Jedro

Obveznosti plačila v rezervni sklad bi se tožena stranka, glede na to, da je nesporno lastnica poslovnega prostora v stavbi z več kot 2 etažnima lastnikoma in več kot 8 posamičnimi deli (in je takšno plačilo zato njena zakonska obveznost), morala in mogla zavedati, posledično pa bi jo morala tudi redno izpolnjevati. Poziv iz šestega odstavka 119. člena SPZ namreč ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 21,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so specificirane v 1. točki izreka izpodbijane sodbe (1. točka izreka). V preostalem delu (za plačilo zneska 29,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 23,22 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (2. (pravilno 3.) točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga njeno razveljavitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Ker tožena stranka izrecno ne navaja, zoper kateri del sodbe se pritožuje, se šteje, da izpodbija le del sodbe, v katerem ni zmagala v sporu (torej 1. točko izreka izpodbijane sodbe - 1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Višje sodišče je zato slednjo preizkusilo le v tem obsegu, v preostalem delu pa je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. Ta med drugim določajo, da morajo pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih poda v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da rezervni sklad ni oblikovan (oziroma, da ta ne obstaja). Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato prepozne in jih višje sodišče ni vsebinsko presojalo.

7. Najdalje je neutemeljen ugovor, da je sodišče prve stopnje arbitrarno določilo višino prispevka, ki ga mora v rezervni sklad vplačati tožena stranka. Višini prispevka, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (3,22 EUR mesečno) tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala. Navedla je zgolj, da zahtevek po višini ne more biti utemeljen, ker je tožeča stranka od tožene zahtevala višje plačilo (7,49 EUR mesečno). Sodišče prve stopnje je ugovoru sledilo in zahtevek v presežku (nad 3,22 EUR mesečno) zavrnilo. Glede na dejstvo, da tožena stranka višini 3,22 EUR mesečno in ugovarjala, pa se je ta štela za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišču prve stopnje je posledično ni bilo potrebno računati po kriterijih Pravilnika o merilih za določitev najnižjega zneska prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem povsem irelevantne.

8. Prav tako ni utemeljen ugovor, da tožena stranka vplačil v rezervni sklad ne dolguje, ker je tožeča stranka o tem ni obvestila. Že sodišče prve stopnje je toženi stranki pojasnilo, da bi se obveznosti plačila v rezervni sklad, glede na to, da je nesporno lastnica poslovnega prostora v stavbi z več kot 2 etažnima lastnikoma in več kot 8 posamičnimi deli (in je takšno plačilo zato njena zakonska obveznost), morala in mogla zavedati, posledično pa bi jo morala tudi redno izpolnjevati. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da poziv iz šestega odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka.(1) Poleg tega je tožeča stranka na ugovor tožene stranke, da poziva ni prejela, odgovorila, da je slednji poslala dva tovrstna poziva. Tožena stranka takšnih trditev ni prerekala, zato se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP tudi te štejejo za priznane in jih s pritožbo ni mogoče izpodbiti.

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Glej: VSL sodba I Cp 81/2010