Jedro

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah III in IV potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno sodbo in sklepom v točki I izreka dovolilo spremembo tožbe ter v točki II izreka ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek po izbrisni tožbi in na plačilo zneska 25.179,77 EUR po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 1 z dne 31. 8. 2006 (Kreditna pogodba 1), oboje v okviru primarnega tožbenega zahtevka in na podredni tožbeni zahtevek v celoti. Nadalje je v točki III izreka ugotovilo, da so nični Kreditna pogodba 1, notarski zapis Kreditne pogodbe 1, sporazum o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitvi hipoteke SV .../2005 z dne 1. 9. 2006, Aneks št. 1 h Kreditni pogodbi 1 z dne 25. 1. 2012, notarski zapis aneksa št. 1 SV X/2012 z dne 27. 1. 2012, Pogodba o premoženjskem deviznem kreditu št. 2 z dne 9. 7. 2008 (Kreditna pogodba 2), notarski zapis Kreditne pogodbe 2, sporazum o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitvi hipoteke SV .../2008 z dne 11. 7. 2008, Aneks št. 1 h Kreditni pogodbi 2 z dne 25. 1. 2012 in notarski zapis Aneksa št. 1 SV Y/2012 z dne 27. 1. 2012. V točki IV izreka je odločitev o stroških postopka pridržalo za poznejšo sodbo.

2.Toženka je s pravočasno pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del uvodoma navedene delne sodbe (točki III in IV izreka) uveljavljala vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče delno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

2.Uveljavljala je več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in v tej zvezi podano kršitev pravice do izjave. Predvsem je opozorila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih argumentov in predlaganih dokazov toženke, predvsem glede delne ničnosti Kreditnih pogodb in do trditve, da sta bila tožnika v 17. členu Kreditnih pogodb poučena o valutnem tveganju. Poleg tega je sodišču prve stopnje očitala pomanjkanje dokazne ocene v zvezi z listinami, ki se nanašajo na izobraževanje kreditnih svetovalcev, prepise zvočnih posnetkov zaslišanj svetovalcev A. A. , B. B. , C. C. , D. D.  in E. E. , ki so opisali splošno poslovno prakso toženke. Glede konkretnih pojasnil tožnikoma pa ni bila opravljena ustrezna dokazna ocena pisnih izjav in izpovedb F. F.  in G. G. . Tako ravnanje sodišča prve stopnje poleg že opisane absolutne bistvene kršitve določb postopka predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki ga ne spremeni pavšalen zapis sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve o tem, da se je opredelilo le do bistvenih navedb in dokazov.

2.Nadalje je toženka navedla, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da zahtevek po Kreditni pogodbi 2 ni zastaral. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bil kredit dan fizični osebi, zato Kreditna pogodba 2 predstavlja potrošniški kredit. Prav tako je sodišče prve stopnje pri presoji pojasnilne dolžnosti napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je povsem sledilo izpovedbi prvega tožnika in prič G. G. ter F. F. , pri čemer je povzetek izpovedi navedenih prič zelo pomanjkljiv, pisni izjavi pa sploh nista upoštevani. Prav tako je zanemarjena splošna praksa toženke iz katere izhaja, da so bila pojasnila komitentom bistveno bolj podrobna in konkretna. Sodišče prve stopnje v tej zvezi sploh ni dokazno ocenilo prič B. B. , C. C. , E. E. , A. A. in D. D. . Izostala je tudi dokazna ocena listin, ki dokazujejo izobraževanje kreditnih svetovalcev, ter dejstvo, da je bilo v 17. členu obravnavanih pogodb vključeno opozorilo na valutno in obrestno tveganje ter pogodbena klavzula o predčasnem odplačilu oziroma konverziji, kar vse skupaj predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Pri presoji nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je sodišče prve stopnje iz napačnih materialnopravnih izhodišč ter posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaključki sodišča prve stopnje so vsebinsko prazni, prav tako ne drži, da sta tožnika kot potrošnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, toženka oziroma banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar naj bi vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenimi strankami. Tožnika sta po Kreditni pogodbi imela možnost konverzije in s tem možnost, da nevtralizirata prevzeto tveganje, kar ni bilo povezano z visokimi stroški, nenazadnje pa sta tožnika pri Kreditni pogodbi 2 možnost predčasnega poplačila tudi izkoristila. Izpostavila je, da ima ničnost celotne kreditne pogodbe s prenehanjem zavarovanja kaznovalni učinek in predstavlja nesorazmeren poseg v njeno pravico do poplačila ter s tem kršitev njene ustavne pravice do zasebne lastnine. Posledično je po mnenju pritožbe zmotna tudi stroškovna odločitev.

