala nadaljnja mesečna izplačila državne pomoči. Razlog za zadržanje izplačil naj bi bil iz nepreverjenih objav in informacij v medijih izhajajoč dvom o upravičenosti do pomoči. Iz Obvestila naj bi bilo razvidno tudi, da je tožena stranka začela postopek kontrole upravičenosti do prejetih sredstev, zaradi česar bodo mesečna izplačila pomoči zadržana do razjasnitve stanja. Od dneva vročitve obvestila do vložitve tožbe tožnica ni prejela nobene zahteve za predajo dokazil, pojasnil ali drugih listin z namenom ugotovitve dejanske upravičenosti do pomoči. Prav tako ni prejela zapisnika o postopku nadzora, ki ga izvaja tožena stranka. Tožnica je nemudoma po prejemu Obvestila na toženo stranko naslovila zahtevo za izpolnitev njene obveznosti mesečnega izplačevanja denarne pomoči, na kar je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 17. 7. 2023, v katerem je kot pravno podlago za zadržanje sredstev navedla ZPGOPEK, ni pa navedla relevantnega člena. Kot morebitno upoštevano pravno podlago za navedeni ukrep je navedla še Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ter Zakon o javnih financah. Takšno pavšalno sklicevanje ne zadostuje standardom obrazložitve odločitev upravnih organov. Tožena stranka je z Obvestilom in dejanji v zvezi z obvestilom enostransko in oblastveno posegla po zakonito dodeljeni pomoči, s čimer je prekršila določbe ZPGOPEK, prekoračila svoja zakonska pooblastila in prekršila tožničine ustavno zajamčene pravice. Tožena stranka je izplačila zadržala, ne da bi prej objektivno ugotovila dejanske okoliščine zadeve. ZPGOPEK omogoča le vračilo že izplačane denarne pomoči, do zaključka presoje upravičenosti pa tožnica še vedno v celoti izpolnjuje pogoje za dodelitev pomoči. Poleg navedenega je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, tožnici pa ni dala možnosti, da bi se seznanila z domnevnimi razlogi za dvom o upravičenosti do pomoči in se do njih opredelila, s čimer je posegla v tožničino pravico do izjave. Tožnica naj bi bila kot hčerinska družba družbe A., d. d., ki je v večinski lasti ruskega državljana, diskriminirana v primerjavi z drugimi prejemnicami pomoči po ZPGOPEK. Tožnica namreč nima podatka, da bi tožena stranka katerikoli drugi družbi, ki je v primerljivem položaju kot tožnica, in ni del skupine A., prenehala izplačevati mesečna izplačila. Splošno znano je, da je v Sloveniji več družb, ki so organizirane podobno kot skupina A. (neproizvodna holdinška matična družba in proizvodne hčerinske družbe) in pri katerih bi po prepričanju tožnice lahko prišlo do enake situacije, kot pri tožnici, saj pri njih ni prišlo do izplačil dobička pri hčerinskih družbah, prejemnicah pomoči po ZGOPEK, izplačan pa je bil dobiček na ravni holdinške družbe. Tožena stranka ni navedla in dokazala, da so bili vsi upravičenci do pomoči obravnavani enakopravno.

3.Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da tožbo vlaga na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj nima na voljo nobenega drugega ustreznega sodnega varstva. Z namenom varovanja svojega procesnega položaja je tožnica zoper Obvestilo vložila tudi pritožbo, če bi se Obvestilo kljub odsotnosti zahtevanih sestavnih delov in oblike vendarle štelo za upravno odločbo. Tožnica sicer šteje, da Obvestilo ni upravna odločba, zoper katero bi imela možnost pritožbe. Poleg tega iz Obvestila implicitno izhaja, da tožena stranka šteje, da ravna v skladu z ZPGOPEK, ta pa v devetem odstavku v povezavi s sedmim odstavkom 16. člena določa, da zoper odločbo, ki je izdana v postopku nadzora nad (ne)upravičenostjo do denarne pomoči, ni možna pritožba, le upravni spor. Tožnica je v zvezi z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1 vezana na 30-dnevni rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, zato je morala tožbo vložiti ne glede na morebitno odločanje tožene stranke o tožničini pritožbi.

4.V zvezi s svojim pravnim interesom za vložitev tožbe tožnica navaja, da ima izpodbijano Obvestilo pravne učinke zanjo v delu, v katerem so ji neupravičeno zadržana nadaljnja mesečna izplačila denarne pomoči. Tožena stranka je javna agencija in kot taka nosilka javnega pooblastila. Obvestilo je bilo izdano v obliki dopisa, brez kakršnihkoli znakov, da gre za konkreten upravni akt, prav tako ne gre za odločbo v skladu z devetim odstavkom 16. člena ZPGOPEK, saj postopek nadzora še ni bil zaključen. Pri Obvestilu gre torej za posamični akt, zoper katerega je možno zgolj pravno varstvo v okviru 4. člena ZUS-1. Samo zadržanje nadaljnjih izplačil pomoči pa je mogoče šteti kot dejanje tožene stranke, ki tožnici nezakonito preprečuje izvrševanje ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, natančneje prostega razpolaganja s premoženjem.

5.V zvezi s pravočasnostjo tožbe tožnica navaja, da ji je bilo Obvestilo vročeno 28. 6. 2023, pomoč za junij pa bi ji morala biti izplačana 30. junija, kar predstavlja datum nezakonitega dejanja tožene stranke. Tožba je bila tako v vsakem primeru vložena znotraj 30-dnevnega roka.

6.V nadaljevanju tožnica navaja, da ZPGOPEK ne dopušča možnosti, da bi v okviru postopka presoje upravičenosti do denarne pomoči pristojni organ zadržal nadaljnja izplačila pomoči. V skladu s 16. členom ZPGOPEK je namreč predvideno, da lahko organ upravičencu naloži le vrnitev že prejete pomoči na podlagi odločbe, izdane v postopku naknadne kontrole. Prav tako pravne podlage za odločitev tožene stranke ne vsebuje noben drug predpis. Tožena stranka je torej z Obvestilom oziroma z zadržanjem izplačil pomoči napačno uporabila materialno pravo.

7.Tožnica trdi tudi, da tožena stranka pred izdajo Obvestila ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Izplačila pomoči je namreč zadržala na podlagi objav in informacij v medijih, ki same po sebi ne morejo zadoščati za sklep, da je dejansko stanje razjasnjeno, ali da so te informacije resnične. Tožena stranka ob tem od tožnice ni zahtevala nobenega pojasnila ali dokazila v zvezi z upravičenostjo do pomoči po ZPGOPEK. Pri tožnici od uveljavitve ZPGOPEK v letu 2023 oziroma za leto 2023 ni prišlo do izplačila dobička (niti ni bil sprejet sklep družbenika o izplačilu dobička), nakupov lastnih delnic ali lastnih poslovnih deležev, izplačil nagrad poslovodstvu oziroma dela plač za poslovno uspešnost poslovodstvu. Navedene omejitve veljajo samo za upravičenca po ZPGOPEK, ta pojem pa se ne more razlagati tako, da bi se raztezal tudi na druge pravne osebe v skupini. Pravnega temelja za zadržanje izplačil pomoči tožnici torej ni. To naj bi potrjevale tudi medijsko dostopne izjave predstavnikov vlade, da gre z zadržanjem izplačil očitno za izsiljevanje z namenom doseganja dogovora, po katerem bi družbe v skupini A. vrnile prejeto pomoč po ZPGOPEK oz. da vlada razmišlja celo o spremembi predpisov, ki bi omogočila prikrajšanje tožnice za prejeto pomoč. Tožnica ob tem ponovno poudarja, da ji je bila v zvezi z razlogi za dvom o upravičenosti do pomoči kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP).

8.Tožena stranka naj bi posegla tudi v tožničino ustavno pravico do enakosti pred zakonom, varovano s 14. členom Ustave RS, 14. členom EKČP in 21. členom Listine Evropske Unije o človekovih pravicah, saj jo je diskriminirala na podlagi nacionalnosti zaradi ruskega državljanstva večinskega (končnega) lastnika tožeče stranke. Po védenju tožnice izplačila po ZPGOPEK niso bila zadržana nobeni drugi slovenski družbi izven skupine A., ki je bila v primerljivi situaciji glede izplačila dobička matični družbi, ki ni bila upravičenka do pomoči po ZPGOPEK. Tudi v medijih je bilo mogoče razbrati očitke, uperjene proti nacionalnosti večinskega končnega lastnika skupine A., v Obvestilu pa se tožena stranka sklicuje na informacije v medijih. Tožnica naj bi s temi navedbami zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede samovoljnosti in diskriminacije, trditveno in dokazno breme pa naj bi prešlo na toženo stranko.

