Jedro

Sodišče in tožena stranka sta tožečo stranko opozorili na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe, tožena stranka pa tožbe ni popravila. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je opustilo potrebno skrbnost pri dopolnjevanju pomanjkljivih navedb tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14.5.2010 v še nerazveljavljenem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati nadaljnje stroške postopka v višini 1.525,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Zahtevala je povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in od tožene stranke na podlagi računa št. 25-15/2010 z dne 4.5.2010 zahtevala plačilo zneska 16.200,00 EUR za objavo videoposnetka, avtorskega dela V., na spletni strani www.a.si - intervju z V., od 24. do 26.4.2010. Tožeča stranka je v zvezi z navedenim tožbenim zahtevkom zatrjevala, da je tožena stranka od dne 21.4.2010 do 27.4.2010 brez njenega dovoljenja objavljala navedeni video posnetek na svojih straneh, zato ji je tožeča stranka objavo zaračunala. Tožena stranka je sporni video posnetek prenesla na svojo stran, ga predelala, zbrisala znak V. in odstranila najavno špico, kar je storila brez dovoljenja tožeče stranke. S tem je kršila pravico tožeče stranke do distribuiranja, predelave in reproduciranja avtorskega dela. Pojasnila je še, da pravno podlago za izstavitev računa predstavlja 14. člen Zakona o davku na dodano vrednost, saj opravljanje storitev vključuje tudi transakcijo dopustitve dejanja ali stanja. Ker je tožena stranka objavljala video posnetek v nasprotju z voljo tožeče stranke, je s tem tožečo stranko prisilila, da je to dejanje dopuščala. Zato ji je tožeča stranka izstavila račun.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna. Tožeča stranka namreč ni postavila konkretnih trditev o dejstvih, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da naj bi tožena stranka video prispevek objavila brez njenega dovoljenja in s tem kršila njene avtorske pravice.

7. V primeru kršitve avtorske pravice upravičenec lahko od kršilca zahteva plačilo odškodnine v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Če je bila pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti pa lahko upravičenec zahteva še plačilo civilne kazni, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne ( 2. in 3. odstavek 168. člena ZASP). Glede na trditve tožeče stranke o objavi avtorskega dela brez dovoljenja in kršitvi avtorske pravice, je mogoče sklepati, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine in/ali civilne kazni, do česar bi bila zaradi kršitve avtorskih pravic upravičena na podlagi citiranih določil 168. člena ZASP. V zvezi z višino zahtevka je tožeča stranka navedla le, da je račun izstavila za izvršeno objavo video prispevka na spletni strani tožene stranke. Tako postavljenega zahtevka pa po višini ni mogoče preizkusiti. Iz tožbenih trditev namreč ne izhaja, zakaj tožeča stranka zahteva znesek v navedeni višini in ali ta znesek predstavlja odškodnino ali morebiti nadomestilo (dogovorjeno ali običajno) za (ne)zakonito uporabo avtorskega dela.

8. Tožena stranka je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe opozorila na glavni obravnavi 25.4.2012. Navedla je, da glede višine zahtevka 16.200,00 EUR ne obstoji ustrezna trditvena podlaga, zato se tudi ni mogoče natančno izjasniti glede njegove višine (list. št. 65 in 66). Tožeča stranka je na opozorilo tožene stranke reagirala s trditvami, da podlago zahtevka predstavlja objava video posnetka brez dovoljenja in da je zato izdala sporni račun. K dopolnitvi trditvene podlage je tožečo stranko pozvalo tudi sodišče prve stopnje (list. št. 64). Tožeča stranka je šele v pritožbi navedla, da je toženi stranki zaračunala nadomestilo za objavljanje video posnetka, ob upoštevanju ocenjene tržne vrednosti, pri čemer naj bi tožena stranka pridobivala dohodek iz naslova obiskanosti svoje spletne strani, na kateri so bili ob video posnetku tožeče stranke objavljeni tudi plačljivi oglasi. Ker gre za pritožbene novote, teh navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP)

9. Glede na povedano so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi načela materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Sodišče in tožena stranka sta tožečo stranko opozorili na pomanjkljivo trditveno podlago tožbe, tožena stranka pa tožbe ni popravila. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je opustilo potrebno skrbnost pri dopolnjevanju pomanjkljivih navedb tožeče stranke. Tožečo stranko je v pravdi zastopala pooblaščenka z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki je bila dolžna ravnati s potrebno stopnjo skrbnosti in je aktivnost sodišča v takem primeru v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke.

10. Ker nesklepčnost tožbe ni bila sanirana kljub opozorilu na naroku za glavno obravnavo, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov, saj je vsako izvajanje dokazov v taki situaciji neekonomično. Zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ki grajajo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ne more uspeti.

11. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sklicevanje tožeče stranke na določila Zakona o davku na dodatno vrednost, ki naj bi utemeljevala izdajo vtoževanega računa, v obravnavanem primeru ni upoštevno. S citiranim zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost na ozemlju Republike Slovenije, nikakor pa definicija opravljanja storitev po navedenem zakonu ne more biti podlaga za nastanek obligacijsko pravnega razmerja med gospodarskimi subjekti. Tako podlago predstavlja lahko le pogodba ali pa eden od drugih institutov obligacijskega prava.

12. Ker iz tožbenih navedb ne izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, je v obravnavanem primeru podana nesklepčnost tožbe, do katere se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške. Ker navedbe odgovora na pritožbo niso pripomogle k rešitvi zadeve, stroške odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne, zato jih je dolžna tožena stranka nositi sama (155. člen ZPP).