Jedro

Formalna razporeditev tožnika v hitre odzivne sile ni poseg v pravico do tedenskega počitka, saj to pomeni, da bi se moral tožnik, če bi bilo to treba, aktivirati. Tožnik ni znal pojasniti, kdaj so bili dejansko aktivirani za hitro posredovanje, da bi bile te sile aktivirane, pa se med zaslišanjem ni spomnila niti priča. Tako je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bil v okviru hitroodzivnih sil aktiviran in s tem opravljal delo.

Sama dosegljivost na telefon na dela prost dan ne pomeni, da je bil tožniku, če ni bil klican in ni opravljal nobenih nalog, iz tega razloga kršen tedenski počitek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 25. 4. 2015 do 31. 10. 2015 v 8 dneh plača neto znesek 3.500,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da povrne toženki stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek, saj je spregledalo, da je bil tožnik v okviru svojega dela na misiji razporejen na dolžnost bolničar-voznik in ni opravljal klasičnega dela vojaka. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je ves čas delal 24 ur na dan, saj je bil del sanitetne enote, ki je bila zadolžena za nudenje nujne pomoči vsem pripadnikom kontingenta, za vodenje ambulante, zdravil in lekarne. Poleg tega je moral čistiti in pregledovati sanitetno vozilo, opremo, naročati sanitetno opremo, izvajati prikazne vaje, vse tudi na predvideni dela prost dan. Sanitetna enota je bila sestavljena iz štirih pripadnikov in razdeljena v dve skupini, v katerih sta bila v vsaki samo po dva člana. Tožnikovo delo je bilo nepredvidljivo, poleg tega pa se je moral kadarkoli je bilo potrebno javljati na telefon od 18.00 do 8.00 ure. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je dokazno breme na tožniku. Ni samoumevno, da je pripadniku na prosti dan omejeno prosto gibanje in nenadzorovano zapuščanje območja baze ter razporeditev v hitro odzivne sile. Trditve tožnika, da evidence obremenjenosti in liste obremenjenosti ne izkazujejo dejanskega stanja, so dokazane z izpovedmi zaslišanih prič, pa tudi sodišče prve stopnje meni, da ne odražajo dejanskega stanja. Poleg tega pa je iz Protokola oskrbe bolnikov evidentno, da sta morali obe skupini ves čas opravljati svoje naloge. Ker od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi za sedem let nazaj podajal konkretne podatke, je stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik le pavšalno navedel, da je moral biti dosegljiv tudi ob nedeljah, ko je bila ambulanta zaprta, napačno. Tožnik je v podrejenem položaju, saj gre za favoriziranje nasprotne stranke (države). Napačne so tudi trditve sodišča, da tožniku ni bilo odrejeno, kje se mora zadrževati, saj je v obrazložitvi samo navedlo, da tožnik ni smel zapustiti vojaške baze, kar pomeni, da se je moral zadrževati na kraju, kjer se je delo opravljalo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta pritožbeni razlog zgolj pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči v obrazložitvi sodbe. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 25. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR pod poveljstvom NATO, z mandatom Organizacije združenih narodov, kjer je opravljal dela na dolžnosti "bolničar - voznik".

8. V tem sporu uveljavlja plačilo odškodnine za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, ki ga kot bolničar - voznik v sestavi sanitetne enote, sestavljene iz štirih pripadnikov, ni mogel koristiti. Ves čas je namreč delal 24 ur na dan, saj je bila njegova enota zadolžena za nudenje prve pomoči vsem pripadnikom kontingenta, za vodenje ambulante, lekarne in zdravil. Poleg tega je moral biti ves čas v uniformi, baze ni smel zapustiti, čistiti je moral sanitetno vozilo, se udeleževati različnih izobraževanj in usposabljanj, se ves čas javljati na službeni telefon. Prost pa tudi ni bil na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot dela proste, saj je moral evidence podpisati na ukaz nadrejenih.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. Sklicevalo se je tudi na sodno prakso VS RS, ki je zavzela jasno stališče, da toženka pripadniku SV ne sme odrekati pravice do počitka (VIII Ips 30/2016, VII Ips 226/2017), če pa ta te pravice ne more izkoristiti, je upravičen do plačila odškodnine v višini plačila za več opravljene ure dela (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Za presojo upravičenosti pa je dokazno breme na tožniku, saj mora pripadnik dokazati, katere obveznosti in zadolžitve je konkretno imel in jih je opravljal na posamezni dan, za katerega iz evidence izhaja, da je bil tožnikov prosti dan (VIII Ips 32/2019). Čeprav je sodišče tožnika večkrat pozvalo, da naj dopolni svojo trditveno podlago v zvezi z onemogočenim koriščenjem tedenskega počitka na dneve zabeležene v evidencah toženke, tožnik tega ni storil in so njegove trditve ostale presplošne.