9.V zvezi s kršitvijo pravice iz 33. člena Ustave RS v zvezi z 2. in 67. členom Ustave RS tožnica navaja, da je z ugoditvijo njeni vlogi za dodelitev pomoči po ZPGOPEK pridobila pravni položaj upravičenca do državne pomoči oz. do premoženjskopravnih pravic po tem zakonu. Ustava RS z varovanjem zasebne lastnine ne varuje le lastninske pravice, temveč tudi druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika premoženjsko vrednost in mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Z neupravičenim zadržanjem izplačevanja zakonito dodeljene denarne pomoči je tožena stranka tožnici onemogočila prosto razpolaganje z zakonito pridobljenimi premoženjskimi pravicami. Pri tem ZPGOPEK ne vsebuje nikakršne podlage za zadržanje izplačevanja denarne pomoči, zato je poseg v pravico iz 33. člena Ustave RS nedopusten že iz tega razloga.

10.Svoj zahtevek za povrnitev škode tožnica utemeljuje z navedbami, da manjkajoča nakazila, ki so bila odobrena tožeči stranki in ki jih je tožena stranka neupravičeno zadržala, znašajo 266.666,67 EUR mesečno, da navedeni znesek predstavlja 80% zneska 1/12 zaprošene pomoči za leto 2023 (skupno 4.000.000 EUR) ter da se skladno z drugim odstavkom 14. člena ZPGOPEK izplačila za obdobje od aprila 2023 do decembra 2023 izvedejo mesečno do 30. v mesecu za tekoči mesec.

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku in povzema pravni okvir obravnavane zadeve, ki vključuje člene 3 do 16 ZPGOPEK in novelo ZPGOPEK-A. Poudarja, da pri dopisu z dne 23. 6. 2023 številka 302-2-00315/2023/2 ne gre za posamični in oblastni akt tožene stranke, saj nima pravnih učinkov na pravni položaj stranke oz. na njene pravice in obveznosti. Gre za golo obvestilo glede vodenja postopka naknadne kontrole pogojev za dodelitev pomoči gospodarstvu po devetem odstavku 16. člena ZPGOPEK. Tožena stranka poudarja, da ima na podlagi devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK pravico do naknadne kontrole pogojev za dodelitev pomoči po tem zakonu, v okviru katere ob subsidiarni uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) preverja, ali je bila pomoč upravičencu odobrena ali izplačana neupravičeno. V takem primeru ob zaključku postopka izda odločbo, s katero upravičencu naloži vrnitev neupravičeno prejete pomoči. Navedbe tožnice, da ne obstaja pravna podlaga za neizplačilo mesečnih izplačil pomoči po ZPGOPEK, so torej neutemeljene.

12.V zvezi z dovoljenostjo tožbe tožena stranka navaja, da ima tožnica v primeru, da ji tožena stranka ne izplača odobrenih zneskov pomoči po ZPGOPEK, na voljo pravna sredstva po ZUP in redni upravni spor. Tožena stranka v tej zadevi še ni izdala odločbe iz devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK, zato tožnica še nima na voljo sodnega varstva. Tožba naj bi bila tako preuranjena in neutemeljena.

13.Tožena stranka poudarja, da mora skladno s temeljnimi načeli ZUP ustrezno reagirati na vse okoliščine, ki kažejo na to, da upravičenci v resnici niso upravičeni do zahtevane pomoči, tako, da začne s korekcijskim postopkom (v skladu s sedmim odstavkom 16. člena ZPGOPEK) ali s postopkom naknadne kontrole (deveti odstavek 16. člena ZPGOPEK). V času vodenja teh postopkov ima pravico, da do konca postopka upravičencu ne izplačuje zahtevane pomoči. Pri pomoči gospodarstvu gre za javnopravno stvar in ne za odločanje o pravici upravičenca, zato je treba uporabiti 4. člen ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, če ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Ob tem opozarja še na načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP.

14.Ker postopek še ni zaključen, naj bi bil preuranjen tudi očitek, da tožeča stranka ni imela možnosti, da bi se seznanila z razlogi za dvom o upravičenosti do denarne pomoči in se do njih opredelila. Neutemeljene in pavšalne so tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila diskriminirana zaradi narodnosti. Tožena stranka vodi korekcijske postopke in postopke naknadne kontrole pogojev zoper 710 upravičencev, zaradi česar mesečna nakazila pri večjem številu subjektov niso bila izplačana skladno s časovno dinamiko iz 14. člena ZPGOPEK. Do kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave RS tako v razmerju do tožeče stranke ni prišlo.

15.Glede odškodnine v višini mesečnega izplačila za mesec junij 2023 tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ne navede in ne konkretizira vseh predpostavk za vtoževano odškodnino, zato je tožba v tem delu nesklepčna in neutemeljena. Neutemeljena in brez podlage je tudi zahteva tožeče stranke, da naslovno sodišče odloča o pravicah upravičencev po ZPGOPEK namesto tožene stranke kot pristojnega organa. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne.

16.Tožnica v prvi pripravljalni vlogi navaja, da se je njeno ravnanje v zvezi z vloženo tožbo izkazalo za pravilno, saj je Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (v nadaljevanju MGTŠ) dne 6. 9. 2023 njeno pritožbo zoper Obvestilo zavrglo kot nedovoljeno. MGTŠ je zavrženje utemeljilo z ugotovitvijo, da Obvestilo ne predstavlja upravnega akta, saj ne vsebuje meritorne odločitve o upravičenosti do pomoči. V zvezi s pravico do pritožbe zoper odločbo tožene stranke, izdano v skladu z devetim odstavkom 16. člena ZPGOPEK, tožnica navaja, da s tem pravnim sredstvom ne more uveljavljati istih pravic in grajati istih kršitev kot v predmetnem postopku. Tožnica je namreč pravico do izplačila sredstev pomoči pridobila že s samo oddajo vloge, tožena stranka pa je v to pravico posegla, ne da bi imela za to kakršnokoli pravno podlago in ne da bi se lahko tožnica o tem predhodno izjavila. Zakonodajalec je v zvezi z državno pomočjo iz ZPGOPEK predvidel dvostopenjski pristop - upravičenec na podlagi oddane vloge pridobi pravico do državne pomoči in mesečnega izplačila sredstev, drugi korak pa je predviden samo v primeru, če je naknadno ugotovljeno, da upravičenec ne izpolnjuje pogojev za odobritev oz. izplačilo pomoči. V tem primeru pristojni organ izda odločbo, v kateri ugotovi, da je bila pomoč izplačana neupravičeno in upravičencu naloži vračilo že izplačanih sredstev. Sodno varstvo, ki je v devetem odstavku 16. člena ZPGOPEK predvideno zoper to odločbo, posledično ne daje učinkovitega sodnega varstva zoper poseg v pravico do mesečnih izplačil pomoči. Poleg tega tožnica nima podatka o tem, da bi tožena stranka proti njej sploh uvedla postopek naknadnega nadzora pomoči. O tem ni prejela še nobenega sklepa o začetku postopka, nobene zahteve za informacije, niti je ni kontaktirala nobena uradna oseba tožene stranke. Prejela je zgolj Obvestilo. Ob tem sploh ni nujno, da se bo naknadni postopek nadzora sploh kdaj uvedel, saj se lahko uvede le, če tožena stranka razpolaga s podatki, ki kažejo na neupravičenost upravičenca do odobritve ali izplačila pomoči. Tudi, če bi bil postopek uveden, pa bi se lahko zaključil samo z ustavitvijo postopka ali z odločbo, s katero bi se upravičencu naložilo vračilo že prejetih sredstev. Zakon namreč ne predvideva ugotovitvene odločbe o upravičenosti do pomoči, na podlagi katere bi upravičenec lahko zahteval izplačilo sredstev, ki so mu bila (nezakonito) zadržana. Tožnica ob tem ponovno poudarja, da ZPGOPEK ne dopušča samovoljnega prenehanja izplačevanja mesečnih sredstev pomoči ter da tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo ne navaja pravne podlage za tak ukrep. V zvezi s povrnitvijo škode tožnica navaja, da zahtevana povrnitev škode ne obsega morebitne odškodnine, določene v okviru 26. člena Ustave RS, in si pridržuje pravico to odškodnino uveljavljati v ločenih postopkih pred pristojnimi rednimi sodišči.

