Jedro

Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega D. Š. in obdolženo družbo A iz razloga po 1. točki 1. odst. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve in sicer obdolženega D. Š. Zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 1. odst. 229. čl. KZ, obdolženo družbo pa kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 1. odst. 229. čl. KZ in kaznivega dejanja po 3. točki 1. odst. 4. čl. v zvezi s 7. točko 1. odst. 25. čl. Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odst. 445. čl. ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi dejansko podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Neprepričljivo in nesprejemljivo je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1), ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar), tako, da kaznivo dejanje, ki se očita obdolženemu D. Š. in pravni osebi – družbi A ne vsebuje vseh znakov, ki jih za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic predpisuje 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je torej za obdolženega D. Š. in obdolženo pravno osebo milejši v smislu 1. in 2. odst. 7. čl. KZ-1. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona. Pri tem pa je potrebno še povedati, da je tipična kazenskopravna norma celota, sestavljena iz naslova, opisa kaznivega dejanja (dispozicije) in predpisanega kazenskega okvira. Po drugi strani pa je kazenskopravna norma sestavni del celovitega zakonika in ta je sestavni del slovenske ustavnopravne ureditve. Spričo tega je treba razlagati besedilo posamezne kazenskopravne norme vselej v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote, ne pa kot osamljen, nepovezan in sam zase obstoječ člen (tako Kazensko pravo, splošni del dr. Ljubo Bavcon in drugi).

Upoštevajoč navedeno ter naslov oziroma ime predmetnega kaznivega dejanja (oškodovanje tujih pravic), da je to kaznivo dejanje tako po KZ kakor tudi po KZ-1 umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, da je 2. odst. 223. čl. KZ-1 ostal nespremenjen v bistvenem delu (uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja) ter da ni mogoče ustanoviti stvarne pravice na lastni stvari, zaradi česar je nelogično, da bi zakonodajalec pri tem kaznivem dejanju inkriminiral odtujitev, uničenje, poškodovanje ali odvzem tujega premoženja in ne storilčevega, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri 1. odst. 223. čl. KZ-1 zakonodajalec tega, kar je formalno napisal (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar), v resnici ni hotel, temveč je očitno, da je hotel, da še naprej ostane v inkriminaciji, odtujitev, uničenje, poškodovanje ali vzetje storilčeve stvari, torej gre za redakcijsko napako, ki jo utemeljeno uveljavlja pritožnica.

Na podlagi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.