Jedro

Ker tožnik zaradi spremembe podzakonskega akta ne more biti stranski udeleženec v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za državni lokacijski načrt po Zakonu o varstvu okolja – ZVO-1, je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegovo tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 23. 10. 2006, ki je postal dokončen z odločbo tožene stranke z dne 19. 12. 2006, ter zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Z izpodbijanim upravnim sklepom je prvostopenjski organ ustavil postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti in se je nanašal na izdajo okoljevarstvenega soglasja k spremembi in dopolnitvi državnega lokacijskega načrta za avtocesto na odseku ... (Ur. l. RS, št. 27/2005). Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da sklep o ustavitvi postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja k spremenjenemu prostorskemu aktu, ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ta sklep namreč ni v ničemer posegel v tožnikove pravice in pravne koristi, česar tožnik niti ne zatrjuje. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks ni bil utemeljen, saj tožnik svojemu predlogu ni predložil vseh zakonsko zahtevanih dokazil. 3. Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 75. člen ZUS-1 in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo obravnavati po vsebini. Glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks navaja, da je slabega premoženjskega statusa ter da ima povečane izdatke zaradi slabega zdravstvenega stanja ter preživljanja otroka, ki je brezposeln in nepreskrbljen.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, saj tožnik z njo ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka k spremembi in dopolnitvi državnega lokacijskega načrta za avtocesto na odseku ... ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 v 66. člen med drugim določa, da postopek presoje vplivov na okolje za državni lokacijski načrt za pridobitev okoljevarstvenega soglasja začne ministrstvo po uradni dolžnosti. V drugem odstavku 51. člena ZVO-1 je določeno, da vlada predpiše vrste posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Tako je s 7.2. točko prvega odstavka 3. člena Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Ur. l. RS, št. 78/2006, v nadaljevanju Uredba) določeno, da je presoja vplivov na okolje obvezna za gradnjo avtoceste in hitre ceste, v tretjem in četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da je presoja vplivov na okolje obvezna, če sprememba ali razširitev posega v okolje presega 25% obsega posega pred spremembo ali razširitvijo. Ker v obravnavani zadevi po ugotovitvi tožene stranke sprememba in dopolnitev državnega lokacijskega načrta za avtocesto na odseku ... ne presega 25% prvotno predvidenega posega, je tožena stranka ustavila upravni postopek na podlagi 8. člena Uredbe, ki določa, da se ustavijo postopki izdaje okoljevarstvenega soglasja za posege v okolje, ki so se začeli na podlagi Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Ur. l. RS, št. 66/96, 12/00 in 83/02 in 41/04 – ZVO-1, v nadaljevanju Uredba/96) in za katere po določbah Uredbe presoja vplivov na okolje ni obvezna. Zakonska podlaga za ustavitev postopka pa je v četrtem odstavku 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, po katerem lahko organ ustavi postopek, začet po uradni dolžnosti; če pa bi se postopek v isti zadevi lahko začel na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva. Tožnik je bil le stranski udeleženec postopka presoje vplivov na okolje za spremembo in dopolnitev državnega lokacijskega načrta za pridobitev okoljevarstvenega soglasja po prej veljavni Uredbi/96, vendar je z uveljavitvijo Uredbe izgubil svoj pravni interes, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje o obsegu spremembe in dopolnitve državnega lokacijskega načrta ni več pravne podlage za izdelavo presoje vplivov na na okolje, s tem pa tudi za njegovo sodelovanje kot stranski udeleženec v postopku. Zato je po presoji revizijskega sodišča pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, saj z izpodbijanim upravnim sklepom ni bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, prav tako pa mu niso bile naložene nobene obveznosti.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je podal ob vložitvi tožbe. V tretjem odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST je določeno, da sklep o oprostitvi izda sodišče na predlog stranke, kateremu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz prvega odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz prvega odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Ker je tožnik ob podaji predloga za oprostitev plačila sodnih taks z dne 2. 2. 2007 predložil le svojo zadnjo dohodninsko odločbo, obvestilo o svoji pokojnini za leto 2004 ter dokazila o finančnem statusu družinskih članov za leto 2005, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov predlog, saj tožnik ni predložil vseh zakonsko zahtevanih dokazil, tako da ni dokazal, da bi se zaradi plačila sodnih taks lahko občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njegovi družinski člani (prvi odstavek 13. člena ZST).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.