Jedro

Pritožba ima prav, ko navaja, da se lastnik nepremičnine ne more razbremeniti odgovornosti, četudi ima površino (na kateri se je zgodil škodni dogodek) v upravljanju komunala. Vendar pa to ne pomeni, da upravljalec (komunala) ne more biti odgovoren za morebitno poškodbo, do katere pride na takšni površini. Odškodninsko je lahko odgovornih več oseb, zoper katere ima v takem primeru oškodovanec možnost uveljavljati odškodninski zahtevek. Tako kot je odločitev oškodovanca, ali bo sploh uveljavljal odškodninski zahtevek, je njegova odločitev, zoper katero izmed več odgovornih oseb bo uveljavljal odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali (podredno), da odloči tudi o tožničini soodgovornosti, kateri naj naloži v plačilo tudi pravdne stroške.

3. Najprej pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravilo _ne bis in idem_, saj je o istem zahtevku in istih okoliščinah dogodka že bilo pravnomočno odločeno s sodbo II P 964/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2501/2018. Tožeča stranka se sklicuje na ugotovitve iz navedene sodbe in opozarja, da je sodišče v obravnavani zadevi odločilo tudi v nasprotju s prej razsojeno zadevo. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo vse potrebne zakonodaje, posebej izpostavlja pritožba Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest1. Tožena stranka meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče ničesar očitati, saj je bilo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bilo zimsko čiščenje urejeno in se je tudi izvajalo. Neživljenjsko je, kar zahteva izpodbijana sodba: da bi moral zavarovanec tožene stranke ponovno čistiti in posipati že očiščene in posute površine. V sodni praksi2 je že bilo sprejeto stališče, da se lastnik površine ne more razbremeniti svoje odgovornosti, četudi ima to površino v upravljanju komunala. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 21. člen Zakona o lokalni samoupravi3, kjer je med drugim določeno, da občina vzdržuje in ureja lokalne ceste, javne poti, rekreacijske in druge površine. Zavarovanec tožene stranke (K., d. o. o.) ni niti lastnik niti ni imel za sporno površino sklenjene nobene pogodbe in ne more prevzemati obveznosti lastnika (občine). Zavarovanec tožene stranke ni opustil nobene obveznosti in ni storil nobenega nedopustnega dejanja. Tudi v primeru, če bi se to ugotovilo, bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti ali površina na delu, kjer je se je tožnica poškodovala, še ustreza standardom normalne pohodne površine in ali bistveno odstopa od preostale pohodne površine. Pot je bila v času škodnega dogodka ustrezno očiščena (kar je ugotovila pravnomočna sodba II P 964/2016 v zvezi s sodbo II Cp 2501/2018), hkrati pa je imela tožnica na razpolago drugo pot, ki je ni uporabila. Dejstvu, da je bila pot očiščena, sneg odstranjen in ploščad posuta, tožnica ni ugovarjala. Ob robu ploščadi je rešetka v katero odteka voda, zato ta ni mogla odtekati nazaj na ploščad. Vremenske razmere ob škodnem dogodku niso bile takšne, da bi lahko prišlo do poledice. Vzrok padca je v tožničinem lastnem neskrbnem in nepazljivem ravnanju pri hoji in v odločitvi o izbiri poti.

4. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca varstva pri delu: padci namreč sodijo med situacije, ki jih morajo obravnavati in poznati izvedenci varstva pri delu. Po mnenju tožene stranke pri zdrsu ne more priti do padca naprej, kot je navajala tožnica, in ravno to je tožena stranka hotela dokazati z izvedencem varstva pri delu. Zato tožena stranka meni, da padec ni dokazan. Neživljenjska je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke odgovarja objektivno. Glede ugotovitve, da tožnica ni mogla pričakovati, da je ploščad, ki je bila videti očiščena, na določenem delu spolzka in ledena, tožena stranka opozarja, da je bila tožnica seznanjena z vremensko situacijo, saj je sneg ležal že nekaj dni, splošno znano pa je, da v snegu lahko pride do zdrsa ali padca. Tožnica bi morala hoditi z običajno skrbnostjo, primerno pazljivostjo in uporabiti ustrezno obutev. Ledu sredi zime ni mogoče šteti za nepričakovan dogodek. Sklicuje se na sodno prakso, kjer je že bilo zavzeto stališče, da ne obstaja dolžnostno ravnanje odgovornih, ki bi zahtevalo, da gradijo, vzdržujejo ali čistijo pohodne površine tako, da bi bila zahtevana popolna čistost tal. Izpodbijana sodba odstopa od takšne sodne prakse. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nobene opustitve. Občina nanj ne more enostavno prevaliti svojih obveznosti, četudi bi šlo za javno površino. Občina je sprejela Program zimskega čiščenja, v katerem je določila obveznosti zavarovanca tožene stranke, ki jih je ta tudi izpolnjeval. Čiščenja sporne ploščadi ni bilo med temi obveznostmi. Tožnica bi po mnenju tožene stranke morala izbrati varnejšo pot – s fotografij, ki jih je tožena stranka predložila sodišču, je razvidno, da bi tožnica lahko izbrala pot po pločniku, ki je mogoče samo malenkost daljša od poti, po kateri je hodila. Po mnenju tožene stranke je sodišče svojo odločitev oprlo na prepozne navedbe tožnice, zlasti trditev, da je občina celotno zimsko službo prenesla na zavarovanca tožene stranke, o uporabi druge poti, o tem, da tožnica ni mogla pričakovati škodnega dogodka in ga odvrniti in, da je hodila pazljivo.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani sodbi in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje so logični in popolni, dokazna ocena pa skrbna, natančna ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju ZPP).

8. Napačne so pritožbene navedbe o kršitvi načela _ne bis in idem_. Pravdna zadeva Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 964/2016, v kateri izdana sodba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2501/2018, se je vodila po tožbi tožnice zoper družbo E., d. o. o., ki je bila ob škodnem dogodku upravnik trgovsko poslovnega centra T. V obravnavani zadevi je tožnica tožbo vložila zoper Zavarovalnico X., d. o. o., katere zavarovanec J., d. o. o., bi moral po tožbenih navedbah skrbeti za čiščenje in urejanje ploščadi, na kateri je prišlo do škodnega dogodka. Zato ne gre za identitito tožbenih zahtevkov. Pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka zoper družbo E., d. o. o., nima vpliva na toženo stranko. Gre za dva povsem različna in neodvisna tožbena zahtevka. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, v katerih se tožena stranka sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča v zadevi II P 964/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Kot rečeno, gre za drug sodni postopek, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zoper upravnika trgovsko poslovnega centra T. Pravnomočen je postal samo izrek navedene sodbe, ne pa tudi obrazložitev. V tem pravdnem postopku sodišče ob uporabi določb ZPP ugotavlja dejansko stanje, pri tem izhaja iz dejanskih navedb strank in predlaganih dokazov, v ničemer pa ni vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v zadevi II P 964/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani.

9. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporna ploščad, na kateri se je zgodil škodni dogodek, upoštevaje 1.5.1 točko drugega člena Zakona o graditvi objektov5 predstavlja javno površino, saj po ploščadi hodijo vsi, prehod preko nje ni omejen, zjutraj tam hodijo šolarji, po njej hodijo tudi sprehajalci,... Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na 6. točko prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja6, ki opredeljuje, da med obvezne gospodarske službe varstva okolja spada tudi urejanje in čiščenje javnih površin (kar pomeni, da tudi zimska služba). Po pogodbi z dne 17. 11. 2014 (priloga B23) je bilo za izvajanje zimske službe v času škodnega dogodka na celotnem območju Občine T. zadolženo J., d. o. o. V 1. členu se ta pogodba sklicuje na sprejet Program zimske službe 2014/2015 (priloga B24). Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz napačnega materialno pravnega stališča, ko je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za škodo, do katere je prišlo, ker sporna ploščad ni bila očiščena, četudi čiščenje sporne ploščadi ni vključeno v program zimske službe. To ne drži – če tega ne bi bilo v programu zimske službe, tudi ne bi bilo pogodbene obveznosti. Pa vendarle splošne določbe Programa zimske službe 2014/2015 v II. točki določajo, da zimska služba obsega tudi pluženje snega na javnih cestah in ulicah, trgih in parkiriščih ter posipavanje javnih ulic, cest, trgov, hodnikov in parkirišč – kar pomeni posipavanje javnih površin. Med ta opravila nedvomno sodi tudi čiščenje in posipavanje sporne ploščadi. Tožena stranka v pritožbi sicer trdi, da je njen zavarovanec izpolnil vse, kar je od njega zahteval Program zimske službe, a to ne drži. Ker je bilo po pogodbi na prilogi B23 v povezavi s Programom zimske službe 2014/2015 za izvajanje zimske službe v občini T. v času škodnega dogodka zadolženo J., d. o. o., je vsekakor podana pasivna legitimacija tožene stranke, katere zavarovanec je J., d. o. o. 10. Neutemeljene so pritožbene navedbe o prepoznih trditvah tožnice, na katerih naj bi oprlo odločitev sodišče prve stopnje. To da je Občina T. zimsko službo prenesla na zavarovanca tožene stranke, je navedeno v tožbi7; na trditev tožene stranke o uporabi druge poti je odgovorila tožnica v vlogi z dne 19. 12. 20188; o (ne)pričakovanosti škodnega dogodka in pazljivosti pri hoji je tožnica prav tako navajala v vlogi z dne 19. 12. 20189. Prav tako ni res, da tožnica ni ugovarjala s strani tožene stranke zatrjevanemu dejstvu, da je bila pot očiščena, sneg odstranjen in ploščad posuta. Tožnica je namreč to navedbo obširno prerekala v točki IX. vloge z dne 19. 12. 2018, v kateri je tudi pojasnila (XI. točka), da so bili na ploščadi ob robu kupi snega, da se je čez dan temperatura dvignila na cca 5 °C, ponoči in zjutraj je bila okrog -1 °C, da je čez dan dvignjena temperatura povzročila taljenje snega in posledično mokra tla na ploščadi, kamor je odtekal staljeni sneg, ponoči, ko se je shladilo in je pihal veter, pa je voda zmrznila, zavarovanec tožene stranke pa pri tem ni ravnal dovolj skrbno in poledenelega območja, na katerem je padla tožnica, ni ustrezno posul. Vse to so navedbe tožnice, podane pred prvim narokom za glavno obravnavo, zato prekluzija navajanja dejstev in dokazov10 ni mogla nastopiti.