17.Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi navaja, da ima tožnica pravico do upravnega spora zoper odločbo o zavrženju njene pritožbe zoper Obvestilo, zato še ni izčrpala vseh pravnih sredstev, ki jih ima na voljo. Poleg tega sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni namenjeno izvrševanju priznanih pravic po izvršljivih upravnih odločbah, saj imajo stranke v zvezi z realizacijo le-teh zagotovljeno pravno varstvo po ZUP. Pravice do mesečnega izplačila tako ni mogoče pravno opredeliti kot odškodnino.

18.Tožnica v drugi pripravljalni vlogi v zvezi s procesnim upravičenjem v predmetnem upravnem sporu navaja, da zavrženje njene pritožbe s strani MGTŠ potrjuje, da v zvezi z Obvestilom ni imela na voljo učinkovitega sodnega varstva. Ob tem ji tudi v primeru rednega upravnega spora zoper Obvestilo v povezavi z odločbo MGTŠ ne bi bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, v katerem bi lahko uveljavljala tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tem postopku namreč ne gre zgolj za izvrševanje pravic po izvršljivih upravnih odločbah. Glede na dosedanja ravnanja tožene stranke, ki predstavljajo očitno samovoljo in s tem kvalificirano protipravno ravnanje, tožnica prav tako ne more računati na to, da ji bo pravočasno zagotovljeno učinkovito pravno varstvo v upravnem postopku. V zvezi z navedbami tožene stranke o možnosti upravne izvršbe tožnica navaja, da sam zakon (v tem primeru ZPGOPEK) ali vloga tožeče stranke po tem zakonu ne pomenita izvršilnega naslova v smislu 282. ali 283. člena ZUP in na njunem temelju izvršba ne bo ne dopustna ne uspešna. Poleg tega v postopku upravne izvršbe dolžnik nikoli ne more biti organ, ki je odločal v upravnem postopku, čeprav je morda v izvršilnem naslovu (ki v tem primeru niti ne obstaja) odločil, da mora kateremu od udeležencev izpolniti kakšno obveznost. V zvezi s povrnitvijo škode tožnica v luči nadaljnjih zadržanih izplačil zahteva še vzpostavitev zakonitega stanja oz. prepoved nadaljnjih kršitvenih ravnanj na način, da tožena stranka nadaljuje z izplačili denarne pomoči po drugem odstavku 14. člena ZPGOPEK od vključno meseca julija 2023 do vključno decembra 2023, in sicer da tožnici plačuje vsakokrat mesečni znesek 266.666,67 EUR do vsakega 30. dneva v mesecu za tekoči mesec, do 28. 2. 2024 pa ji je dolžna plačati še 800.000 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

19.Tožena stranka v odgovoru na poziv sodišča z dne 23. 11. 2023 navaja, da je izplačila pomoči tožnici od januarja do maja 2023 izvajala na podlagi njene vloge za pomoč in glede pravice do pomoči in izplačil ni izdala posebnega upravnega akta. Dodatno pojasnjuje, da je bilo izpolnjevanje zakonskih pogojev s strani tožnice delno preverjeno z avtomatskim preverjanjem ob oddaji vlogi in delno pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). Glede postopka naknadne kontrole navaja, da ta v primeru tožeče stranke še ni zaključen. V zvezi z izplačili za mesece od junija do decembra 2023 pa odgovarja, da ta niso bila izvedena.

20.Tožnica v tretji pripravljalni vlogi navaja, da z Obvestilom ni bil začet postopek naknadne kontrole, tudi če bi bil, pa pravna podlaga za zadržanje izplačil ne obstaja. V zvezi z odgovorom tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev pomoči opozarja na navedbo toženke, da je pri FURS preverila izpolnjevanje pogojev iz dvanajstega odstavka 16. člena ZPGOPEK. Ta določba se nanaša na omejitve izplačil dobička in v zvezi s tem je tožnica toženi stranki večkrat iz previdnosti pojasnila, da v letu 2023 oz. za leto 2023 pri njej ni prišlo do izplačil dobička. Tudi glede izpolnjevanja pogojev iz trinajstega odstavka 16. člena navedenega zakona je tožena stranka že 20. 7. 2023 prejela dopis FURS, katerega vsebine pa ni razkrila tožnici in je kljub temu še naprej ohranjala status quo. Dejstvo, da je tožena stranka že konec julija 2023 preverila izpolnjevanje pogojev iz dvanajstega odstavka 16. člena ZPGOPEK, pa tega ni razkrila tožnici, še dodatno potrjuje sume, da je tožena stranka namenoma napačno ugotovila dejansko stanje, in kaže na namerno in očitno samovoljo.

21.S četrto pripravljalno vlogo je tožnica sodišču posredovala sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, zunanjega oddelka v Mariboru v zadevi II U 209/2023 z dne 28. 2. 2024, v kateri je sodišče odločalo o tožbi družbe B., d. o. o. Navedena družba je del skupine družb, katere del je tudi tožeča stranka, v zadevi II U 209/2023 pa je sodišče obravnavalo v celoti enako dejansko stanje in pravna vprašanja, kot v obravnavani zadevi. Tožnica v nadaljevanju vloge povzema nekatere dele odločitve sodišča v navedeni zadevi.

22.S peto pripravljalno vlogo je tožnica sodišče obvestila, da je sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, zunanjega oddelka v Mariboru, v zadevi II U 209/2023 z dne 28. 2. 2024 v celoti pravnomočna. Vlogi je priložila še sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, zunanjega oddelka v Mariboru, v zadevi II U 210/2023 z dne 4. 4. 2024, v kateri je sodišče odločalo o tožbi družbe C., d. o. o. Poleg tega je navedla, da je tožena stranka brez specifikacije ali obrazložitve delno izpolnila svojo denarno obveznost tako, da je tožnici nakazala 1.985.891 EUR.

23.Tožena stranka je z drugo pripravljalno vlogo sodišču sporočila, da je dne 8. 4. 2024 tožnici nakazala zadržana sredstva za obdobje od junija do decembra 2023 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri izračunu zakonskih zamudnih obresti je štela, da so te tekle za izplačilo za mesec junij 2023 od 1. 7. 2023 do izplačila, za julij 2023 od 31. 7. 2023 do izplačila, za avgust 2023 od 31. 8. 2023 do izplačila, za september 2023 od 1. 10. 2023 do izplačila, za oktober 2023 od 31. 10. 2023 do izplačila, za november 2023 od 1. 12. 2023 do izplačila ter za mesec december 2023 od 31. 12. 2023 do izplačila. Tožnica naj bi tako ne imela več pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega upravnega spora. V dodatni vlogi (prav tako poimenovani druga pripravljalna vloga) je navedla, da znesek 1.985.891 EUR, ki ga je dne 8. 4. 2024 nakazala tožeči stranki, predstavlja vtoževano glavnico v višini 1.866.666,66 EUR (sedem obrokov po 266.666,67 EUR) in zakonske zamudne obresti v višini 119.224,34 EUR.