3.Tožnika sta se v odgovoru na pritožbo zavzemala za njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) .

6.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da tožnika v obravnavani zadevi uveljavljata ničnost dveh potrošniških kreditnih pogodb za kredit v tuji valuti (CHF oziroma švicarskem franku), ki sta jih 31. 8. 2006 in 9. 7. 2008 sklenila prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot solidarna porokinja in plačnica. Glede na to, da pojasnilna dolžnost banke (tožene stranke) glede valutnega tveganja velja le v razmerju do kreditojemalca - prvega tožnika, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve za oba tožnika uporabljalo pojem tožeča stranka, za toženko pa tožena stranka.

7.Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do stališč tožene stranke glede delne ničnosti kreditne pogodbe, vendar sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je bilo na to vprašanje v sodni praksi že odgovorjeno, in sicer v takem primeru ne gre za delno ničnost.¹ Gre torej za vprašanje, ki v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo več bistveno za odločitev in zato izostanek posebne obrazložitve (ob sicer izredno obsežnih navedbah tožene stranke) ne pomeni kršitve njene pravice do izjave v smislu absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 42 do 45 obrazložitve pravilno pojasnilo materialnopravno podlago za svojo odločitev, pri čemer je glede razmerja med Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Direktivo sledilo smernicam, ki jih je Vrhovno sodišče RS podrobno razdelalo v točkah 14 do 25 obrazložitve sodbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.² Pritožbena navedba da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališč tožene stranke v zvezi z izključitvijo uporabe Direktive zato ne drži. Prav tako se je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve pravilno opredelilo do navedb tožene stranke, da pri tožeči stranki ne gre za običajnega potrošnika, česar tožena stranka s ponavljanjem pritožbenih navedb ni izpodbila. Tožena stranka je pravilno opozorila, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izjave tožeče stranke o prevzemu valutnega tveganja zapisano v 17. členu obeh kreditnih pogodb, se je pa v točki 34 obrazložitve pravilno opredelilo, da je šlo za tipski kreditni pogodbi, kar po presoji sodišča druge stopnje pokriva tudi izjavo o prevzemu valutnega tveganja, ki je povsem splošna in nezadostna glede na veljaven standard pojasnilne dolžnosti, ki bo obrazložen v nadaljevanju. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izrecno pojasnilo, zakaj ni zaslišalo priče E. E. ter pravilno pojasnilo, zakaj kreditnih svetovalcev zaposlenih pri toženi stranki ni zasliševalo o splošni poslovni praksi toženke pri dajanju kreditov. Izpovedbi F. F. in G. G. sta dokazno ocenjeni v točki 50 obrazložitve in v vseh teh primerih tako ni podana kršitev določb postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Tožeča stranka je v predmetni zadevi uveljavljala ničnost dveh potrošniških kreditnih pogodbe za kredita v tuji valuti (CHF) z dne 31. 8. 2006 ter 9. 7. 2008 skupaj z aneksoma in pogodbama o zastavi nepremičnine z dne 1. 9. 2006 ter 11. 7. 2008 zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti banke (tožene stranke) glede valutnega tveganja, posledično pa tudi vrnitveni zahtevek v višini 25.317,50 EUR in 7.397,08 EUR. Pritožbeno sporno je, ali je tožena stranka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost ter ali je pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF nepošten.

Materialnopravna izhodišča

Tožeča stranka je v predmetni zadevi uveljavljala ničnost spornih pogodb iz razloga kršitve pojasnilne dolžnosti in znatnega neravnotežja, zato je treba uporabiti materialnopravne predpise in stališča sodne prakse, ki jih je Vrhovno sodišče RS nazorno strnilo v 22. do 26. točki obrazložitve sklepa II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024, kot bo predstavljeno v nadaljevanju.