11. Na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče B. B., ki naj bi izpovedala, da njej ni drselo, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz zapisnika zaslišanja priče izhaja, da je izpovedala, da so bila tisti dan tla zmrznjena, da pa je ona prihajala iz druge smeri kot tožnica in ni hodila po sporni ploščadi, kjer se je poškodovala tožnica. Priča torej potrjuje, da je bilo poledenelo (kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje), njena izpovedba o tem, da ji ni drselo, pa ne more dokazovati, kakšne so bile razmere na poti, kjer naj bi zaradi poledice zdrsnilo tožnici (po njej priča namreč ni hodila). Zato sodišče prve stopnje te njene izpovedbe pravilno ni upoštevalo kot dokaz, da na sporni ploščadi ni drselo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sama opustitev vzdrževanja ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost oziroma, da ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja, kar je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Že samo to opozorilo sodišča prve stopnje skupaj z nadaljnjimi ugotovitvami o kršitvi dolžnega ravnanja s strani zavarovanca tožene stranke11, kaže, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ampak je ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti. Sodišče je presojalo obveznosti tožene stranke oziroma njenega zavarovanca v konkretnih okoliščinah. Ni šlo za kak neživljenjski očitek takojšnjega odstranjevanja snega po sneženju, prav tako ne za situacijo, ko bi se zahtevalo popolno očiščenje sporne ploščadi. Šlo je za konkretno situacijo, ko je prihajalo do taljenja ledu preko dneva in ponovno do zmrzovanja preko noči. Ker je bilo tako stanje več dni, bi zavarovanec tožene stranke moral ustrezno posuti pot. Sodišče prve stopnje je podrobno in logično ugotovilo, da je nekaj dni pred škodnim dogodkom obilno snežilo in da je tri dni pred škodnim dogodkom A. Ž. odstranil sneg na rob ploščadi. Ta sneg se je čez dan topil, voda je odtekala po ploščadi in ponoči zaradi temperatur, ki so bile nižje od ledišča, pomrznila. Tožnica, ki je videla, da je pot očiščena, logično ni mogla pričakovati, da je na določenem delu poledenela in spolzka. Pritožbeni očitek, da na dan škodnega dogodka razmere niso bile takšne, da bi lahko prišlo do poledice, ni utemeljen. Iz podatkov, s katerimi je razpolagalo sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je temperatura ob 7.00 znašala -0,8 °C, kar je pod lediščem. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je splošno znano, da je ledišče vode pri 0°C, kar pomeni, da ni prav nič neobičajnega če voda pri -0,8°C zmrzuje. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo in z zadostno stopnjo materialne resnice ugotovilo, da ploščad na delu, kjer je po njej hodila tožnica, ni predstavljala normalne pohodne poti. Ob tem je potrebno dodati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporno ploščad sicer čistil A. Ž. Ne glede na to, da je ugotovljeno, da gre za javno površino, za čiščenje katere odgovarja občina, bi se ta lahko razbremenila odgovornosti, če bi A. Ž. poskrbel, da bi bila ploščad na dan škodnega dogodka ustrezno očiščena oz. posuta. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ploščad ni bila ustrezno posuta. Iz izpovedbe priče A. Ž. je razvidno, da je nekaj dni pred škodnim dogodkom obilno snežilo, nazadnje tri dni pred škodnim dogodkom. Za ta dan (10. 2. 2015) je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bil očiščen sneg in je bilo takrat tudi nazadnje posuto, kasneje pa se ni več solilo. Čeprav je A. Ž. izpovedal, da je ocenil, da kritičnega dne soljenje ni bilo potrebno, saj so bila tla le mokra, ne pa ledena, je glede na gornje zaključke očitno, da so mokra tla čez noč pomrznila, kar pomeni, da bi bilo potrebno vsaj večer pred škodnim dogodkom ploščad ustrezno posuti. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so bili zaradi taljenja snega in nočnih temperatur ustvarjeni pogoji za nastanek poledice, kar bi se dalo preprečiti, če bi se tla ustrezno posipalo. Izpodbijane sodbe torej ne gre razumeti, da se od zavarovanca tožene stranke zahteva, da ponovno čisti in posipa že očiščene in posute površine, ampak v konkretnem primeru, da posuje površino, ki ni bila (ustrezno) posuta.

13. Pritožbene navedbe o tem, da bi sneg, ki se je topil čez dan, odtekal v rešetke, ki so na ploščadi, je nedovoljena pritožbena novota. Tožena stranka namreč ni nikjer pojasnila zakaj te navedbe ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje12. Pritožbeno sodišče zato navedbe, ki se nanaša na rešetko, v katero naj bi odtekal staljen sneg, ne more upoštevati.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da v postopek ne pritegne izvedenca varstva pri delu, je pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pri ugotavljanju mehanizma padca ne gre za področje, ki ga pokriva izvedenec varstva pri delu. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno, da je tožnici na ploščadi zaradi poledice spodrsnilo in je padla, same poškodbe, ki jih je ob tem utrpela, pa izhajajo iz medicinske dokumentacije. Pritožbenemu sodišču se tudi ne postavlja nikakršen dvom o mestu škodnega dogodka, tega je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, saj ni bilo nobene priče padca. Pomembno je, da je pri tem ugotovilo, da je tožnica isti kraj padca zatrjevala tudi v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 946/2016. 15. Povsem logičen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o primernosti poti po kateri je hodila tožnica in o tem ali bi tožnica morala izbrati drugo, po mnenju tožene stranke, primernejšo pot. Pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na ta del obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe13 in dodaja, da vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, ki ga tožena stranka ni dokazala.