24.V šesti pripravljalni vlogi tožnica navaja, da kljub plačilu tožene stranke ohranja pravni interes za tožbo v obravnavani zadevi, saj je njen pravni interes za ugotovitveni zahtevek utemeljen na pravni koristi, ki izhaja iz ugotovitve nezakonitosti akta oz. dejanja tožene stranke ter na prizadetosti njenih pravic zaradi arbitrarnega zadržanja izplačil denarne pomoči. Pravna korist tožnice je v tem, da v celoti doseže odpravo posledic nezakonitega dejanja tožene stranke, saj to še vedno traja. Tožbena zahtevka za odpravo dejanja in posledic sta akcesorna in tako morata temeljiti na predhodno postavljeni trditvi, da gre za nezakonito dejanje organa, s katerim je bilo poseženo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravni interes tožnice je tudi v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani tožene stranke, zlasti v preprečevanju samovolje in zlorabe oblasti. Ugotovitvena sodba bi lahko vsebovala pomembna pravna stališča oz. avtoritativno razlago prava. Tožnica ima pravni interes za ugotovitveni zahtevek tudi zaradi morebitnega uveljavljanja škode v civilnem postopku, saj v tem postopku ne uveljavlja nujno vse škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega dejanja tožene stranke. Postavitev samostojnega ugotovitvenega zahtevka predvideva tudi 66. člen ZUS-1. Tožnica ohranja tudi pravni interes za zahtevek za odpravo posledic nezakonitega dejanja, saj ji je tožena stranka povrnila prenizek znesek in sicer razlika med dolgovanim in plačanim zneskom znaša 613,73 EUR, od tega zneska pa od 9. 4. 2023 do plačila tečejo nove zakonske zamudne obresti. Tožnica vlogi prilaga obračun dolga in zamudnih obresti, iz katerega je razvidno, da je tožena stranka upoštevala napačen dan začetka teka zamudnih obresti, saj je pri vsakem mesečnem obroku zapadlega zneska odobrene pomoči računala zakonske zamudne obresti ne od prvega, temveč od drugega dne zamude. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je za plačilo glavnice namenila 1.866.666,66 EUR, tožnica opozarja na stališče pravne teorije in sodne prakse, da izjava dolžnika, da plačuje zgolj glavnico, nima pravnega učinka. Sklepno navaja, da ji tožena stranka še ni izplačala preostalih 20% odobrene pomoči za leto 2023 v višini 800.000 EUR, ki so v plačilo zapadli 28. 2. 2024, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2024 dalje do plačila.

25.Tožena stranka v četrti pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2024 navaja, da so postopki naknadne kontrole pogojev za dodelitev pomoči za gospodarstvo v skladu z devetim odstavkom 16. člena ZPGOPEK tudi pri številnih drugih dobaviteljih povzročili, da mesečna nakazila niso bila izplačana skladno s časovno dinamiko iz 14. člena ZPGOPEK. V zvezi z višino dolgovanih zamudnih obresti navaja, da je po ponovnem obračunu terjatve ugotovila, da je pri njenem prejšnjem izračunu prišlo do lapsusa, zato je 13. 6. 2024 tožeči stranki nakazala še znesek 627,53 EUR. Tožena stranka poudarja, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, saj je bilo izplačilo denarne pomoči na podlagi njene vloge izvedeno, zaradi prekoračitve rokov pa so ji bile izplačane tudi zamudne obresti. Tako je zmotno stališče tožnice, da nezakonito dejanje še vedno traja. Prav tako tožnica svojega pravnega interesa ne more utemeljiti z navedbo, da potrebuje pravni temelj za uveljavljanje škode v kasnejšem civilnem postopku, saj bo ta upravičenja lahko uveljavljala pred civilnim sodiščem, ki je pristojno za odločanje o odškodninski odgovornosti države. V zvezi z zadržanimi sredstvi v višini 20% višine pomoči tožena stranka pojasnjuje, da je v okviru korekcijskega postopka na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZPGOPEK dne 17. 4. 2024 seznanila tožečo stranko z ugotovitvami glede višine pomoči gospodarstvu in jo pozvala, da se do teh ugotovitev opredeli. Tožnica je na tej podlagi toženi stranki dne 25. 4. 2024 in 31. 5. 2024 poslala dva dopisa. Sklepno tožena stranka navaja, da je bil 23. 4. 2024 sprejet Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK-B), s katerim je bil rok za izplačilo zadržanih sredstev v višini 20% pomoči podaljšan do 31. 8. 2024.

26.Tožnica v sedmi pripravljalni vlogi navaja, da od tožene stranke ni prejela zneska 613, 73 EUR, zaradi česar nezakonito dejanje tožene stranke še traja. Vztraja, da ima pravni interes za ugotovitveni zahtevek, saj ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke predstavlja podlago za morebitno kasnejše uveljavljanje škode v civilnem postopku. V zvezi s preostalimi 20% dolgovanega zneska pomoči navaja, da ji tožena stranka do 31. 8. 2024 tega dela ni izplačala. Poleg tega je tožena stranka korekcijski postopek po ZPGOPEK sprožila 17. 4. 2024, torej šele po poteku zakonskega roka za izplačilo, t.j. 28. 2. 2024. Podaljšanje tega roka z novelo ZPGOPEK-B predstavlja neustaven retroaktiven poseg v že pridobljeno in zapadlo terjatev tožeče stranke in kršitev 155. člena Ustave.

27.Tožena stranka v peti pripravljalni vlogi navaja, da je tožnici iz naslova pomoči po ZPGOPEK nakazala zneske: 800.000,00 EUR dne 30. 3. 2023, 266.666,67 EUR dne 26. 4. 2023, 266.666,67 EUR dne 30. 5. 2023, 1.866.666,66 EUR dne 8. 4. 2024, 627,53 EUR dne 13. 6. 2024 (v dokaz tega nakazila vlogi prilaga potrdilo Uprave RS za javna plačila) ter po zaključku korekcijskega postopka tudi preostalih 20% pomoči v višini 800.000,00 EUR dne 30. 9. 2024. Istega dne je tožnici nakazala tudi zakonske zamudne obresti v višini 7.765,03 EUR. V zvezi z novelo ZPGOPEK-B navaja, da tožnica v primeru, če bi tožena stranka sledila podatkom, ki jih je pridobila na podlagi tretjega, četrtega in petega odstavka 16. člen ZPGOPEK, ne bi bila upravičena do pomoči in bi morala vrniti do takrat že prejetih 3.200.000 EUR pomoči. Tožena stranka je namreč 18. 10 2023 začela pridobivati podatke pri operaterjih. Od operaterjev D., d. o. o. in E., d. o. o. je pridobila podatke o dobaviteljih tožnice za leti 2021 in 2023. Po tem je tožena stranka 12. 1. 2024 začela s klici podatkov (pri tem je šlo za klice preko aplikacijskih vmesnikov, torej klice stroj-stroj) pri dobaviteljih. V korekcijskem postopku s strani tožničinih dobaviteljev ni prejela podatkov o neposredno nabavljenih količinah in cenah, zaradi česar ni mogla ugotoviti upravičenih stroškov, s čimer je seznanila tožnico in ji dala možnost, da se odzove z dejanskimi računi. Tožnica je v odzivu predložila račune in listine, iz katerih je tožena stranka lahko razbrala dejansko porabljene količine in cene na enoto ter izvedla izračun upravičenih stroškov. Tožena stranka je na podlagi tega izračuna tožničin ugovor sprejela kot utemeljen in plačala tudi preostanek pomoči. Tožena stranka je na podlagi tega izračuna tožničin ugovor sprejela kot utemeljen in plačala tudi preostanek pomoči. Sklepno tožena stranka poudarja, da je vezana na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, zaradi česar je morala upoštevati rok 31. 8. 2024. Zavrača očitke tožnice o zavlačevanju postopka, slabi veri in samovolji ter zlorabi oblasti. Tožničini vlogi je bilo v celoti ugodeno, njena pravica iz ZPGOPEK pa je bila v celoti realizirana in izvršena.

Glavna obravnava in dokazni postopek

28.Dne 7. 10. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, ter priloge sodnega spisa, pri čemer jih soglasjem strank ni posebej naštevalo.

29.Tožnica je na glavni obravnavi dne 7. 10. 2024 ob upoštevanju zadnje vloge tožene stranke in izvedenih izplačil spremenila tožbo in sicer je zahtevek iz 3. točke spremenila tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo v višini 266.666,67 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2023 dalje do dneva plačila in je to škodo toženi (pravilno: tožeči, op. sodišča) stranki povrnila." Četrti tožbeni zahtevek je tožeča stranka spremenila tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je bila tožena stranka dolžna vzpostaviti zakonito stanje pred izdajo obvestila iz 1. točke zahtevka na način, da nadaljuje z izplačili državne pomoči po 14. členu ZPGOPEK od vključno meseca julija 2023 dalje do vključno decembra 2023 in sicer, da tožeči stranki plačuje vsakokrat mesečni znesek 266.666,67 EUR do vsakega 30. dneva v mesecu, za tekoči mesec do 31. 8. 2024 pa je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 800.000,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila in je to zakonito stanje vzpostavila."

30.Pravni interes za ugotovitvene zahtevke je tožnica utemeljila z navedbo, da bo z ugotovitveno sodbo odpravljena negotovost glede tožnikovega pravnega položaja, to je, ali mu gre državna pomoč po ZPGOPEK in v kakšnem znesku. Ker ZPGOPEK predvideva, da gre tožniku pravica do pomoči že s pravočasno vloženo vlogo za dodelitev pomoči in ni predvidena nobena druga odločba glede upravičenosti do pomoči, tega ni mogoče doseči na drug način. Upoštevati je treba tudi, da je tožena stranka v to pravico nezakonito enkrat že posegla, kar je razlog za tožbo v tem postopku. Sedaj je tožena stranka zaključila tudi nadzorni postopek, zato ima tožeča stranka pravni interes, da je negotovost v zvezi s prejeto državno pomočjo v celoti in dokončno odpravljena. Nenazadnje brez kakršnekoli posebne odločbe tožene stranke in brez odločbe naslovnega sodišča toženi stranki nič ne preprečuje, da že izplačana plačila zahteva nazaj. S spremenjenim ugotovitvenim tožbenim zahtevkom si torej tožeča stranka izboljša svoj pravni položaj, pri čemer nima na voljo nobenega drugega pravnega sredstva, s katerim bi ga učinkoviteje zavarovala.

31.Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da nasprotuje spremenjenemu 3. in 4. tožbenemu zahtevku, saj za takšna ugotovitvena zahtevka ni dejanske in pravne podlage. Naslovno sodišče ni pristojno za izdajo upravnih odločb namesto pristojnega upravnega organa, kar poskuša tožeča stranka po vsebini doseči s spremenjenimi tožbenimi zahtevki.

K I. točki izreka:

32.V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spremembo tožbe ureja v 185. in 186. členu. Prvi (med drugim) v prvem odstavku določa, da je, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, slednji pa, da privolitev tožene stranke v spremembo tožbe ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena tega zakona. ZUS-1 spremembo tožbe ureja v 41. členu, ki v prvem odstavku določa, da je v primeru, če se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina, sprememba tožbe dopustna, če vanjo privoli toženec do konca glavne obravnave oziroma do odločitve na seji.

33.V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo spremenila po tem, ko je bila tožba že vročena toženi stranki, ta pa je spremembi tožbe nasprotovala. Zato je moralo sodišče najprej presoditi, ali je za spremembo tožbe v obravnavani zadevi potrebna privolitev tožene stranke, to pa je odvisno od tega, ali so izpolnjeni pogoji za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP

34.Med strankama ni sporno, da je tožena stranka po vložitvi tožbe tožnici izplačala dolgovane zneske mesečnih izplačil pomoči po ZPGOPEK, tem zneskom pripadajoče zakonske zamudne obresti, preostalih 20% odobrenega zneska pomoči in temu znesku pripadajoče zamudne obresti za obdobje od 1. 9. 2024 do plačila. Zaradi teh plačil je tožnica svojo prvotno tožbo v delu, kjer je zahtevala odškodnino, nadaljevanje mesečnih izplačil in izplačilo zadnjih 20% pomoči, spremenila tako, da zahteva ugotovitev, da je bila tožena stranka dolžna plačati te zneske in da je ta plačila tudi izvedla. Tožnica torej zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, zahteva nekaj drugega, kot je prvotno zahtevala, a na isti dejanski podlagi. Določba 186. člena ZPP se sicer nanaša na situacijo, v kateri tožeča stranka zahteva drug predmet ali denarni znesek ali uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, vendar pa bi se sodišče po stališču pravne teorije lahko na ta člen oprlo tudi v primeru spremembe zahtevka v ugotovitvenega. Glede na navedeno gre po presoji sodišča v obravnavanem primeru za privilegirano spremembo tožbe v smislu 186. člena ZPP, zato je sodišče spremembo dovolilo ne glede na nasprotovanje tožene stranke.

K II. točki izreka:

Procesne predpostavke za obravnavo subsidiarnega upravnega spora

35.ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek istega člena). V takšnem primeru gre za posebno vrsto spora polne jurisdikcije in obliko sodnega varstva, ki zagotavlja uresničitev ustavnih pravic v primerih, kjer zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v drugih postopkih. Sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 se ne zagotavlja samo za posege v pravice in svoboščine, ki jih ureja 2. poglavje Ustave RS, ampak tudi zaradi posegov v ustavne pravice, ki jih za fizične in pravne osebe varuje Ustava RS v okviru 3. poglavja (gospodarska in socialna razmerja), ter v druge človekove pravice priznane z mednarodnimi akti, ki veljajo v Republiki Sloveniji.

36.Tožba, vložena na podlagi 4. člena ZUS-1, mora torej poleg izpolnjevanja splošnih procesnih predpostavk iz 36. člena ZUS-1 izpolnjevati še dodaten pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in sicer, da tožeči stranki v zvezi z zatrjevanim posegom v njene pravice ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

37.Tožnica trdi, da je tožena stranka posegla v njene človekove pravice in temeljne svoboščine s tem, ko je brez pravne podlage prenehala izplačevati mesečna izplačila državne pomoči, za katero je tožnica zaprosila v skladu z določbami ZPGOPEK, ter z Obvestilom, s katerim je tožnico seznanila z zadržanjem izplačil.

38.Tožena stranka trdi, da gre pri Obvestilu za golo obvestilo o vodenju postopka po devetem odstavku 16. člena ZPGOPEK, da ta dopis ni posamični in oblastni akt, saj nima učinkov na tožničin pravni položaj, ter da bo imela tožnica po zaključku tega postopka na voljo pravna sredstva v skladu z ZUP in redni upravni spor.

39.Kot izhaja iz tožbenih navedb, tožnica ne trdi, da je do posega v njene pravice prišlo s tem, da je tožena stranka začela postopek na podlagi devetega člena 16. člen ZPGOPEK, temveč s tem, da ji je tožena stranka brez pravne podlage prenehala izplačevati mesečne zneske denarne pomoči, s čemer jo je seznanila z Obvestilom. Tožena stranka sicer izrecno trdi, da ima v primeru nastanka dvomov o upravičenosti do prejemanja denarne pomoči po ZPGOPEK pravico zadržati nadaljnja plačila, vendar konkretne pravne podlage za to ne navede.

40.Deveti odstavek 16. člena ZPGOPEK določa, da lahko pristojni organ, če v postopku preverjanja ugotovi, da je bila pomoč upravičencu odobrena oziroma izplačana neupravičeno, izda odločbo in mu naloži vrnitev zneska neupravičeno prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe. Zoper to odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. V postopku izdaje odločbe se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

41.Po presoji sodišča zgoraj navedena določba ne vsebuje možnosti zadržanja izplačevanja finančne pomoči za čas teka postopka iz devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK, temveč določa, da mora upravičenec, v primeru, če pristojni organ ugotovi (torej po izvedenem ugotovitvenem postopku, ki se zaključi z izdajo upravne odločbe), da je bila pomoč odobrena oziroma izplačana neupravičeno, vrniti znesek neupravičeno prejete pomoči.

42.Pri zadržanju izplačil pomoči, ki ga je tožena stranka izvedla takoj ob začetku postopka po devetem odstavku 16. člena ZPGOPEK, tako ne gre za ravnanje pristojnega organa, ki bi bilo predvideno v zakonu. Zakon posledično tudi ne določa pravice upravičenca do rednih pravnih sredstev zoper takšno ravnanje v upravnem postopku ali sodnega varstva. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen pogoj za vodenje subsidiarnega pravnega spora iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

43.Na navedeno presojo ne vpliva dejstvo, da je tožnica zoper Obvestilo vložila pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 229. člena ZUP ima stranka pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Obvestilo tožene stranke z dne 23. 6. 2023 nima sestavin upravnega akta, je brez izreka, obrazložitve in brez pravnega pouka, prav tako ne vsebuje navedb pravne podlage za njegovo izdajo in opisa kršitve. Obvestila torej ni mogoče šteti za upravno odločbo, zato pritožba zoper ta dokument v upravnem postopku ni dovoljena in jo je drugostopenjski organ tožene stranke pravilno zavrgel. V zvezi z navedbami tožene stranke, da ima tožnica možnost rednega upravnega spora zoper odločbo, s katero je bila njena pritožba zavržena, pa sodišče pojasnjuje, da je upravni spor v tem primeru dovoljen zgolj zoper procesno odločitev zavrženja pritožbe, ne pa glede zakonitosti in pravilnosti ravnanja, na katerega se je nanašala ta pritožba.