V času sklenitve sporne potrošniške kreditne pogodbe je takrat veljavni ZVPot v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika; če takšne pogoje postavi, so ti nični. Nadalje je v 24. členu določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

Vrhovno sodišče je v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, glede na novejšo sodno prakso SEU3 ter Ustavnega sodišča odstopilo od svoje dotedanje sodne prakse ter izoblikovalo nova izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje strožje stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo, kar je mogoče povzeti v naslednjih alinejah: - razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno4. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022); - pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja; - za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča splošno opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer; - ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju; -treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje; - po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-tožeča stranka je s toženo stranko sklenila kreditno pogodbo št. 1 z dne 31. 8. 2006 (v nadaljevanju Kreditna pogodba 1), katere predmet je bil kredit v višini 63.380,00 CHF (takrat 40.197,87 EUR) z dobo vračanja 15 let, pri čemer je bil kredit namenjen za poplačilo obstoječih kreditnih obveznosti in adaptacijo hiše. Tožeča stranka je s toženo stranko dne 25. 1. 2012 sklenila še aneks. št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim je toženka odobrila moratorij na plačilo glavnice do 30. 6. 2012. Aneks je bil 27. 1. 2012 potrjen v obliki notarskega zapisa Sv X/2012,

-višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 468,18 CHF, obrestna mera pa je takrat znašala 3,98% na letni ravni in je bila sestavljena iz 12-mesečnega LIBOR-ja, in fiksnega pribitka v višini 2 odstotne točke na letni ravni, efektivna obrestna mera je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 4,21 % letno,

-kot sestavni del kreditne pogodbe je bila sklenjena tudi pogodba o zastavi nepremičnin z dne 1. 9. 2006, in sicer v obliki notarskega zapisa. Na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV .../2006 z dne 1. 9. 2006, je bila za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičninah v solasti tožečih strank H. H. do ¾ in I. I. do 1/4 celote, vpisani v zk vložek ..., k.o. X s parc. št. 140 (dvorišče v izmeri 651 m2, stavba v izmeri 90m2),

-tožeča stranka je nato s toženo stranko sklenila še kreditno pogodbo št. 2 z dne 9. 7. 2008 (v nadaljevanju Kreditna pogodba 2), katere predmet je bil kredit v višini 22.800,00 CHF (takrat 13.954,34 EUR) z dobo vračanja 7 let, pri čemer je bil kredit namenjen za adaptacijo stanovanja. Tožeča stranka je s toženo stranko dne 25. 1. 2012 sklenila še aneks. št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim je toženka odobrila moratorij na plačilo glavnice do 30. 6. 2012. Aneks je bil 27. 1. 2012 potrjen v obliki notarskega zapisa Sv Y/2012,

-višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 362,56 CHF, obrestna mera pa je takrat znašala 6,86% na letni ravni in je bila sestavljena iz 12-mesečnega LIBOR-ja, in fiksnega pribitka v višini 3,60 odstotne točke na letni ravni, efektivna obrestna mera je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 8,01 % letno,

-kot sestavni del kreditne pogodbe je bila sklenjena tudi pogodba o zastavi nepremičnin z dne 11. 7. 2008, in sicer v obliki notarskega zapisa. Na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV .../2008 z dne 11. 7. 2008, je bila za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičnini v lasti prvega tožnika H. H. do celote, vpisani v podvložku št. ... k.o. Y, ki predstavlja stanovanje št. 5E v izmeri 97,10 m2 v II nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu ..., Maribor.

-Tožeča stranka (po izobrazbi naravoslovno matematični tehnik) je najprej potrebovala kredit za poplačilo starih obveznosti in prenovo hiše, zato se je povezal z uslužbencem tožene stranke, ki mu je po elektronski pošti posredoval ponudbi za kredit v CHF in EUR. Odločil se je za kredit v CHF ker je bil ugodnejši, o tveganjih ni bil poučen, ampak je pri referentki J. J. samo sklenil pogodbo. Drugi kredit je sklenil za obnovo stanovanja, pri čemer mu je uslužbenec tožene stranke G. G. pokazal gibanje Liborja in Euriborja ter mu povedal, da je Libor vedno malo nižji in zato kredit v CHF ugodnejši. Njega je predvsem zanimala višina obroka, bančna referenta sta mu povedala, da bo moral plačati obrok po trenutnem tečaju EUR/CHF, vendar sta hkrati poudarila, da je CHF stabilna valuta, tako da se celotne razsežnosti tveganja ni zavedal.

