Jedro

Zatrjevanje, da je bila izpovedba oškodovanca lažna, predstavlja uveljavljanje razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

Izrek

Zahteva obsojenega M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.1997 M.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leto.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.11.1997 ob reševanju pritožbe M.A. dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ in mu prav tako izreklo pogojno obsodbo, v kateri pa je določilo kazen 1 mesec ter 15 dni zapora ter preizkusno dobo 1 leto.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da sojenje ni bilo pošteno. Zatrjuje, da je bila sodba izrečena na podlagi krive izpovedbe F.N. brez prič, ki bi lahko potrdile njegove trditve. Meni, da njegov zagovor ni bil izpodbit in je bil obsojen brez kakršnihkoli dokazov. Predlaga Vrhovnemu sodišču, da ga oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo navedel, da iz nje ni jasno, iz katerih razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je vložena. Meni, da vloga daje vtis, da bi obsojenec rad izpodbil dejansko podlago obsodilne sodbe in predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v svoji vlogi zatrjuje, da sojenje ni bilo pošteno in da niso bile zaslišane priče, ki bi lahko potrdile izpovedbo F.N., to je oškodovanca kot tožilca. Vložnik v zvezi s tem ne navaja konkretnih dokazov, ki bi po njegovem morali biti izvedeni oziroma jih je morda sodišče celo zavrnilo, zato takšnega ugovora ni mogoče šteti kot ugovor kršitve ustavne pravice izvajanja dokazov v korist obdolženca (29. člen Ustave Republike Slovenije) ali kot kršitev določb postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravic obrambe) oziroma ugovora zaradi njegove splošnosti ni bilo mogoče preizkusiti.

Zatrjevanje, da je bila izpovedba oškodovanega F.N. kriva (lažna), predstavlja uveljavljanje razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za vložnikovo verzijo dogodka, zaradi katerega je bil obsojen in zatrjevanje, da se je oškodovanec poškodoval pri kakšni nesreči ali ga je poškodoval kdo drug in ne obsojenec.

Tudi zatrjevanja o pristranskosti sodišča je povsem splošno, tako da njegove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.