44.Po presoji sodišča je neutemeljena tudi trditev tožene stranke, da bi lahko tožnica svoje pravice uveljavila v postopku upravne izvršbe. V skladu z določbami ZUP se lahko izvršba opravi na podlagi izvršljive upravne odločbe (prvi odstavek 282. člena) ali poravnave (drugi odstavek 282. člena). Zaradi specifične ureditve v ZPGOPEK, v skladu s katerim upravičenec pravico do pomoči dobi že z vložitvijo vloge (drugi odstavek 12. člena ZPGOPEK), pristojni organ pa o tem ne izda nobenega akta, tožnica ne razpolaga z upravno odločbo, na podlagi katere bi lahko začela postopek izvršbe. Sam zakon v kombinaciji z dejstvom, da je stranka vložila vlogo za pridobitev pomoči, pa ne predstavlja izvršilnega naslova ne po ZUP ne po Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

45.Poleg tega ravnanje tožene stranke po presoji sodišča presega situacijo, v kateri bi šlo zgolj za to, da dolžnik ni izpolnil svoje denarne obveznosti (in v kateri bi lahko tožeča stranka svoje pravice uveljavila v pravdnem postopku), temveč gre pri ravnanju tožene stranke tudi za oblastni akt, s katerim je slednja kot nosilka javnega pooblastila brez zakonske podlage posegla v položaj tožnice. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica nima zagotovljenega drugega sodnega varstva kot subsidiarno sodno varstvo v skladu s 4. členom ZUS-1.

46.V zvezi z dovoljenostjo tožbe sodišče ugotavlja še, da je tožba pravočasna. Prvo mesečno plačilo, katerega izplačilo je tožena stranka zadržala, je bilo izplačilo za mesec junij, ki je zapadlo dne 30. 6. 2023. Obvestilo je tožnica prejela 28. 6. 2023. Tožba je bila vložena dne 28. 7. 2023, torej znotraj 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1.

47.Tožena stranka je v času od vložitve tožbe do glavne obravnave tožnici izplačala celoten znesek odobrene finančne pomoči skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobja zamude s temi plačili. Glede na navedeno je moralo sodišče presoditi, ali v času odločanja sodišča še obstaja pravni interes tožnice za tožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora.

48.Tožnica v zvezi s svojim pravnim interesom navaja, da bi ugodilna sodba služila preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani tožene stranke, zlasti v preprečevanju samovolje in zlorabe oblasti, lahko bi vsebovala pomembna pravna stališča oz. avtoritativno razlago prava, tožnica pa ima pravni interes za ugotovitveni zahtevek tudi zaradi morebitnega uveljavljanja škode v civilnem postopku, saj v tem postopku ne uveljavlja nujno vse škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega dejanja tožene stranke.

49.Po presoji sodišča tožničin pravni interes v tem upravnem sporu ne more biti utemeljen na preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega ravnanja s strani tožene stranke. Z ZPGOPEK so bili zaradi izjemno visokih povišanj cen energentov določeni začasni ukrepi pomoči za področje gospodarstva in ohranitev delovnih mest v skladu s Sporočilom Komisije Začasni okvir za krizne ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu po agresiji Rusije proti Ukrajini 2022/C 426/01 (UL C št. 426 z dne 9. 11. 2022, str. 1; v nadaljnjem besedilu: začasni okvir) in likvidnostni ukrepi za gospodarstvo (prvi odstavek 1. člena ZPGOPEK). Upravičeno obdobje za dodelitev pomoči za gospodarstvo po tem zakonu je od 1. januarja 2023 do vključno 31. decembra 2023 (prvi odstavek 5. člena ZPGOPEK). Zakon se torej nanaša na specifično situacijo na trgu energentov in določa enoletno obdobje za dodelitev pomoči, ki se je izteklo 31. 12. 2023. Ponavljanje bodočih istovrstnih ravnanj toženke bi bilo tako mogoče le v primeru, če bi bil v prihodnosti sprejet zakon, ki bi vseboval enak mehanizem izplačevanja pomoči zgolj na podlagi izpolnjene vloge (brez izdaje upravne odločbe o priznanju pravice do pomoči) z naknadnim preverjanjem upravičenosti do te pomoči, do katere bi bila tudi po novem zakonu upravičena tožnica (pravna korist, ki jo stranka zasleduje v upravnem sporu, mora namreč pripadati prav njej). Takšna situacija pa je po presoji sodišča povsem hipotetična.

50.Pravni interes tožene stranke prav tako ne more biti utemeljen na možnosti, da bi odločitev sodišča lahko vsebovala pomembno pravno stališče oz. avtoritativno razlago prava. Kreacija pomembnih pravnih stališč oz. avtoritarna razlaga prava (primarno) ne služita varstvu posameznika, čemur je namenjen upravni spor v skladu z ZUS-1.

51.Je pa po presoji sodišča pravni interes tožnice za tožbo izkazan z njeno navedbo, da ima pravni interes za ugotovitveni zahtevek zaradi pridobitve pravnega temelja za uveljavljanje škode v kasnejšem civilnem postopku, saj v tem postopku ne uveljavlja nujno vse škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke in si želi pridržati to možnost za kasneje. Pridobitev pravnega temelja za kasnejše uveljavljanje škode je kot eno od oblik pravne koristi, s katero je mogoče utemeljiti ugotovitveni zahtevek v upravnem sporu, predvidelo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10.11.2011. Drži sicer navedba tožene stranke, da bi tožnica nezakonitost ravnanja tožene stranke lahko dokazovala tudi v civilnem postopku, vendar pa je za tožnico nedvomno bolj ekonomično, da pravni temelj pridobi v obravnavani zadevi, v kateri je do trenutka, ko ji je tožena stranka v celoti izplačala finančno pomoč, poleg tožbe vložila še sedem pripravljalnih vlog.

Presoja ravnanja tožene stranke

52.Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pravočasno oddala popolno vlogo in s tem pridobila pravico do izplačila sredstev denarne državne pomoči po ZPGOPEK od 1. januarja 2023 do vključno 31. decembra 2023, da so ji bila sredstva za obdobje od januarja do maja leta 2023 izplačana že pred vložitvijo tožbe, sredstva za obdobje od junija do decembra 2023 dne 8. 4. 2024, zakonske zamudne obresti, pripadajoče temu znesku dne 13. 6. 2024, zadnjih 20% pomoči s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa dne 30. 9. 2024.

53.Sporno pa je, ali je imela tožena stranka veljavno pravno podlago za zadržanje izplačil denarne državne pomoči tožeči stranki in izdajo Obvestila. Sporno je tudi, ali so bile tožnici kršene pravice iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS v zvezi s 67. in 2. členom Ustave RS.

54.ZPGOPEK v zvezi s postopkom za dodelitev pomoči za gospodarstvo v tretjem odstavku 12. člena določa, da upravičenec do pomoči v vlogi določi vrsto pomoči in navede podatek o ocenjeni višini pomoči za celotno upravičeno obdobje, ter v zadnji povedi drugega odstavka 12. člena, da se z oddajo vloge pravica do pomoči za gospodarstvo prenese na upravičenca. Nadzor in vračilo pomoči sta urejena v 16. členu ZPGOPEK. Ta v sedmem odstavku določa, da pristojni organ primerja podatke iz vloge posameznega upravičenca s podatki, ki jih na podlagi tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena pridobi od elektrooperaterjev, dobaviteljev električne energije, operaterja prenosnega sistema, operaterjev distribucijskih sistemov, dobaviteljev zemeljskega plina, posrednih dobaviteljev ter dobaviteljev tehnološke pare in izračuna, kakšna je višina pomoči, ki temelji na teh podatkih. Razliko med dejanskim izplačilom pomoči in tem izračunom za obdobje od 1. januarja 2023 do 30. junija 2023 upošteva pri mesečnih izplačilih v drugi polovici leta (korekcijski postopek). Ugotovljena odstopanja za drugo polovico leta 2023 pa upošteva pri poračunu, ki ga izvede do vključno 28. februarja 2024 oz. v primeru pomanjkljivih podatkov do 31. 8. 2024. V devetem odstavku 16. člena je določeno, da pristojni organ, če v postopku preverjanja iz sedmega odstavka, na podlagi obvestila upravičenca ali v postopku naknadne kontrole pogojev ugotovi, da je bila pomoč upravičencu odobrena oz. izplačana neupravičeno, izda odločbo in naloži upravičencu, da vrne znesek neupravičeno prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe. V dvanajstem odstavku 16. člena je določeno še, da mora upravičenec, ki je uveljavil pomoč za gospodarstvo po tem zakonu, če je pri njem od uveljavitve tega zakona v letu 2023 oziroma za leto 2023 prišlo do izplačila dobička, nakupov lastnih delnic ali lastnih poslovnih deležev, izplačil nagrad poslovodstvu oziroma dela plač za poslovno uspešnost poslovodstvu, o tem obvestiti pristojni organ najpozneje v dveh mesecih po izplačilu. Prejeta sredstva mora vrniti v 30 dneh po vročitvi odločbe, ki jo izda pristojni organ, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po zakonu, ki ureja predpisano obrestno mero zamudnih obresti, ki tečejo od dneva poteka roka za vračilo prejete pomoči do dneva vračila.