-tožeča stranka je bila v 17. členu obeh kreditnih pogodb seznanjena z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, pri čemer je imela možnost banki podati vlogo za refinanciranje kredita, v kolikor ni več pripravljena prevzemati teh rizikov.

-tožeča stranka je skupno prejela 86.180,00 CHF oziroma 54.152,21 EUR, odplačala pa 85.939,88 EUR.

14.Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje v točkah 51 in 52 obrazložitve presodilo, da tožena stranka ni opravila potrebne in zahtevane pojasnilne dolžnosti, zato tožeča stranka pri sklepanju kreditnih pogodb ni imela zadostnih informacij in je ostala v informacijsko podrejenem položaju ter ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto švicarski frank. Zato je v točki 54 obrazložitve zaključilo, da je zato podana slaba vera toženke (po četrti alineiji 24. člena ZVPot) ter posledično ničnost celotne kreditne pogodbe (23. člen ZVPot) zaradi nepoštenega pogoja vezanosti na tujo valuto CHF.

Presoja posameznih pritožbenih navedb:

Glede ugovora zastaranja

15.V zvezi z ugovorom zastaranja je odločilno, kdaj je začel teči zastaralni rok kondikcijskega zahtevka. Pri začetku teka zastaralnega roka (366. člen OZ) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo VSRS v odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. VSRS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov pri kondikcijskem zahtevku oprlo na pravo EU, po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive, zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem.

16.V dosedanji razlagi je SEU je bila sprejeta razlaga, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Iz odločb SEU, so bile sprejete razlage, da zastaranje ne more pričeti teči:

-od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

-od dneva, ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

-od dneva, ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024).

17.Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se je spremenila šele s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (le tej so sledili sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, sodba in sklep II Ips 49/2023 ter sodba in sklep II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter sklep II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023), se sodišče druge stopnje strinja, da se tožeča stranka pred tem ni mogla seznaniti s pravno oceno o dolžni intenziteti pojasnilne dolžnosti in o (morebitni) ničnosti že v času v času odplačevanja kredita. Ker torej ob vložitvi tožbe (leta 2020) zastaralni rok za dajatveni tožbeni zahtevek še sploh ni pričel teči, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor zastaranja dajatvenega zahtevka ni utemeljen, pravilna. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

18.Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnika pravnih posledic sklenjene pogodbe zavedala leta 2022, ko sta se po objavah v medijih glede nesprejetja zakona za področje spornih pogodb, vezanih na tujo valuto CHF, odločila za tožbo (glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

19.Iz zadeve VSRS Sodba II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 izhaja, da se s sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek.

20.Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe. V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred tem oziroma pred letom 2022 kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2024 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ ni potekel in je z vložitvijo tožbe nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

Glede dokazne ocene

21.Ne drži pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neobstoječa, zaradi česar bi bil podan pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.7 Navedena kršitev je podana, če sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva.8 Izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih ima, le-ti pa niso protislovni. Sodišče prve stopnje ni le povzelo izpovedi prič, temveč je tudi, kot izhaja iz točke 51 obrazložitve izpodbijane sodbe, za pravno odločilno štelo dejstvo, ali je bila pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja s strani banke dovolj intenzivna, in pojasnilo, da je dokazno breme za dokazovanje tega dejstva na toženi stranki, le-ta pa ga ni zmogla, pri čemer je izrecno pojasnilo, da verjame tožniku, da ga bančna uslužbenca nista ustrezno opozorila na celotno razsežnost prevzetega valutnega tveganja pri čemer je v 50. - 51. točki obrazložitve naredilo ustrezno dokazno oceno. Pritožbene trditve o neobstoječi dokazni oceni so torej neutemeljene.

