V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, pri čemer ta obrazložitev ne sme biti vsebinsko prazna.
V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navedene kršitve ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, ker bi pritožbeno sodišče s tem, če bi samo navedlo manjkajoče razloge za neizvedbo dokaza, nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to stališče Vrhovnega sodišča RS nanaša na postopke o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa gre za postopek za izdajo začasne odredbe, v katerem velja nižji dokazni standard (verjetnost), prav tako pa ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le takšne, ki sodišču omogočajo, da se na razumno hiter način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe (t.i. nezamudni dokazi), ostali dokazi pa se izvedejo v postopku o glavni stvari. Ne gre torej za primerljiva položaja, zato je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče od navedenega stališča Vrhovnega sodišča odstopiti (distingiushing). Posledično lahko v postopku izdaje začasne odredbe sodišče druge stopnje v skladu s 347. členom ZPP odpravi uveljavljano procesno kršitev na način, da samo navede razloge za neizvedbo dokaza.
Upoštevaje opisane posebnosti postopka je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo tiste dokaze, na podlagi katerih se je lahko na hiter in primeren način prepričalo, ali je podana ogroženost mld. A. A. . Pri tem se je ustrezno oprlo na mnenje CSD, poročilo Vzgojnega zavoda V. in razrednika Osnovne šole R. ter poročilo SIJ, Centra za svetovalno-terapevtsko pomoč (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti dokazi zadoščajo za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ostale dokaze, vključno z zaslišanjem predlagateljice, pa bo sodišče prve stopnje lahko izvedlo v postopku o glavni stvari (če bo predlagateljica predlagala njegovo izvedbo), zlasti z ozirom na to, da je sporni dokaz indične narave (predlagateljica ni bila neposredno prisotna, ko je nasprotni udeleženec izvajal stike z mld. hčerko A. A. ) in torej ne gre za neposreden dokaz.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice z dne 26. 3. 2026 za izdajo začasne odredbe za prepoved stikov nasprotnega udeleženca z mld. hčerko A. A. (I. točka izreka) in odločilo, da udeleženca trpita vsak svoje stroške postopka (II. točka izreka).
2.Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in preuranjeno zaključilo, da ni izkazana ogroženost mld. A. A. . Svojo odločitev je oprlo pretežno na mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) in poročila drugih institucij, pri čemer je dokazna ocena selektivna in notranje kontradiktorna, saj sodišče ni upoštevalo, da je mld. A. A. izrazito čustveno obremenjena zaradi družinske dinamike, ki že sama po sebi pomeni resno tveganje za njen čustveni razvoj in stabilnost. Izjava mld. A. A., da se pri očetu počuti dobro, sama po sebi ne more izključiti ogroženosti. Sodišče trditev predlagateljice o manipulativnem ravnanju nasprotnega udeleženca ni presojalo v kontekstu celotne družinske dinamike, kar bi moralo storiti iz razloga, ker so tovrstna ravnanja praviloma subtilna, težko dokazljiva in nezaznavna v kratkih institucionalnih stikih. Sodišče se ni opredelilo do vseh bistvenih navedb predlagateljice, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ni se konkretno opredelilo do zatrjevanih ravnanj očeta in ni pojasnilo, zakaj ni sledilo posameznim dokazom, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo uporabiti načelo največje koristi otroka in v primeru dvoma odločiti v smeri večje zaščite. Sodišče bi tudi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlagateljice, kar je opustilo, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Predlagateljica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3.Nasprotni udeleženec v odgovoru na tožbo ponavlja, da mld. A. A. pri njem ni ogrožena in se dobro počuti. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1).
6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
7.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka starša mld. A. A. , stare 13 let. Mld. A. A. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV N 62/2023 z dne 24. 5. 2023 staršema odvzeta in nameščena v Strokovni center M. oziroma Vzgojni zavod V. S staršema ima stike med vikendi, in sicer vsak vikend izmenjaje preživi z enim od staršev, med počitnicami pa z vsakim od staršev preživi enako časa. Predlagateljica je dne 26. 3. 2026 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, da se nasprotnemu prepovejo stiki z mld. A. A. . Kot razlog za izdajo začasne odredbe je navajala manipulativno ravnanje nasprotnega udeleženca, psihično in čustveno zlorabo mld. A. A. ter onemogočanje njene udeležbe pri interesnih dejavnostih.
8.Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Kot materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe je pravilno uporabilo določbo 161. člena DZ, v skladu s katero sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih velja restriktiven pristop, saj lahko vplivajo na odločitev o glavni stvari. Začasne odredbe se torej izdajo le izjemoma, če so interesi otroka ogroženi; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode. Pritožbeno zavzemanje proti restriktivnemu pristopu pri izdaji začasnih odredb je torej neutemeljeno. Enako velja za pritožbene navedbe, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni v korist mld. A. A. . Kot rečeno, pogoj za izdajo začasne odredbe v družinskem sporu ni otrokova korist, kot se napačno zavzema predlagateljica v pritožbi, temveč je to njegova ogroženost, ki pa v obravnavanem primeru ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) izhaja, da ima mld. A. A. z očetom (nasprotnim udeležencem) pristen in sproščen odnos, da se pri njem počuti dobro in varno, za njo pa je v celoti poskrbljeno. Nasprotni udeleženec redno plačuje preživnino in mld. A. A. kupi vse, kar potrebuje. Mld. A. A. obiskuje številne interesne dejavnosti, in sicer glasbeno šolo, čebelarski, strelski in šahovski krožek ter judo, vključena je v program Konjerastniki, nasprotni udeleženec pa njenega obiskovanja interesnih dejavnosti ne ovira. Nasprotni udeleženec mld. A. A. tudi ne vozi k osebam, ki ne bi bile primerne za njeno vzgojo in je ne izpostavlja škodljivim ravnanjem oziroma vedenjem. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da dosedanji način izvajanja stikov mld. A. A. ne ogroža, zato je predlog za prepoved stikov zavrnilo.
