Jedro

Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. S tem je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, pa pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2014 in jo razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od 1. 9. 2014 dalje neprekinjeno vzpostaviti delovno razmerje, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2014, mu obračunati plačo v višini 800,00 EUR bruto mesečno, odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka ter izplačati neto plače za vsak mesec posebej, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo pa, kar je zahteval tožnik več ali drugače (glede ničnosti in odprave izredne odpovedi, glede neobstoječe pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2014). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 430,07 EUR v roku 8 dni. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu reparacijskega zahtevka za priznanje razlik v plači v višini 1.064,75 EUR bruto mesečno s pp in zavrglo tožbo v zvezi z delom tožbenega zahtevka na ugotovitev nepravilnosti odpovedi z dne 19. 8. 2014. 2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik odšel v državo izvora, to je BIH, o čemer so toženo stranko obvestili drugi delavci, zato mu pisne obdolžitve in vabila na zagovor ni bilo mogoče vročiti po pošti kot tudi ne drugače in je delodajalec obdolžitev z vabilom na zagovor pribil na oglasno desko. Skladno z določilom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) delodajalec ni dolžan pisno seznaniti delavca z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Glede na postopanje tožnika, ki se pozivom delodajalca enostavno ni odzval in se tudi ni vrnil na delo, pri tem pa ni nikoli izkazal razloga za odsotnost, ni bilo potrebno delavca pisno seznanjati z razlogi za izredno odpoved in delavcu nuditi možnost zagovora. Tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Sicer pa je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do veljavnosti delovnega dovoljenja. Delovno dovoljenje je prenehalo in sicer iz dveh razlogov, z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot tudi po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja za prebivanje, kot izhaja iz 18. člena prvega odstavka točke C Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado RS in Svetom ministrov BIH o zaposlovanju državljanov BIH v RS. Zaposlitev toženca brez veljavnega delovnega dovoljenja ni mogoča. Le-ta je mogoča le, če se ponovno opravi postopek izbire delavca migranta po 3. členu navedenega zakona. Tako reintegracijski zahtevek ni pravilen in mu sodišče ne bi smelo ugoditi, saj ni izvršljiv. Sodišče v obrazložitvi navaja, da navedene okoliščine (ki preprečujejo reintegracijo) ne morejo biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, tega stališča pa sodišče ne obrazloži. Ustavno sodišče v novejši ustavnosodni presoji poudarja tudi, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve ustrezno obrazložilo, zakaj je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 4. 2014 za določen čas - za čas veljavnosti delovnega dovoljenja št. ... do 27. 3. 2017; - da je tožena stranka tožniku odpovedala delovno razmerje z dne 15. 9. 2014 in navedla, „da lastnik tožene stranke daje odpoved delovnega razmerja tožniku z dnem 31. 8. 2014, ker je v avgustu zapustil delovno mesto v Nemčiji in se vse do 15. 9. 2014 ni vrnil na delovno mesto z izgovorom, da je bolan ter da bo prišel, ko bi bilo treba prinesti potrdilo o upravičeni odsotnosti, le-tega ni bilo, zato mu je tožena stranka podala odpoved iz razloga neprihajanja na delo“ (A2); - da je v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje svoje navedbe spreminjala in navajala, da tožniku pisne obdolžitve ni mogla vročiti, zaradi česar mu jo je vročala preko oglasne deske v svojih poslovnih prostorih, vendar za to v postopku ni predložila nobenih dokaznih listin; - da tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor; prav tako pa ni dokazala svojih večkratnih pozivov in v dokazne namene ni predložila niti pisne obdolžitve, neuspešnih vročitev le-te, ne izdaje vabila na zagovor.

7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožniku kršena pravica do obrambe pred očitki iz izredne odpovedi, zato je že iz tega razloga odpoved pogodbe z dne 15. 9. 2014 nezakonita. Na podlagi 12. člena Zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji in Protokola o izvajanju Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS-MP, št. 14/2012, v nadaljevanju: BBHZD) so delavci migranti upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države zaposlitve, zlasti glede delovnih pogojev, vključno s plačo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno pravilno ugodilo ter ugotovilo obstoj delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo veljati in zaposlitev tožnika brez veljavnega delovnega razmerja ni mogoča. Tožena stranka pri tem spregleda, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja do 27. 3. 2017. Pristojni zavod za zaposlovanje je namreč izdal delovno dovoljenje za čas od 25. 4. 2014 do 27. 3. 2017. Gre za upravno odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna in kot taka še vedno velja. Odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev delovnega dovoljenja namreč pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, zato mora biti o tem odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo (prvi odstavek 1. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Torej gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, kar pa je skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) in ob spoštovanju 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic v postopkih le na podlagi izdanega upravnega akta.

9. V konkretnem primeru je tožena stranka ob odpovedi delovno dovoljenje vrnila Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v razveljavitev, kakor izhaja iz odpovedi, vendar te odjave ni mogoče šteti za konkretni, posamični akt in nima obveznih sestavin upravne odločbe, na podlagi katere bi tožniku prenehalo veljati delovno dovoljenje št. ... z veljavnostjo do 27. 3. 2017. Da ima tožeča stranka še vedno veljavno delovno dovoljenje izhaja tudi iz registra ZZZS (C2), zato so nasprotne pritožbene navedbe, da tožena stranka ne more izvršiti sodbe sodišča prve stopnje, ker tožnik nima veljavnega delovnega dovoljenja, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku in pri višini plače tožnika izhajalo iz pogodbeno dogovorjene plače v višini 800,00 EUR bruto (A1).

10. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).