22.Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni v celoti opravilo dokazne ocene, ker ni dokazno ocenilo nekaterih dokazov, ki jih je izvedlo, in sicer se ni opredelilo glede dokazil tožene stranke o izobraževanju kreditnih svetovalcev (priloge B38-B40), prepisov zaslišanj A. A. , B. B. , C. C. in D. D. (zaposlenih tožene stranke, priloge B31-B35), pa ne predstavlja pritožbenega razloga po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki ga bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju.9 Takšna pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti tudi dokazno oceno teh dokazov (predlaganih z njene strani) pa ni utemeljena, saj gre zgolj za indične dokaze,10 pred katerimi imajo prednost neposredno izvedeni dokazi.

23.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s pisnimi izjavami prič E. E. , F. F. in G. G. ter z zvočnimi prepisi zaslišanj A. A. , B. B. , C. C.  D. D. in E. E. (zaposlenih tožene stranke), ki jih je sodišče prve stopnje zgolj povzelo v dokaznem sklepu, želela dokazovati dvoje: prvič, da so svetovalci pri toženi stranki vsako stranko, ustrezno poučili o valutnem tveganju pri najemu kredita v CHF, in drugič, da so zaposleni pri toženi stranki v okviru usposabljanj in delovnih obvez prejeli celovite informacije glede valutnega tveganja pri kreditih v CHF.

-Glede oprave pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pisnih izjav prič F. F. in E. E. z dne 19. 12. 2023 sploh ne izhajajo nobene okoliščine sklepanja sporne kreditne pogodbe. Še več, pri njenem sklepanju F. F. sploh ni sodeloval, ampak le pripravil pogodbo, ker je prvi tožnik prišel preko višjega nivoja, kot izhaja iz njegovega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo 10. 4. 2024, kar pomeni, da ne more izpovedati o pravno odločilnem dejstvu oprave pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru. Iz pisne izjave priče G. G. (z dne 12. 1. 2024), nekdanjega sodelavca tožene stranke, katero je tudi povzel, ko je kot priča izpovedoval na naroku 10. 4. 2024, izhaja, da je prvi tožnik k njemu prišel po priporočilu takratnega vodje marketinga I. I. . Od samega svetovanja ob sklepanju kreditne pogodbe se je spomnil (list št. 449 spisa), da je bil gospod H. H. zahtevna stranka, imel je veliko vprašanj, da si je delal izračune, ter da se je veliko pogajal. Sodišče prve stopnje tega dela izpovedbe res ni posebej dokazno ocenilo, kot je tožena stranka izpostavila v pritožbi. Vendar pa sodišče druge stopnje po ponovnem pregledu prepisa zvočnega posnetka G. G. zaključuje, da zgoraj izpostavljeni del izpovedbe ne pove nič konkretnega o vsebini pojasnil, ki jih je ob sklenitvi pogodbe dobila tožeča stranka. Tudi sicer pa je G. G. le na na splošno izpovedal o ugotavljanju kreditne sposobnosti v obeh valutah in o predstavitvi tveganja v smislu, da se bo vsak obrok preračunal po trenutnem tečaju, ter da so se v zvezi s problematiko kreditov v CHF v banki veliko izobraževali. Sodišče druge stopnje glede izobraževanj v odgovor na pritožbene navedbe dodaja, da iz njegove izpovedbe ne izhaja, kaj so se izobraževali in kako se je to odrazilo v kvaliteti pojasnilne dolžnosti. Glede na to, da indici izgubijo moč proti neposrednim dokazom, s katerimi je sodišče razpolagalo, kar pomeni, da je mogoče za ugotavljanje odločilnih dejstev dati prednost neposrednim dokazom v primerjavi z indici, je pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanja tožečih strank in priče G. G. , ki je sodeloval pri sklepanju sporne kreditne pogodbe, zaključilo, da pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja v obravnavani zadevi ni bila ustrezno izvedena (točka 51 in 52 obrazložitve izpodbijane sodbe), to je v v skladu z visokimi standardi, ki so bili uveljavljeni v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. Tega zaključka ne morejo omajati niti zvočni prepisi zaslišanj A. A. , B. B. , C. C. in D. D. , zaposlenih pri toženi stranki (priloga B31-B35), saj le ti pri sklepanju sporne kreditne pogodbe niso sodelovali.