10. Sodišče prve stopnje je skladno z 8. členom ZPP naredilo celovito dokazno oceno, na podlagi katere je ugotovilo, da kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka ni dokazana. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da samo podpisovanje evidenc za odločitev v tem sporu sploh ni bistveno, saj bi tožnik moral dokazati, kaj konkretno in v kakšem obsegu je opravljal delo na dneve, ko je po evidencah toženke imel tedenski počitek.

11. Utemeljeno je ugotovilo, da tožniku tedenski počitek ni bil kršen s tem, da je moral vsak dan nositi uniformo in ni smel zapuščati baze ter sodelovati na postroju ob dvigu zastave, saj je takšno stališče zavzela sodna praksa, na katero se je pravilno sklicevalo v točki 13 obrazložitve.

12. Formalna razporeditev tožnika v hitre odzivne sile, ni poseg v pravico do tedenskega počitka, saj to pomeni, da bi se moral tožnik, če bi bilo to potrebno, aktivirati. Tožnik ni znal pojasniti, kdaj so bili dejansko aktivirani za hitro posredovanje, da bi bile te sile aktivirane, pa se med zaslišanjem ni spomnila niti priča. Tako je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bil v okviru hitroodzivnih sil aktiviran in s tem opravljal delo.

13. Sodišče je tudi ugotovilo, da iz Dokumenta standardni operativni postopek, ki je akt poveljevanja za delovanje NPE KFOR .. z dne 29. 9. 2015, izhaja, da je ambulanta v nedeljo odprta le za nujne primere, v katerih se kliče dežurne te ambulante. Tožnik ni znal povedati, kolikokrat je bil klican takrat, ko naj bi bila v nedeljo dežurna ambulanta. Tudi protokol oskrbe bolnikov, na katerega se je skliceval tožnik, ne potrjuje tožnikovih navedb, da se je vanj vpisal eden od pripadnikov v skupini. Vsebuje le podatke v zvezi z obravnavo posameznega pacienta, ne pa podatkov o osebi, ki ga je obravnavala.

14. Tožnik tudi ni podal podatkov, kdaj je bil na dneve tedenskega počitka klican na telefon, na katerega je moral biti kot član sanitetne ekipe dosegljiv vsak dan (tudi v nedeljo) 24 ur na dan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sama dosegljivost na telefon na dela prost dan ne pomeni, da je bil tožniku, če ni bil klican in ni opravljal nobenih nalog, iz tega razloga kršen tedenski počitek.

15. Sodišče se je utemeljno sklicevalo na sodno prakso VS RS (VIII Ips 22/2020) in sodno prakso SEU v točki 14 obrazložitve. Direktiva 2003/88/ES v 1. točki 2. člena kot delovni čas definira čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti, kar pa, kot izhaja iz sodne prakse SEU (C-303/98, C-151/02 in C-518/15), samo po sebi še ne pomeni, da se dosegljivost po telefonu v vsakem primeru šteje v delovni čas. Ugotoviti je treba, ali je delavec v tem obdobju omejen v možnosti, da prosto razpolaga s časom in se posveti svojim interesom, kot npr. da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, torej na delovnem mestu. Tožniku ni bilo določeno, na katerem kraju se mora nahajati. Kot je izpovedal, so se pripadniki sanitetne enote lahko nahajali tudi v svojih prostorih, le na klic so se morali odzvati.

16. Iz navedenega izhaja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).