Jedro

ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh. Take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločbo Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 168/2019-6 z dne 18. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-133967/2018-1 09-720-04 z dne 25. 9. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-909/2018-6 z dne 25. 9. 2019. Svojo odločitev je oprl na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in zaključil, da je bila odločitev davčnega organa v zgoraj navedeni zadevi davčne izvršbe pravilna ter tožnica tako (očitno) nima verjetnega izgleda za uspeh v upravnem sporu, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dodaja, da je treba upoštevati tudi kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč v obrazložitvi svoje odločitve povzema prvostopno in drugostopno odločitev, iz katerih izhaja, da se zoper tožnico po uradni dolžnosti opravi davčna izvršba zaradi neporavnanih obveznosti v skupni višini 19.124,04 EUR, od česar znaša glavnica 16.252,65 EUR, zamudne obresti 2.821,39 EUR in stroški davčne izvršbe 50,00 EUR. V 2. točki prvostopnega sklepa so navedeni vsi izvršilni naslovi, ki so podlaga za uvedbo davčne izvršbe po uradni dolžnosti. Tožnica je vložila pritožbo, ker se ne strinja z višino ugotovljenega davčnega dolga, načinom poravnavanja delnih plačil in s stroški davčne izvršbe. Tožničino pritožbo je drugostopni organ zavrnil z ugotovitvijo, da prvostopni sklep vsebuje vse elemente, ki jih zahteva določba 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Drugostopenjski organ je tožnici pojasnil, da se prosilko terja za neporavnane obveznosti po različnih kontih ter da se pri pokrivanju dolga upošteva 93. člen ZDavP-2. 3. V nadaljevanju obrazložitve organ za brezplačno pravno pomoč pojasnjuje, da postopek davčne izvršbe ureja ZDavP-2, ki v prvem odstavku 143. člena določa, da davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčno izvršbo začne z izdajo sklepa o izvršbi, ki mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 151. člen istega zakona. Prvi odstavek 155. člena ZDavP-2 pa določa, kdaj davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da vsebuje izpodbijani sklep FURS vse z zakonom predpisane sestavine in je v njem tudi podrobno navedeno, kateri so izvršilni naslovi, ki so podlaga za postopek davčne izvršbe na premičnine, kakor tudi zneski glavnic in zamudnih obresti. Glede prosilkinih navedb v smeri delnih plačil dolgovanih zneskov pa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je drugostopenjski organ prosilki v obrazložitvi svoje odločbe obširno in podrobno pojasnil, kateri konkretni davčni dolg se je pokril z določenimi zneski, ki jih je navedla prosilka. Drugostopni organ je pojasnil tudi, kako se določi višina stroškov davčne izvršbe v primeru izvršbe na premičnine. Tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedla nobenih konkretiziranih in relevantnih navedb, ki bi kazale na to, da je obveznosti poravnala v večjem obsegu od ugotovljenega oziroma da določene obveznosti sploh niso nastale. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno ter v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo, razen tega tožnica v prošnji ni navedla kršitev, ki bi kazale na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Odločitev davčnega organa v zadevi davčne izvršbe je bila torej pravilna, zato prosilka nima verjetnega izgleda za uspeh.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da so vsi pogoji za vložitev pravnega sredstva in kriterij razumnosti izpolnjeni, saj je odločba drugostopnega organa neobrazložena in se je posledično ne da preizkusiti, odločba organa za brezplačno pravno pomoč pa temelji prav na tej odločbi. Iz slednje tudi ni razvidno, na kakšni dejanski podlagi je tožena stranka poklonila polno vero drugostopnemu organu. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnica šibkejša stranka v postopku v razmerju do Finančne uprave in da gre za osebo, za katero pomeni rešitev spora v njeno korist v zanjo ekonomsko več kot zaostrenih razmerah ustavno varovano vsebino človeškega dostojanstva, v izogib trajni brezposelnosti, socialni stiski ipd., s tem pa je tožena stranka posegla v pravico šibkejšega posameznika - tožeče stranke. Organ za brezplačno pravno pomoč povzema odločitev drugostopnega organa in pri tem navaja, da iz njegovega sklepa (pravilno: odločbe) ne izhaja konkretna in finančno določna obrazložitev, kateri denarni znesek je bil plačan katerega dne in na kateri konto je bil le-ta prenesen ter kolikšne in kdaj so bile poračunane obresti. V tem delu zato odločitve drugostopnega organa ni mogoče preizkusiti. Odločitve pa se ne da preizkusiti tudi v delu, kjer se nanaša na stroške davčne izvršbe. Glede na to je uveljavljanje pravnega sredstva utemeljeno in potrebno. Tožeča stranka meni, da je organ za brezplačno pravno pomoč glede na določbe 13. in 24. člena ZBPP presegel svoja pooblastila, ko je zavzel stališče iz izpodbijane odločbe, in se je s tem postavil v vlogo sodišča, ki mora odločati o tem vprašanju. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma podredno, da zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

8. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v tč. 7 te obrazložitve.

9. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev brezplačne pravne pomoči oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti1. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.

10. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavnoskladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo.

11. Prav to je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve odločbe, ki jo želi tožnica izpodbijati in jim dodala ugotovitev, da se z njimi strinja in da je iz teh razlogov odločba pravilna in zakonita. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh. Take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno2. 12. Ker je bila pri izdaji izpodbijane odločbe določba 24. člena ZBPP napačno uporabljena, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

13. O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožena stranka, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

14. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

15. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker tožeči stranki v tem postopku taksna obveznost ni nastala (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1).

1 Glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018. 2 Tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019.