Jedro

Strah se po ugotovitvah sodišča pri revidentu pojavlja vedno skupaj s poslabšanjem zdravstvenega stanja in zato lahko predstavlja le njegovo zmanjšano splošno življenjsko aktivnost, zato bi morala biti tudi odškodnina iz tega naslova samo del odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova nematerialne škode zaradi poklicne bolezni, odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, zavrnilo višji tožbeni zahtevek in sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 122.349,00 SIT, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajal, da mu je sodišče priznalo prenizko odškodnino iz vseh zahtevanih naslovov, tako odškodnino za strah kot odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih funkcij. Predlagal je, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, navajala, da revizija zaradi ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustna, navedbe revizije pa so tudi sicer neutemeljene, zato je predlagala, da revizijsko sodišče revizijo zavrže ali zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava (kar revizijsko sodišče preizkuša glede na določbo 386. člena ZPP-77 že po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi ni utemeljeno.

Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list RS, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89), pri čemer je bil po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine.

Čeprav je res, da ni enotnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse okoliščine in primerljiva s podobnimi odškodninami. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu je treba priznati odškodnino za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Ta mora zato biti v vsakem posameznem primeru individualizirana, kar pa ne pomeni, da je ni treba istočasno tudi okviriti s širšimi družbenimi okviri, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tako obravnavana in priznana odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR.

Ob upoštevanju gornjih izhodišč je bila revidentu tudi priznana odškodnina za negmotno škodo, saj je sodišče pri odločanju o primernosti višine odškodnine upoštevalo tako izvedensko mnenje kot tudi revidentove subjektivne občutke.

Višina prisojene odškodnine za strah je priznana v ustreznem znesku in predvsem ob upoštevanju občutij samega revidenta. Ta je v izpovedbi (l.št. 45), ki jo je dal na zaslišanju sicer zatrjeval strah, ki ga čuti ob napadu, ko ga stiska v pljučih in nima zraka, ni pa zatrjeval niti preveč intenzivnega strahu, niti strahu pred smrtjo. Zato sodišče pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova sicer možnega strahu, ki ga je kot primer navedel izvedenec, ni moglo upoštevati. Je pa sodišče pri odločanju spregledalo, da strah, za katerega zahteva revident odškodnino, ni niti primaren strah (ki se utrpi ob škodnem dogodku) niti sekundaren strah (zaradi izida zdravljenja) in zato ne more biti podlaga za priznanje samostojne odškodnine iz tega naslova. Strah se po ugotovitvah sodišča pri revidentu pojavlja vedno skupaj s poslabšanjem zdravstvenega stanja in zato lahko predstavlja le njegovo zmanjšano splošno življenjsko aktivnost, zato bi morala biti tudi odškodnina iz tega naslova samo del odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

Primerna (upoštevana že skupaj z odškodnino za strah) je tudi višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Objektivno pa tudi subjektivno se kot posledice poklicnega obolenja (intermitentna bronhialna astma lažje stopnje) kaže občutljivost na pesticide in napad bolezni v stiku z njimi (takih napadov pri njem ni zaslediti, ker dela na drugem delovnem mestu), če pa ni v stiku s pesticidi pride do napada bolezni morda enkrat ali dvakrat letno zaradi prehladnih obolenj. Pri njem ni ugotoviti bistveno znižane vitalne kapacitete pljuč, pa še ta (izmerjena je mejna vrednost) je predvsem posledica njegovih drugih obolenj ali stanj. Ob takem dejanskem stanju pa je nižje sodišče pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin skupaj s prisojeno odškodnino za strah, po mnenju revizijskega sodišča, pravilno uporabilo materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče zato lahko na podlagi ugotovitev in sklepanj v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila odločitev glede revidentovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP/77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).