16. Očitki tožene stranke, da je tožnica imela neustrezno obutev so neutemeljeni: sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila primerno obuta. Tožnica je izpovedala, da je bila obuta v pohodne čevlje ... z rezano gumo, da to drži pa je potrdila tudi priča B. B., ki je tožnico srečala, ko je po padcu prihajala proti službi.

17. Pritožba ima prav, ko navaja, da se lastnik nepremičnine ne more razbremeniti odgovornosti, četudi ima površino (na kateri se je zgodil škodni dogodek) v upravljanju komunala. Vendar pa to ne pomeni, da upravljalec (komunala) ne more biti odgovoren za morebitno poškodbo, do katere pride na takšni površini. Odškodninsko je namreč lahko odgovornih več oseb, zoper katere ima v takem primeru oškodovanec možnost uveljavljati odškodninski zahtevek. Tako kot je odločitev oškodovanca, ali bo sploh uveljavljal odškodninski zahtevek, je njegova odločitev, zoper katero izmed več odgovornih oseb bo uveljavljal odškodninski zahtevek.

18. Na koncu pritožba opozarja tudi na soodgovornost tožnice, ki bi jo bilo potrebno glede na okoliščine škodnega dogodka po mnenju tožene stranke upoštevati v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki tožnici ni pripisalo nobene soodgovornosti za škodni dogodek. Kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi in tudi v tej obrazložitvi, je bila pri hoji ustrezno pazljiva, ustrezno obuta, hodila je po običajni in vsem dostopni poti, preko javne površine, ki je dajala videz očiščenosti, zato je povsem življenjsko, da kljub primerni skrbnosti ni mogla pričakovati, da je ploščad pomrznjena. In glede na to tudi pritožbeno sodišče ne vidi nikakršne soodgovornosti tožnice.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega je pridržana za končno odločbo (165. člen v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Ur. list RS, št. 62/1998. 2 Tožeča stranka se sklicuje na zadevo P 13/2018 Okrajnega sodišča v Trbovljah. 3 Ur. list RS, št. 72/1993. 4 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP 5 Ur. list RS, št. 110/2002, v nadaljevanju: ZGO-1, ki je veljal v času škodnega dogodka. 6 Ur. list RS, št. 41/2004, v nadaljevanju: ZVO-1. 7 »...čiščenje in urejanje javnih površin (je) obvezna zimska služba, za opravljanje katere je v Občini T. odgovorno J...« 8 »neutemeljene in nesprejemljive (so) navedbe tožene stranke, da bi si tožnica lahko za dostop do Telekomove poslovalnice izbrala drugo pot, še toliko bolj, ker gre po naravi poti za najbolj običajno pot.« 9 »Tožeča stranka kategorično zanika navedbe tožene stranke, da bi tožnica lahko škodni dogodek preprečila in da ni ravnala s skrbnostjo in pazljivostjo običajnega človeka pri hoji, ki mora biti pozoren na to, kje in kako hodi... Tožnica je bila ustrezno obuta v zimske čevlje s hrapavimi podplati, hodila je počasi, bila stabilna pri hoji, zato je storila vse, da se je prilagodila danim razmeram. Prav tako je oškodovanka zelo pozorno opazovala kod hodi, upoštevajoč dejstvo, da je bilo jutro mrzlo in tipično zimsko. Škodnega dogodka tako ni mogla pričakovati in ga odvrniti.« 10 Prim. 286. člen ZPP. 11 31. točka obrazložitve. 12 Prim. prvi odstavek 337. člena ZPP. 13 32. točka obrazložitve.