Jedro

Revizijske navedbe, da so razlogi pritožbenega sodišča „za toženca nerazumni in arbitrarni, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in trditvami strank v postopku ter v nasprotju z vsebino predloženih listin“, ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 336 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo podlago tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo vmesno sodbo. Stališče obeh sodišč je, da je toženec tožnici dolžan plačati znesek, ki sovpada z nevrnjenim delom posojila na podlagi kreditne pogodbe št. 28168 z dne 16.1.2001, ker se je k plačilu zavezal kot porok.

2.Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi „zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP“. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča naj bi bili nerazumni in arbitrarni ter v nasprotju s trditvami strank v postopku in vsebino predloženih listin. Tožencu je bil zagotovljen pridržek lastninske pravice na avtomobilu, zagotovljeno pa mu je bilo tudi, da se bo tožnica v primeru, da kredit ne bo vrnjen, najprej poplačala s prodajo avtomobila. Kolikor je to pogodbeno določilo nično, je potem ničen tudi dogovor o poroštvu, „saj tožnik v drugačnih okoliščinah poroštva ne bi podpisal“. Enako velja tudi za dogovor o plačilu v rizični sklad in zato ni jasno zakaj pritožbeno sodišče sklepa, da rizični sklad ne pomeni zavarovanja kredita. Kreditne in poroštvene pogodbe ni mogoče razlagati le „na način strogo zapisanega besedila, ampak tudi z ugotovitvami, kaj so stranke hotele, kaj je vsaka od strank ena drugi razlagala in zagotavljala in kaj je bil namen celotnega posla“. Ker je pogodbi o kreditu in poroštvu sestavila tožnica in jo tudi natisnila na obrazcu, je treba vsa nejasna in sporna določila pogodbe razlagati v korist toženca.

3.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ta pa je nanjo odgovorila in zahtevala povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

4.Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča(1), ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(2) in zato tudi ne zaradi zmotne dokazne ocene. Revizijsko sodišče opravi preizkus sodbe pritožbenega sodišča le v mejah razlogov, ki jih revident ustrezno konkretizira in argumentira, po uradni dolžnosti pazi le na uporabo materialnega prava(3).

5.Revizijske navedbe, da so razlogi pritožbenega sodišča „za toženca nerazumni in arbitrarni, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in trditvami strank v postopku ter v nasprotju z vsebino predloženih listin“, ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti(4).

6.Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo. S poroštveno pogodbo se je toženec nasproti tožnici zavezal, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost posojilojemalca (N. d.o.o.), če ta tega ne bi storil(5). Poroštvena izjava je bila podana v pisni obliki(6). Kavza poroštvenega razmerja je varnost (securitas), ki naj jo prejme upnik (v našem primeru tožnica), da bo plačan (causa solvendi). Smisel poroštva je torej v utrditvi osnovne obveznosti in je že zato nesmiselna revidentova interpretacija spornega pogodbenega razmerja, po kateri poroštvena obveznost v praksi sploh ne bi mogla biti realizirana.

7.Za odločitev v zadevi je povsem nepomembno, ali je šlo za subsidiarno ali pa solidarno poroštvo. Glavni dolžnik je namreč prišel v stečaj že pred vložitvijo tožbe(7).

8.V toženčevem primeru tudi ne pride v poštev oprostitev poroka zaradi takoimenovane opustitve garancij(8). Tožnica po ugotovitvah sodišča ni bila nikoli lastnica avtomobila, za katerega je bilo najeto posojilo in zato sploh nikoli niso bile podane predpostavke za nastanek pridržka lastninske pravice(9). Že zaradi tega v razmerju med pravdnima strankama ni mogla nastati situacija, ki jo sicer ureja 1112. člen ZOR. Povsem zmotne so tudi revizijske trditve o pravni naravi rizičnega sklada. S posojilojemalčevim vplačilom pogodbenega zneska v rizični sklad (ki ga sodišči pravilno uvrščata med stroške odobritve posojila) nedvomno ni prenehala posojilojemalčeva dolžnost vračila posojila in zato tudi ni prenehala akcesorna poroštvena obveznost. 9.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Stroškovni izrek ima podlago v prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj drugi odstavek 370. člena ZPP.Op. št. (3): Primerjaj 371. člen ZPP.Op. št. (4): Primerjaj 371. člen ZPP.Op. št. (5): Primerjaj določbe 997. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Op. št. (6): Primerjaj 998. člen ZOR.Op. št. (7): Primerjaj drugi odstavek 1004. člena ZOR.Op. št. (8): Primerjaj 1012. člen ZOR.Op. št. (9): Primerjaj 540. člen ZOR.