10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, predlagateljičine pavšalne pritožbene navedbe o tem, da je neobrazložen, pa so neutemeljene, zato pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tovrstna kršitev podana tudi zato, ker obrazložitev sodišča prve stopnje ni zadostna in prepričljiva. To predstavlja bodisi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bodisi relativno bistveno kršitev določb postopka zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Vendar niti ta dva pritožbena razloga nista podana, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
11.Pritrditi je pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem predlagateljice. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, pri čemer ta obrazložitev ne sme biti vsebinsko prazna. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Če tega ne stori, zagreši kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tak primer gre v obravnavani zadevi.
12.V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navedene kršitve ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, ker bi pritožbeno sodišče s tem, če bi samo navedlo manjkajoče razloge za neizvedbo dokaza, nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to stališče Vrhovnega sodišča RS nanaša na postopke o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa gre za postopek za izdajo začasne odredbe, v katerem velja nižji dokazni standard (verjetnost), prav tako pa ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le takšne, ki sodišču omogočajo, da se na razumno hiter način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe (t.i. nezamudni dokazi), ostali dokazi pa se izvedejo v postopku o glavni stvari. Ne gre torej za primerljiva položaja, zato je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče od navedenega stališča Vrhovnega sodišča odstopiti (distingiushing). Posledično lahko v postopku izdaje začasne odredbe sodišče druge stopnje v skladu s 347. členom ZPP odpravi uveljavljano procesno kršitev na način, da samo navede razloge za neizvedbo dokaza.
13.Sodišče druge stopnje meni, da dokaza z zaslišanjem predlagateljice v obravnavanem postopku za izdajo začasne odredbe ni bilo treba izvesti. Pri odločanju o izdaji začasne odredbe je namreč dokazni standard znižan na verjetnost, temu pa sta podvržena tako dokazna ocena kot tudi obseg izvajanja dokazov. Ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki sodišču omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da je z začasno odredbo nemudoma treba zavarovati koristi mld. otrok (t.i. nezamudni dokazi). Upoštevaje opisane posebnosti postopka je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo tiste dokaze, na podlagi katerih se je lahko na hiter in primeren način prepričalo, ali je podana ogroženost mld. A. A. . Pri tem se je ustrezno oprlo na mnenje CSD, poročilo Vzgojnega zavoda V. in razrednika Osnovne šole R. ter poročilo SIJ, Centra za svetovalno-terapevtsko pomoč (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti dokazi zadoščajo za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ostale dokaze, vključno z zaslišanjem predlagateljice, pa bo sodišče prve stopnje lahko izvedlo v postopku o glavni stvari (če bo predlagateljica predlagala njegovo izvedbo), zlasti z ozirom na to, da je sporni dokaz indične narave (predlagateljica ni bila neposredno prisotna, ko je nasprotni udeleženec izvajal stike z mld. hčerko A. A. ) in torej ne gre za neposreden dokaz.
14.Neutemeljena je pritožbena graja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje selektivna in notranje kontradiktorna. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je na podlagi zgoraj navedenih dokazov, zlasti na podlagi mnenja CSD, razumno zaključilo, da ima mld. A. A. z nasprotnim udeležencem pristen in sproščen odnos, da ji nasprotni udeleženec ne onemogoča obiskovanja interesnih dejavnosti in je z ničemer ne ogroža. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da nasprotni udeleženec ravna manipulativno ter psihično in čustveno zlorablja mld. A. A. (pa tudi sicer so te pritožbene navedbe povsem pavšalne) in da ji onemogoča ali otežuje obiskovanje interesnih dejavnosti (11. točka obrazložitve).
15.Predlagateljica svoje navedbe o ogroženosti mld. A. A. utemeljuje tudi z izpostavljanjem njene čustvene obremenjenosti zaradi družinske dinamike, vendar so tudi tosmerne navedbe povsem pavšalne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.
16.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
17.V skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pritožbenih stroških. Upoštevaje prvi odstavek 101. člena ZNP-1 je pritožbeno sodišče po prostem preudarku odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosi predlagateljica, saj s pritožbo ni uspela.
Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-410/01, 7. točka obrazložitve.
3Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-410/01, 7. točka obrazložitve, VSC I Cp 201/2022, VSL IV Cp 2123/2017, VSM III Cp 300/2020, VSM sklep III Cp 512/2024, VSK Sklep IV Cp 618/2021.
4VSRS sklep II Ips 59/2024 z dne 7. 2. 2025, VSRS sklep II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018. Glej tudi USRS odločba Up 1266/05 z dne 7. 6. 2007, tč. 8.
5VSRS sklep II Ips 59/2024 z dne 7. 2. 2025, VSRS sklep II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018.
6VSRS sklep II Ips 59/2024 z dne 7. 2. 2025, VSRS sklep II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018.
7Podrobneje VSRS Sklep II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018.
8Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023.
9Odločba US RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, VSL sklep IV Cp 1780/2021 z dne 17. 11. 2021, VSL sklep IV Cp 905/2021 z dne 14. 7. 2021, VSM sklep III Cp 645/2024 z dne 3. 9. 2024.
10V obravnavani zadevi je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen pred začetkom postopka o glavni stvari.