Glede delne ničnosti in posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja

-Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave v zvezi s trditvami o delni ničnosti in o tem, da je šlo pri valutni klavzuli za posamično dogovorjen pogoj. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se zgolj do tistih, ki so za odločitev bistvenega (tj. pravno odločilnega) pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. To pomeni, da se sodišču ni treba opredeliti do vsake navedbe stranke, temveč le do tiste, ki lahko vpliva na odločitev v sporu. Iz ustavne pravice do izjave v postopku pa ne izhaja "pravica do pravnega pogovora" strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila.

-Glede na ugotovljeno ničnost pogodbe, zaradi neustrezne pojasnilne dolžnosti je tudi povsem nerelevantno ali je bila v pogodbi dogovorjena konverzija, sicer pa kot izhaja iz 17. člena sporne kreditne pogodbe, je sklenitev aneksa k pogodbi, s katerim bi se kredit v CHF spremenil v kredit v EUR, prepuščena odločitvi tožene stranke. To pomeni, da ni šlo za enostransko oblikovalno upravičenje tožeče stranke (opcijo), ki bi po oceni pritožbenega sodišča nudila učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi pogodbeno predvidena možnost konverzije tožeči stranki ni nudila ustrezne varovalke, ki nevtralizira valutno tveganje in ki pomeni učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

Glede graje o izključitvi uporabe Direktive

-Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališč tožene stranke v zvezi z izključitvijo uporabe Direktive. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 37 do 46 obrazložitve pravilno pojasnilo materialnopravno podlago za svojo odločitev, pri čemer je glede razmerja med ZPotK, ZVPot in Direktivo sledilo smernicam, ki jih je Vrhovno sodišče RS podrobno razdelalo v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, pri tem pa posebej pojasnilo, da direktiva ni neposredno uporabljiva in da je pri razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, ki so z ZVPot preneseni v nacionalni pravni red (npr. pojem potrošnika), sledilo razlagam, ki jih je podalo SEU (točka 40 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zlasti je nacionalno sodišče pri razlagi nacionalne zakonodaje (ZVPot), s katero je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red, dolžno slediti razlagi avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU (npr. pojem potrošnika, pojem pojasnilne dolžnosti), katerih razlago v postopkih predhodnega odločanja poda SEU, pri čemer je treba te pojme razlagati enotno, in sicer ne glede na to, ali je država članica v skladu z 8. členom Direktive zagotovila višji nivo varstva potrošnikov ali ne. Pri razlagi nacionalnih določb je treba zasledovati cilj direktive, to je visok nivo varstva potrošnikov.

-V obravnavani zadevi je sodišče svojo odločitev utemeljilo na namenski razlagi 24. člena ZVPot in pri tem sledilo stališčem novejši sodni praksi VS RS, ki je podala razlagalo navedene določbe, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje določbe Direktive neposredno uporabilo.

Glede graje o izključitvi uporabe ZVPot

-Prav tako ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je v času sklepanja sporne kreditne pogodbe vprašanje predpogodbenega informiranja (tj. pojasnilno dolžnost) urejal zgolj ZPotK, zaradi česar je uporaba določb ZVPot izključena. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da je ZPotK kot posebni zakon (lex specialis) v prvem odstavku 7. člena določal, da mora biti kreditna potrošniška pogodba v pisni obliki in mora v enostavnem in razumljivem besedilu določati ključne sestavine pogodbe, na podlagi katerih se potrošnik odloča za najem kredita, med drugim pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti (9. točka prvega odstavka navedenega člena). V 7.a členu ZPotK je bilo nadalje določeno, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in da je notar dolžan izpolniti pojasnilno dolžnost. V 21. členu ZPotK je bila določena kogentnost določb navedenega zakona (prvi odstavek). Vendar je bilo v tretjem odstavku 21. člena ZPotK izrecno določeno, da se ne glede na določbe ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika (načelo in favorem consumatoris). Med te druge predpise, ki so ugodnejši za potrošnika, pa spadajo določbe ZVPot. Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da se glede presoje pojasnilne dolžnosti uporabijo zgolj določbe ZPotK.

Odločitev

-Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), kot izhaja iz točke I izreka. Pri tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

-Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.