55.Kot je sodišče že pojasnilo v 41. točki obrazložitve te sodbe, ZPGOPEK ne predvideva pravice pristojnega organa (tožene stranke), da v primeru pojava dvomov o upravičenosti do pomoči oz. v primeru, da pridobi informacije o tem, da naj bi pri upravičencu prišlo do izplačila dobička, nakupov lastnih delnic ali lastnih poslovnih deležev, izplačil nagrad poslovodstvu oziroma dela plač za poslovno uspešnost poslovodstvu, preneha z izplačevanjem mesečnih zneskov pomoči za čas trajanja postopka naknadne kontrole po devetem odstavku 16. člena ZPGOPEK. Iz zgoraj citiranih določb jasno izhaja, da se neupravičeno prejeta pomoč vrača šele v roku 30 dni po prejemu odločbe pristojnega organa, s katero je upravičencu naloženo vračilo.

56.Tudi če bi bilo v naknadnem postopku nadzora kasneje ugotovljeno, da tožnica ni bila upravičena do pomoči, bi zadržanje izplačevanja, ki ga je izvedla tožena stranka, še vedno predstavljalo nezakonit poseg v tožničino pravico do izplačil finančne pomoči. Glede na določbe zakona ima namreč upravičenec do pomoči pravico to pomoč prejemati ves čas do izdaje morebitne odločbe o obveznosti vračila in še dodatnih 30 dni. Sodišče tako pritrjuje tožeči stranki, da zadržanje izplačil pomoči, ki ga je izvedla tožena stranka, predstavlja nezakonito oblastno ravnanje, saj je tožena stranka z njim brez pravne podlage in brez ustreznega postopka še pred dokončnostjo odločitve posegla v tožničino pravico do izplačil denarne pomoči.

57.Nezakonito ravnanje tožene stranke predstavlja poseg v tožničine ustavno varovane pravice. Z zadržanjem izplačil pomoči je namreč tožena stranka posegla v pravni položaj tožeče stranke, v katerem je bila ta upravičena do premoženjske koristi - izplačil denarne pomoči, ki je na podlagi zakona prešla v njeno premoženjsko sfero in jo je imela pravico uživati. Z zadržanjem izplačil je tožena stranka brez zakonite pravne podlage in brez ustreznega akta posegla v ustavno varovano pravico tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

58.Tožnica zatrjuje tudi, da jo je tožena stranka diskriminirala na podlagi ... narodnosti njenega končnega lastnika. To trditev dokazuje s člankom s portala 24ur.com z naslovom "Slovenija plačala milijonsko pomoč, ... lastniki pa kovali enormne dobičke" in poudarja, da se je tožena stranka v Obvestilu sklicevala na informacije v medijih. Po védenju tožnice ni tožena stranka nobeni drugi slovenski družbi izven skupine A. v situaciji, primerljivi s situacijo skupine tožnice (ko je prišlo do izplačila dobička na ravni matične družbe, ki ni upravičenec do pomoči po ZPGOPEK) zadržala mesečnih izplačil sredstev. Tožena stranka diskriminacijo zanika in v odgovoru na tožbo (z dne 14. 9. 2023, torej še v obdobju izplačevanja mesečnih izplačil) navaja, da vodi korekcijske postopke in postopke naknadne kontrole pogojev zoper 710 upravičencev, zaradi česar mesečna nakazila pri večjem številu subjektov niso bila izplačana skladno s časovno dinamiko iz 14. člena ZPGOPEK.

59.Sodišče ugotavlja, da avtor predloženega članka problematizira predvsem odločitev F., d. d., ki v imenu države upravlja s četrtinskim deležem družbe A., d. d. (torej matične družbe tožeče stranke), da je soglašal z izplačilom dividend lastnikom, ob tem pa zapiše tudi, da "so ... pod sankcijami dobršnega dela sveta, medtem pa jim Slovenija na eni strani finančno pomaga v boju z draginjo, na drugi strani pa prižiga zeleno luč za izplačilo dobička". Tožeča stranka je poleg članka s portala 24ur.com tožbi priložila še tri medijske objave in sicer objavo na spletni strani vlade z naslovom "Minister G. pozval A., d. d. k premisleku o izplačilu dividend in uvedel nadzor hčerinskih podjetij" z dne ... 2023, članek s portala N1 z naslovom "... ministrstvo ne bo oporekalo milijonskemu izplačilu dividend v A." z dne ... 2023 ter članek s portala N1 z naslovom "Usoda vračanja spornih denarnih pomoči ... družbam še vedno ni znana" z dne ... 2023. V nobeni izmed navedenih treh objav ni problematizirano dejstvo, da je končni lastnik tožnice ... narodnosti.

60.Po presoji sodišča je za obravnavano zadevo ključna objava na spletni strani vlade z dne ... 2023, iz katere izhaja, da je minister za gospodarstvo, turizem in šport na podlagi prejetih informacij o možnem izplačilu dividend družbe A., d. d. pozval to družbo, naj njene hčerinske družbe vrnejo prejeto pomoč, če bo prišlo do izplačila dividend. V nadaljevanju objave pa je zapisano, da bo na podlagi prejetih informacij pristojna agencija SPIRIT Slovenija (tožena stranka) tudi začasno zamrznila nadaljnja izplačila štirim hčerinskim podjetjem družbe A., d. d. (med drugim tudi tožnici) ter uvedla nadzor nad podjetji, da ugotovi skladnost njihovega poslovanja z ZPGOPEK. Vlada je v navedeni objavi izrecno napovedala zadržanje mesečnih plačil, ki je predmet obravnavanega upravnega spora, ter kot razlog za to navedla informacije o izplačilu dividend družbe A., d. d. Po presoji sodišča je na podlagi dejstva, da je to informacijo objavila sama Vlada RS, mogoče zaključiti, da je bilo izplačevanje pomoči po ZPGOPEK tožnici prekinjeno zaradi dejstva, da je njena matična družba A., d. d. svojim lastnikom izplačala dividende, in ne zaradi ... narodnosti njenega končnega lastnika. Izpostavljanje ... narodnosti v članku 24ur.com predstavlja mnenje tega medija oz. avtorja članka, kar po presoji sodišča kljub dejstvu, da se je tožena stranka v Obvestilu nedoločno sklicevala na "objave v medijih", ne dokazuje trditve, da naj bi bilo izplačevanje pomoči tožnici prekinjeno (tudi) zaradi te okoliščine. Glede na navedeno so tožbene navedbe o kršitvi 14. člena Ustave RS po presoji sodišča neutemeljene.

61.Glede kršitve 22. člena Ustave RS sodišče ugotavlja, da ZPGOPEK tožeči stranki zagotavlja sodno varstvo zoper upravno odločbo, izdano po ugotovitvi neupravičenosti stranke do odobrene pomoči. Na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPGOPEK in 146. člena ZUP, ki se na podlagi devetega odstavka 16. člena ZPGOPEK subsidiarno uporablja v postopku iz te določbe, ima stranka pravico sodelovati v postopku še preden zanjo nastanejo posledice, torej preden je z odločitvijo poseženo v njene pravice in svoboščine oz. v njen pravni položaj. Sodelovanje v postopku pomeni, da je stranka obveščena o začetku teka postopka naknadne kontrole, o razlogu za začetek postopka in o domnevni kršitvi, z možnostjo odgovora ter o razlogih za odločitev organa. Tožena stranka je tožečo stranko obvestila zgolj o tem, da je že zadržala izplačila pomoči, ker je na podlagi poročil iz medijev nastal dvom v njeno upravičenost do izplačil, ni pa obrazložila iz katerih poročil, katerih medijev, kakšne kršitve naj bi storila, s katerimi ravnanji in podobno. Pri takšnih posplošenih navedbah v zvezi z (domnevnimi) kršitvami tožnice je tožena stranka vztrajala tudi v sodnem postopku. Po presoji sodišča zato tožnica ni imela prave možnosti sodelovanja v postopku in podaje vsebinskega odgovora v svojo obrambo. S tem ji je bila kršena pravica biti stranka postopka, pravica do sodelovanja v postopku, pravica do informacije

in pravica do izjave, kar predstavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, kot to utemeljeno navaja tožnica v tožbi.

