Jedro

Za vložitev tožbe v upravnem sporu ne izkazuje pravnega interesa tožnik, ki je uspel že v upravnem postopku, saj je tožena stranka prvostopno upravno odločbo v tem delu odpravila in vrnila v ponoven postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka sklepa in sodbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper 2. točko prvega odstavka izreka odločbe Ministrstva za finance z dne 14. 6. 2006, v delu, ki se nanaša na točke I/1, 3, 5 in 6 izreka odločbe organa prve stopnje. Pod točko 2 izreka je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) v ostalem tožbo zavrnilo; pod točko 3 je zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo pod točko 1 izreka pojasnilo, da tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke tudi v tistem delu, ki se nanaša na točke I/1, 3, 5 in 6, v katerih je bilo odločeno, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se odločba upravnega organa prve stopnje v tem obsegu odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bilo s strani tožene stranke na naroku pojasnjeno, da je bil v odpravljenem delu postopek že ponovljen in tudi že ponovno odločeno, zoper novo odločitev pa vložena pritožba. Zato odločanje sodišča o tožbenih ugovorih, ki se nanašajo na ta del odločitve, ne more več imeti nikakršnih pravnih učinkov. To pa pomeni, da tožeča stranka za izpodbijanje tega dela odločitve tožene stranke, ne glede na (različne) dejanske in pravne podlage, ki so bile podlaga za ukrepanje in ki jim ugovarja v tožbi, nima več pravnega interesa. Vse navedene podlage namreč sodijo v tisti del odločitve upravnega organa prve stopnje, ki se z izpodbijano odločbo odpravi, in ki se jih zato pri ponovnem odločanju o davku od dobička pravnih oseb ponovno presoja.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sklep, s katerim je bila tožba zavržena. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da se glede na to, da je obrazložitev odločbe tožene stranke v očitnem neskladju z izrekom odločbe, te odločbe ne da preizkusiti. Ker mora sodišče na to bistveno kršitev pravil postopka paziti po uradni dolžnosti, tožeča stranka v tožbi zoper odločbo upravnega organa druge stopnje tega ni izrecno navajala. Pripominja, da zoper odločbo, ki je bila izdana v ponovnem postopku, v delu, ki se delno nanaša tudi na točke I/1, 3, 5 in 6, ni podala pritožbe, saj v tem delu sploh ni bil izpeljan nov ugotovitveni postopek, in sicer ravno zato, ker je iz obrazložitve odločbe tožene stranke z dne 14. 6. 2006 razvidno, da tožeča stranka v postopku s pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ni uspela. Tožeča stranka tudi navaja, da so po njenem mnenju pri odločbi tožene stranke zaradi očitne neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo, podani tudi razlogi za ničnost, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v delu, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1) ali če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 (četrti odstavek 75. člena ZUS-1).

7. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pod točko 1 na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS tožbo tožeče stranke zavrglo, je pravilna in zakonita. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS (ki se ga v obravnavani zadevi uporablja glede na določbe 104. in 105. člena ZUS-1) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je torej dopusten, če je podan pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ugoditev njegovi zahtevi mora pomeniti zanj določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravna korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v delu, ki se nanaša na točko 1 izpodbijanega sklepa, uspela že v upravnem postopku, saj je tožena stranka ob obravnavanju njene pritožbe prvostopno upravno odločbo v tem delu odpravila in vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje. S tem, ko je tožena stranka v tem delu odpravila prvostopno upravno odločbo, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. Takšne pravne posledice izhajajo iz prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. V ponovnem postopku tožeča stranka lahko uveljavlja ugovore in ima zoper novo odločbo tudi pravico do pritožbe. Tako tožeča stranka v tem upravnem sporu ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. Zato po presoji Vrhovnega sodišča upravni spor v tem delu ni dopusten in je sodišče prave stopnje pravilno na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS tožbo tožeče stranke zavrglo.

8. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v zvezi s pritožbo v tem upravnem sporu pritožbeno sodišče presoja, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe glede na določbo 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Tožeča stranka zato ne more utemeljevati svojega pravnega interesa s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na stališča tožene stranke v obrazložitvi odločbe tožene stranke, saj v upravnem postopku postane pravnomočen le izrek odločbe in ne njena obrazložitev. Zato ti pritožbeni ugovori v tem upravnem sporu niso upoštevni. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

9. Ni sporno, da je upravni organ prve stopnje v delu, ki se nanaša na izpodbijano 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, v ponovnem postopku že odločil (kar izhaja tako iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, kakor tudi iz pritožbenih navedb tožeče stranke). Glede na to, da lahko tožeča stranka svoje pravice in pravne koristi varuje v postopku ponovnega odločanja o upravni stvari in ima zoper izdano odločbo pravico do pritožbe, ter pod pogoji, določenimi v ZUS-1, tudi pravico do sodnega varstva v upravnem sporu, tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovljen postopek, v tej pritožbeni zadevi ne more uspeti.

10. Tožeča stranka tudi navaja, da je po njenem mnenju odločba tožene stranke z dne 16. 4. 2006 nična zaradi neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo. Razlogi, iz katerih se odločba izreče za nično, so natančno določeni v 279. členu ZUP. Po presoji Vrhovnega sodišča ni podan noben razlog za izrek odločbe tožene stranke za nično, saj nepravilnost, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ne v ZUP ne v drugem zakonu, ni izrecno določena kot razlog za ničnost. 11. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).