Jedro

V izreku sodbe ni naveden bistveni znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena KZ/1977, torej da je obsojenec s svojim načinom smučanja povzročil nevarnost za življenje ljudi.

Izrek

Zahtevi generalnega državnega tožilca RS za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba TS v N.G., enote v T., z dne 11.2.1994, v zvezi s sodbo VSK z dne 4.5.1994, spremeni tako, da se obs. M.Č. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je s splošno nevarnim dejanjem iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi, s tem, da je dne 3.3.1991 ob 9.20 uri med smučanjem po smučarski progi S. na K. vozil prehitro glede na razmere na smučišču in bil pri tem premalo pozoren na smučarje pred seboj, čeprav bi se glede na nepreglednost proge na nekaterih predelih, glede na veliko hitrost, ki jo je pri smučanju dosegel, glede na večje število drugih smučarjev na tej progi in glede na svoje življenjske izkušnje mogel in moral zavedati, da s takim načinom smučanja lahko trči v druge smučarje in jih poškoduje, kar se je tudi zgodilo, ko je pod stebrom št.8 gondolske žičnice, kjer se je teren prelomil in zato ni imel pregledenosti nad smučiščem pred seboj, izvedel terenski skok in ob doskoku trčil v smučarja B.K., katerega ob pričetku skoka ni videl, pri čemer je ta utrpel zlom glavice leve mečnice, udarnino glave za levim uhljem in podplutbo področja levega komolca, kar vse je lahka telesna poškodba, v nevarnosti pa je bilo tudi najmanj pet drugih smučarjev, ki so se v trenutku trčenja nahajali v bližini, in da je s tem storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po IV. in I. odstavku 240. člena KZ RS/1977. Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo TS v N.G., enote v T. z dne 11.2.1994, je bil obs. M.Č spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po IV. in I. odstavku 240. člena KZ RS/1977. Po čl.52 Kazenskega zakona SFRJ/1976 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v tej pa mu je bila po IV. odstavku 240.člena KZ RS/1977 določena kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. VSK je s sodbo z dne 4.5.1994, zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Generalni državni tožilec RS v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da VS RS pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs.M.Č. oprosti obtožbe kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po IV. in I. odstavku 240. člena KZ RS/1977, ker njegovo dejanje nima znakov tega kaznivega dejanja, zaradi česar je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon na obsojenčevo škodo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po I. odstavku 240. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977) je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, kdor je s požarom, povodnijo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, z ionizirajočim sevanjem, z motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo, ali s kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom povzročil nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje večje vrednosti.

Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 240.členu KZ RS/1977 je bilo torej ogroževalni delikt, katerega posledica pa je bila v povzročitvi nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti. V opisu ravnanja obsojenca, ki ga vsebuje izrek sodbe sodišča prve stopnje, pa ni konkretizirana omenjena posledica, ki pomeni znak tega kaznivega dejanja. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je namreč razen načina obsojenčevega smučanja navedeno le, da bi se glede na večje število smučarjev in glede na svoje življenske izkušnje moral in mogel zavedati, da s takim načinom smučanja lahko trči v druge smučarje in jih poškoduje ter da je bilo v nevarnosti, razen B.K., ki je bil pri trčenju lahko telesno poškodovan, tudi 5 smučarjev, ki so se nahajali v bližini mesta trčenja. V izreku sodbe torej ni naveden bistveni znak kaznivega dejanja po I. odstavku 240. člena KZ RS/1977, torej da je obsojenec s svojim načinom smučanja povzročil nevarnost za življenje ljudi. Po opisu obsojenčevega dejanja v izreku sodbe bi bilo mogoče obsojencu očitati le lahko telesno poškodbo iz malomarnosti, ki pa po določilih Kazenskega zakona Republike Slovenije ni pomenila kaznivega dejanja.

VS RS je ugotovilo, da je bil na škodo obsojenca kršen kazenski zakon, ker v dejanju, katerega je bil spoznan za krivega, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja po I. in IV. odstavku 240. člena KZ RS/1977. Zato je na podlagi I. odstavka 426. člena ZKP spremenilo pravnomočno sodbo in je obsojenca na podlagi I.odstavka 358.člena ZKP oprostilo obtožbe. Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 96. člena ZKP.