62.Na podlagi vsega navedenega je sodišče ugotovilo kršitev tožničinih pravic iz 22. in 33. člena Ustave RS, zato je v tem delu v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločilo kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

K III. točki izreka

63.Sodišče ni odpravilo obvestila tožene stranke št. 302-2-00315/2023/2 z dne 23. 6. 2023. V ustavne pravice tožeče stranke je namreč poseglo ravnanje tožene stranke in ne obvestilo, s katerim je ta ravnanja napovedala.

K IV. točki izreka

64.ZUS-1 v drugem odstavku 33. člena določa vrste tožbenih zahtevkov zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer lahko tožnik s tožbo zahteva odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta, ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, prepoved nadaljevanja dejanja ter odpravo posledic dejanja.

65.Pooblastila sodišča pri odločanju o zgoraj navedenih zahtevkih določa ZUS-1 v 66. členu, v skladu s katerim sme sodišče v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje (prvi odstavek); o prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja, odloči sodišče brez odlašanja s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba v treh dneh, Vrhovno sodišče pa mora o pritožbi odločiti v treh dneh od njenega prejema (drugi odstavek).

66.Tožnica po spremembi tožbe v 3. in 4. točki tožbe zahteva, da sodišče ugotovi, da je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo v višini 266.666,67 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2023 dalje do dne plačila in je to škodo tožeči stranki povrnila (3. točka) ter da je bila tožena stranka dolžna vzpostaviti zakonito stanje pred izdajo obvestila iz 1. točke zahtevka na način, da nadaljuje z izplačili državne pomoči po 14. členu ZPGOPEK od vključno meseca julija 2023 dalje do vključno decembra 2023 in sicer, da tožeči stranki plačuje vsakokrat mesečni znesek 266.666,67 EUR do vsakega 30. dneva v mesecu za tekoči mesec, do 31. 8. 2024 pa je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 800.000,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila in je to zakonito stanje vzpostavila (4. točka).

67.Iz zgoraj citiranih določb ZUS-1 izhaja, da sodišče v subsidiarnem upravnem sporu ne more odločati o kakršnihkoli tožbenih zahtevkih, temveč le o tistih zahtevkih, ki so (po presoji sodišča taksativno) našteti v drugem odstavku 33. člena in na katere so vezane možne odločitve sodišča, naštete (prav tako taksativno) v 66. členu ZUS-1.

68.Tožnica s 3. in 4. točko tožbe zahteva ugotovitev, da je obstajala določena dolžnost tožene stranke, torej ugotovitev o vsebini pravnega razmerja med strankama tega upravnega spora, ter ugotovitev, da je tožena stranka to dolžnost izpolnila, torej ugotovitev dejstva. V skladu z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 je mogoče s tožbo po 4. členu ZUS-1 z ugotovitvenim zahtevkom zahtevati zgolj ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (kar je tožnica tudi zahtevala v 2. točki tožbe in o čemer je sodišče odločilo v II. točki izreka te sodbe).

69.Ugotovitvena zahtevka iz 3. in 4. točke tožbe glede na zgoraj navedeno ne predstavljata zahtevkov, ki bi jih tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 lahko postavila v (subsidiarnem) upravnem sporu. Sodišče teh zahtevkov posledično ni obravnavalo po vsebini in je tožbo v tem delu zavrglo.

70.Ob tem sodišče pripominja, da se lahko tudi v skladu s pravili pravdnega postopka z ugotovitveno tožbo zahteva zgolj ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (prvi odstavek 181. člena ZPP), ne pa tudi ugotovitve dejstev. Poleg tega mora biti za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazano, da bi imela tožeča stranka od takšne ugotovitve pravno korist, ki po presoji sodišča v obravnavani zadevi, glede na to, da je tožena stranka zneske, navedene v zahtevkih, že plačala (in pri tem tožnica ne zatrjuje, da si je tožena stranka ob plačilu pridržala pravico plačano zahtevati nazaj v smislu 191. člena OZ), tudi sicer ne bi bila izkazana.

K V. točki izreka:

71.Prvi odstavek 25. člena ZUS-1 določa, če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah ZPP. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o tožbi, vloženi na podlagi 4. člena ZUS-1, kar predstavlja posebno vrsto spora polne jurisdikcije, zato je sodišče o stroških odločilo v skladu z določbami ZPP.

72.Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

73.Tožnica v obravnavani zadevi ni uspela z ugotovitvenima zahtevkoma, ki ju je postavila šele na glavni obravnavi in ki ju je sodišče zavrglo zaradi procesnih razlogov, ter z zahtevkom za odpravo Obvestila. Ti zahtevki predstavljajo nebistven del tožbe, s katerim ni bilo povezano nikakršno ugotavljanje dejstev in zaradi katerih niso nastali posebni stroški. Sodišče je posledično odločilo, da mora tožena stranka tožnici v celotnem deležu povrniti stroške postopka.

74.Tožeča stranka je tako v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) upravičena do povrnitve:

-stroškov za sestavo tožbe v višini 1.900 točk (prva alineja prve točke tarifne številke 34 v zvezi s prvo točko tarifne številke 19 ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 266.666,67 EUR in vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR po Sklepu o spremembi vrednosti točke z dne 12. 3. 2019),

-stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 1.900 točk (druga točka tarifne številke 34),

-stroškov za sestavo druge, tretje, šeste in sedme pripravljalne vloge v višini 3.800 (4 x 950) točk (druga alineja druge točke tarifne številke 34),

-stroškov za sestavo četrte in pete pripravljalne vloge v višini 950 (2 x 475) točk (tretja alineja druge točke tarifne številke 34, pri navedenih vlogah gre po vsebini zgolj za predložitev sodb v podobnih zadevah in ne za obrazložene vloge),

-stroškov za zastopanje na naroku za glavno obravnavo v višini 1.900 točk (prva alineja tretje točke tarifne številke 34) in

-izdatkov iz tretjega odstavka 11. člena OT v višini 114,50 točk (ob upoštevanju skupne vrednosti storitve v višini 10.450 točk).

75.Skupaj je tako tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 10.564,5 odvetniških točk, povečanih za 22% DDV. Glede na vrednost točke (0,60 EUR) je tožena stranka upravičena do povrnitve 7.733,21 EUR stroškov. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

76.Sodišče tožeči stranki ni priznalo urnine za narok, saj je ta trajal manj kot eno uro. Prav tako ji ni priznalo stroška dostave potrdila o plačani sodni taksi po četrti točki tarfine številke 43, ker ta storitev ni bila potrebna. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

-------------------------------

1Določb o privilegirani spremembi tožbe ZUS-1 ne vsebuje, zato je treba v zvezi s tem uporabiti ZPP (tako Štucin, Z. v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 278-279).

2Wedam Lukić D. v: Ure, L. (Ur.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, 2010, stran 209.

3Golob, P. v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 39 in naslednje.

4Ta v prvem odstavku 17. člena določa, da so izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba, sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis in druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov.

5Tako Vrhovno sodišče v zadevah I Up 292/2005 z dne 22. 5. 2008, I Up 683/2011 z dne 1. 12. 2011, I Up 37/2022 z dne 9. 11. 2022 idr.

6Ureditev upravnega spora po ZUS-1 temelji na pravnem varstvu položaja posameznika, kar pomeni, da lahko tožnik v njem uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist (gl. A. Kmecl v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 243).

7Ibid.

817. točka obrazložitve navedene odločbe.

9ZPGOPEK v drugem odstavku 12. člena določa, da se z oddajo vloge za dodelitev pomoči pravica do pomoči za gospodarstvo prenese na upravičenca.

10Ustavno sodišče RS, Sklep Up-520/16 z dne 7. 6. 2017, točka 12.

11Komentar Ustave RS, Nova univerza, Ljubljana 2019 str. 174 in naslednje in 189 in naslednje.

12V skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

13gl. P. Golob v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 39

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (2022) - ZPGOPEK - člen 16

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.