Jedro

Upravnik ni aktivno legitimiran za izterjavo vplačila v rezervni sklad.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 192.343,00 SIT s pripadki in ji povrniti 49.571,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo 19.140,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja dolžni in neplačani toženkin prispevek v rezervni sklad stanovanjske hiše P. u. 25, Lj.. Zahtevek je zavrnjen, ker tožeča stranka nima aktivne legitimacije za izterjavo te terjatve.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih po 1. odst. 338. člena ZPP, v kateri predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu tako spremeni, da se tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - da ima tožeča stranka, kot upravnik, aktivno legitimacijo za izterjavo neplačanih sredstev v rezervni sklad in to na podlagi 118. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ;

- vprašanje je, kako bo upravnik dobil pooblastilo etažnih lastnikov za sprožitev postopka zoper drugega etažnega lastnika; - v pooblastilu za upravljanje z rezervnim skladom je tudi pooblastilo za izterjavo neplačanih sredstev vanj; - če bi Stvarnopravni zakonik odrekel upravniku aktivno legitimacijo, bi v 6. odst. 119.

člena SPZ predpisal, da so etažni lastniki upravičeni pozvati neplačnika, da plača v rezervni sklad, ne pa upravnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno stališče sodišča prve stopnje, da upravnik ni aktivno legitimiran v svojem imenu zahtevati od etažnega lastnika, da v rezervni sklad vplača dolžni znesek, je pravilno.

V 5. alineji 4. odstavka 118. člena SPZ je določeno, da sme upravnik zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. Iz citiranega določila jasno izhaja, da je upravnik samo zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ki sme v njihovem imenu vložiti tožbo, ne more pa vložiti tožbe v svojem lastnem imenu, ker ni nosilec terjatev, ki jih uveljavlja. Takšna je tudi dosedanja sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 126/2001).

Zmotno je stališče pritožbe, da mora za vložitev tožbe upravnik imeti pooblastilo etažnih lastnikov. Tožbo v imenu etažnih lastnikov lahko vloži na podlagi Pogodbe o upravljanju in zato ne rabi posebnega pooblastila etažnih lastnikov.

V 6. točki 119. člena SPZ je določeno samo to, da je upravnik dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad in da ima poziv lastnost verodostojne listine v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju. V citiranem določilu ni določeno, da upravnik to stori v svojem imenu. To pomeni, da mora to storiti v imenu etažnih lastnikov, katerih zastopnik je. Podrobneje o tem glej: Dida Vovk, Izterjava sredstev rezervnega sklada, Pravna praksa 14/2006. K temu je dodati, da so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, kar pomeni, da vplačilo v rezervni sklad lahko zahtevajo vsi ali pa samo eden od etažnih lastnikov. Procesno zato na tožeči stranki lahko nastopajo vsi ali pa samo eden od etažnih lastnikov.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.