Jedro

Plačnik z gradbeno pogodbo naročenih del je naročnik ne glede na vprašanje, ali je lastnik nepremičnine. Po uveljavitvi ZOR so se PGU še vedno lahko uporabljale glede vprašanj, ki so bila z njimi urejena bolj podrobno kot z ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki 363,99 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi nalog za plačilo iz sklepa o izvršbi, po katerem mora toženec plačati tožnici 1.467.267,10 SIT (sedaj 6.160,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški ter odločilo tudi o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa le sodišču druge stopnje. Toženec ponavlja svoje pritožbene procesne očitke prvostopenjskemu sodišču, pritožbenemu sodišču pa očita, da je brez razloga zavrnilo pritožbene navedbe o dogovarjanju priče s tožečo stranko o pričanju na sodišču. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da so bile napake gradbenih del odpravljene. Zmotni so razlogi obeh sodišč o tem, ali je vprašanje lastništva stavbe, v kateri so bila opravljena gradbena dela, predhodno vprašanje. Toženec vztraja pri svojem stališču, da gre za tako vprašanje. Zato je nepravilna odločitev, da je tožnica lastnica nepremičnin in hkrati tudi upravičena do plačila za izvedena adaptacijska dela na svoji lastni nepremičnini, kar naj bi plačal toženec, čeprav sploh ni okoriščen. Pravnomočna odločitev o lastništvu ima več pravnih posledic, saj bo lahko toženec uveljavljal proti tožnici vsa koristna vlaganja v nepremičnino, če bo razsojeno, da gre za stavbo v lasti tožnice. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker se je sklicevalo na Posebne gradbene uzance (PGU), saj se stranki nista dogovorili za njihovo uporabo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma najprej pojasnjuje, da je bila tožnica po vložitvi odgovora na revizijo s sklepom z dne 26.6.2007 izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij. To sta revizijskemu sodišču sporočila tudi njena ustanovitelja in družbenika F. d.o.o. in M. B. ter hkrati predlagala "ustavitev revizije". Revizijsko sodišče pojasnjuje, da po ustaljeni sodni praksi tega sodišča izbris stranke iz sodnega registra ni ovira za dokončanje revizijskega postopka takrat, ko sta pravdni stranki že opravili vsa procesna dejanja (vložitev revizije in odgovora na revizijo), saj je izdaja odločbe o reviziji izključ Pretežni del revizije pomeni dobesedni prepis pritožbe o procesnih očitkih prvostopenjskemu sodišču. Na vse te pritožbene očitke je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo. Ker njegovih odgovorov toženec v reviziji niti ne omenja, dodaten odgovor revizijskega sodišča ni potreben. Edini procesni očitek samemu pritožbenemu sodišču ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ni brez navedbe razlogov zavrnilo pritožbene trditve o dogovarjanju priče s tožnico, nasprotno, njegov odgovor je obširen in se nahaja na koncu 5. in na začetku 6. strani pritožbene odločbe. Zato revizijski očitek pritožbenemu sodišču dejansko pomeni le prikrito izpodbijanje dokazne ocene o verodostojnosti te priče, s tem pa tudi izpodbijanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženec pri tožnici naročil izvedbo gradbenih del pri adaptaciji poslovnega prostora v stari stanovanjski hiši v S. Po izvedenih delih sta pogodbeni stranki 27.7.1994 izvedli kvalitetni prevzem opravljenih del. Toženec je takrat ugovarjal tri napake, ki so bile po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč odpravljene. Konec decembra 1994 je pristojna upravna enota izdala tudi uporabno dovoljenje. Toženec lokal dejansko uporablja od začetka leta 1995 dalje.

Revizijskih trditev, da grajane napake niso bile odpravljene, revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker nedovoljeno izpodbijajo na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Materialnopravno pravilno je stališče obeh sodišč, da kljub drugi pravdi med istima strankama o lastništvu sporne nepremičnine samo lastništvo v tej zadevi ni predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Toženec sam je ob svojem zaslišanju potrdil, da je on naročil gradbena dela in tudi podpisal pogodbo. Ali je to storil v svojstvu lastnika, solastnika, pričakovanega lastnika ali v svojstvu tretje osebe, ni pravno odločilno. V tej zadevi se ni odločalo niti o lastništvu nepremičnine niti o dolžnosti plačila na podlagi neupravičene obogatitve, temveč o obveznosti plačila gradbenih del na podlagi sklenjene gradbene pogodbe. Ta obveznost po jasni določbi 630. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) bremeni naročnika gradbenih del, torej toženca. Če bo v drugi pravdi res ugotovljeno, da je lastnica nepremičnine tožnica, bo ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank temeljila na drugi dejanski in pravni podlagi.

Toženec s trditvijo, da se pravdni stranki nista dogovorili za uporabo PGU, meri na prvi odstavek 1107. člena ZOR, po katerem je z uveljavitvijo ZOR prenehala veljati domneva, da sta pogodbeni stranki privolili v uporabo uzanc, če njihove uporabe s pogodbo nista izključili. Vendar pri tem prezre določbo drugega odstavka 1107. člena ZOR, na podlagi katere se je oblikovala sodna praksa, da se uzance, med njimi tudi PGU, še vedno uporabljajo glede vprašanj, ki so bila z njimi urejena bolj podrobno kot z ZOR (III Ips 23/94 - pravno mnenje, III Ips 27/97, III Ips 101/2004). Tako stališče je povzeto tudi v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, tretja knjiga, stran 920. PGU podrobneje urejajo več sklopov vprašanj, med njimi tudi posamezna vprašanja v zvezi z izročitvijo in prevzemom gradbenih del, saj glede njih ZOR v določbah o gradbeni pogodbi nima podrobnejših pravil. Prav vprašanje izročitve in prevzema del pa je bilo v tej zadevi sporno, ker se je toženec (med drugim) branil, da naj do prevzema sploh ne bi prišlo in da zato tožnica sploh ne bi smela izdati računa. Zato je pritožbeno sodišče lahko uporabilo pravila PGU. Revizijsko sodišče ugotavlja, da jih je tudi pravilno uporabilo. Po tretjem odstavku 62. člena PGU izvajalec sestavi končno situacijo in jo predloži v izplačilo po opravljenem sprejemu in izročitvi izvedenih del. Po 112. členu PGU pa se takrat, ko je naročnik začel uporabljati objekt pred njegovim sprejemom in izročitvijo, šteje, da sta bila sprejem in izročitev opravljena z dnem začetka uporabe. Ker je po dejanskih ugotovitvah toženec poslovni prostor uporabljal od leta 1995 dalje, je nastopila domneva o opravljenem prevzemu in je tožnica utemeljeno 18.8.1995 izdala vtoževani račun.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo. Toženec svojih revizijskih stroškov ni priglasil, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnici povrniti njene revizijske stroške, ki jih je odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife.