Jedro

Sicer se je mogoče povsem strinjati z navedbami v pritožbi, da se po splošnem pravilu vselej uporabi tisti omejevalni ukrep, ki manj invazivno posega v pravice in svoboščine obdolženca, vendar tega sodišče prve stopnje ni spregledalo in je glede na vse ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da z blažjim ukrepom kot je npr. hišni pripor, ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja, tj. preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obdolženemu A. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, tj. do vključno 29. 10. 2021 do 11.25 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter spremembo pripora v hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz vseh podatkov in dokazov, ki so jih v predkazenskem postopku zbrali policisti, dokazov zbranih tekom hišne preiskave in dosedanje preiskave po izdanem sklepu o uvedbi preiskave. Ker sklep o uvedbi preiskave do dneva odločanja o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora še ni postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ponovno povzelo njihovo vsebino, kot tudi vsebino tekom preiskave zaslišanih prič. Zagovornik ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, pritožbeno ne izpodbija, glede na razloge navedene v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pa izkazanost utemeljenega suma ni vprašljiva.

6. Kot pravilne in prepričljive pa pritožbeno sodišče ocenjuje tudi razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti. Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je utemeljeno izpostavilo težo kaznivega dejanja (zagrožena kazen od 1 do 10 let zapora), način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje (hranil naj bi relativno velike količine prepovedanih drog - kar 4291 g amfetamina, 31,75 g kokaina, 1388 g konoplje, 380,93 g MDMA in 166 tablet s prepovedano snovjo Oksimetolon, ki so bile pakirane na različne načine, v različnih paketkih, tudi v alu zavitkih, kar nedvomno kaže na to, da teh substanc ni hranil za lastno uporabo, temveč za namen prodaje, na kar kažejo tudi zaseženi pripomočki – precizna tehtnica).

7. Kot subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje izpostavilo obdolženčeve negativne osebne lastnosti, kot so velika mera njegove vztrajnosti, premišljenosti in trdne odločnosti izvrševati takšna kazniva dejanja, o čemer je sklepalo na podlagi zgoraj povzetih okoliščin o količinah in načinu hrambe prepovedanih drog ter dejstva, da je za posedovanje tako velike količine prepovedanih drog potreben velik denarni vložek, ki pa bi ga obdolženec težko zagotovil zgolj na podlagi denarne socialne pomoči, ki jo kot brezposelna oseba prejema v višini 280 EUR mesečno. Na podlagi te okoliščine je nedvomno mogoče sklepati, da dohodke za preživetje in nabavo takšne količine drog zagotavlja s preprodajo teh substanc. Izpostavilo pa je tudi neurejene življenjske razmere in predkaznovanost za prekrške v zvezi s posedovanjem prepovedanih substanc (od leta 2019 do leta 2021 so mu bile večkrat zasežene droge v različnih količinah, in sicer dne 21. 9. 2019 - 0,38 grama konoplje, dne 22. 11. 2019 - 0,40 grama kokaina in 0,68 grama konoplje ter dne 5. 2. 2021 - 1,14 grama konoplje).

8. Glede na povzeto ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da v izpodbijanem sklepu sodišče ni navedlo in izkazalo niti ene subjektivne okoliščine, kot jih je oblikovala sodna praksa, ki bi kazala na to, da bo obdolženi ponavljal kazniva dejanja in da v obravnavanem primeru taka okoliščina niti ne obstaja. V nasprotju same s sabo pa so pritožbene navedbe, da obramba niti ne more izpodbijati ugotovitev o obstoju subjektivnih okoliščin, ker se sodišče zateka k nekakšnim posplošenim in nerazumljivim navedbam o teh okoliščinah, saj v nadaljevanju pritožbe zagovornik izpodbija ravno zaključke, da subjektivne okoliščine niso izkazane iz dejstev, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi, da nikjer iz spisa ne izhaja, da bi si obdolženi z očitanim kaznivim dejanjem pridobival premoženjsko korist, da bi drogo prodal komu drugemu, da ni bilo najti večjih količin denarja (kar je sicer v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v osmem odstavku 8. točke obrazložitve, iz katere izhaja, da je ob hišni preiskavi obdolžencu bila zasežena tudi gotovina v višini 440,00 EUR in 510,00 EUR) in da denarno socialno pomoč prejema zgolj zato, ker si zaradi trenutne situacije glede razmer v zvezi s Covid-19 ne more najti zaposlitve.

9. Res je sicer, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, temveč zgolj zaradi prekrškov v zvezi s posedovanjem prepovednih drog, vendar ne drži stališče obrambe, da je zgolj na podlagi podatkov o predkaznovanosti za kazniva dejanja mogoče utemeljeno sklepati na ponovitveno nevarnost. Predkaznovanost namreč ni nujni pogoj za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. Ta je lahko namreč izkazana tudi v primeru, če obdolženec sploh ni bil obravnavan niti za prekrške, niti za kazniva dejanja, če je o ponovitveni nevarnosti mogoče sklepati na podlagi drugih ugotovljenih okoliščin in te so glede na zgoraj povzeto tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno izkazane v obravnavani zadevi.

10. Zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, da se je obdolženi zaradi prekrškov v preteklosti prijavil na edukacijske delavnice v okviru rehabilitacijskega programa in da je izredno vpet v družinsko življenje ter ima izjemno urejene družinske razmere, saj živi skupaj z babico, za katero je do nedavnega tudi skrbel. Ne glede na resničnost navedb o skrbi za babico je namreč na ravni utemeljenega suma izkazano, da je ravno pri babici hranil večje količine prepovedanih drog z namenom nadaljnje prodaje, zato ni pričakovati, da bi ga skrb za babico v bodoče odvrnila od ponovitve ravnanja, kot se mu ga očita na ravni utemeljenega suma, še zlasti ko je izkazano, da je babica sedaj oskrbovana v domu za ostarele.

11. Tudi okoliščina, da je storilec brezposeln, ker si kljub prizadevanjem ni uspel najti zaposlitve, in da zato prejema denarno socialno pomoč, čeprav je sicer urejen in šolan mladenič, sama po sebi ne pomeni, da je ponovitveno nevaren, vendar pa je v povezavi z ugotovitvami, da mu je bila ob hišni preiskavi zasežena velika količina različnih vrst prepovedanih drog in pri tem najdena gotovina, ki večkratno presega znesek denarne socialne pomoči, izkustveno in logično sprejemljivo sklepanje, da mu denarna socialna pomoč ne zadošča za preživetje in da si sredstva za preživljanje zagotavlja s preprodajo prepovedanih drog. O obstoju realne in konkretne ponovitvene nevarnosti glede na vse ugotovljene okoliščine tako ni nobenega dvoma.

12. Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika in da je v tem trenutku edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo in najbolj učinkovito zagotoviti varnost oškodovancev, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje – uporabniki prepovedanih drog, ki v posledici uporabe drog lahko utrpijo daljnosežne posledice na svojem zdravju. Pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obdolženec glede na svojo starost sodi v kategorijo mlajših mladoletnikov (18 do 21 let) pritožbeno sodišče ne ocenjuje kot tako bistvene, da bi vplivala na presojo o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, ne glede na to, da ima lahko odvzem prostosti pri mlajših polnoletnih večji vpliv na obdolženca.

13. Sicer se je mogoče povsem strinjati z navedbami v pritožbi, da se po splošnem pravilu vselej uporabi tisti omejevalni ukrep, ki manj invazivno posega v pravice in svoboščine obdolženca, vendar tega sodišče prve stopnje ni spregledalo in je glede na vse ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da z blažjim ukrepom kot je npr. hišni pripor, ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja, tj. preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč ocena o neogibni potrebnosti pripora implicitno vsebuje tudi zaključek o neustreznosti kateregakoli blažjega omejevalnega ukrepa. Samo dejstvo zasega prepovedanih drog na naslovu babice sicer ne preprečuje možnosti, da bi se hišni pripor izvajal na naslovu obdolženčevega stalnega prebivališča, pač pa to preprečuje ugotovljena realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ki je po pravilni oceni sodišča prve stopnje s hišnim priporom ne bi bilo mogoče učinkovito odpraviti. Sam zaseg prepovedanih drog ne odpravlja možnosti, da bi lahko na prostosti obdolženec nadaljeval z nezakonitim početjem, katerega je utemeljeno osumljen, kot poskuša prikazati zagovornik v pritožbi, saj je na podlagi okoliščine, da je obdolženec posedoval velike količine prepovedane droge kljub temu, da naj bi se preživljal zgolj z denarno socialno pomočjo, mogoče utemeljeno sklepati, da bi lahko ponovno prišel do ustrezne količine prepovedanih drog za nadaljnjo prodajo.

14. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, to je varnost ljudi, njihovega življenja in zdravja, saj bi se obdolženec v primeru uporabe kateregakoli drugega ukrepa vrnil v dosedanje življenjsko okolje in bi lahko z očitanimi dejanji tudi nadaljeval in je tudi po oceni pritožbenega sodišča pripor pri obdolžencu neogibno potreben in nujen ukrep, da se odvrne realna ponovitvena nevarnost in da je glede na veliko težo in veliko količino zaseženih prepovedanih substanc, tudi sorazmeren ukrep.

15. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.