Jedro

V okoliščinah, ko je posameznik, ki se zaveda nevarnosti poškodb z vojaškim materialom, ki ga je kot zapuščenega našel in prenesel, da ga uporabi za določen namen (ali da namenoma poškoduje koga drugega ali da ga priložnostno uporabi, pa pri tem zaradi neprevidnosti nastane nehotena škoda), nastala škoda, ni mogoče šteti kot posledico zapuščenega vojaškega materiala v smislu 2. odstavka 2. člena ZCI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo izdano v revizijskem postopku (na podlagi 8. člena zakona o civilnih invalidih vojne, Uradni list RS, št. 56/93 ter 104. in 105. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev, v nadaljevanju: ZTPVI, Uradni list SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90, 42/90) po uradni dolžnosti odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 12.7.1994. Z navedeno odločbo organa prve stopnje je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne - žrtve vojnega materiala IX. skupine s 30 % invalidnostjo in določena osebna invalidnina v mesečnem znesku 3.666,48 SIT od 1.1.1994 dalje. Obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje tožniku priznal navedeni status v nasprotju z materialnim predpisom. Tožnik je bil ranjen ob nesreči, do katere je prišlo, ko je v ogenj, ki so ga kurili ob prvem maju leta 1973, vrgel štiri italijanske granate. Po podatkih spisov sta priči A. in M.K., ki sta bili ob dogodku prisotni, izpovedali, da je granate našel tožnik in v ogenj so jih vrgli, "da bi malo zapokalo". Potem, ko so bombe vrgli v ogenj, so se umaknili in se nato spet približali. Ko so spet stali pri ognju, je prišlo do eksplozije, v kateri je bil tožnik ranjen. Po ugotovitvah tožene stranka invalidnost tožnika ni nastala v okoliščinah iz 2. odstavka 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne (v nadaljevanju: ZCI, Uradni list RS, št. 56/92) zaradi poškodbe povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Za zapuščeni vojaški material v smislu 2. odstavka 2. člena ZCI je namreč šteti vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja, uporabljanja ali s kakršnimkoli drugim namenom. Tožnik pa je po lastni izjavi in po izjavah prič vedel, da je našel vojaški material, ga odnesel iz kraja, kjer je bil, k ognju z namenom, da bi ga vrgli v ogenj, "da bi malo zapokalo". Zato poškodbe, ki je nastala ob navedeni eksploziji, ni mogoče šteti za poškodbo povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu in na njeni podlagi tožniku priznati status civilnega invalida vojne.

Tožnik ugovarja oceni tožene stranke, da poškodba, ki jo je utrpel, ni bila povzročena po zapuščenem vojaškem materialu v smislu 2. odstavka 2. člena ZCI in da mu zato ne gredo pravice po tem zakonu. Navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna ne v dejanskem ne v pravnem pogledu. Ni sprejemljivo zaključevanje tožene stranke, da navedenega eksplozivnega materiala ni šteti za zapuščeni vojaški material v smislu ZCI zato, ker je bil ta material odnešen s kraja, kjer je bil najden, odnešen do ognja in vržen vanj. Ni sporno, da so bile najdene granate ostanki vojnega materiala iz 2. svetovne vojne. Glede na kraj najdbe tudi ni sporno, da je šlo za popolnoma zapuščen vojaški material, ki je ostal po končani vojni brez nadzora in varstva pooblaščenih oseb. Zato ni sprejemljiv sklep tožene stranke, da bi samo zato, ker je bil ta material iz kraja najdbe premeščen do kraja ognja, izgubil značaj zapuščenega vojaškega materiala, kar je tudi v nasprotju z ZCI. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča je tožena stranka dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila. Sodišče tudi soglaša z dokazno oceno tožene stranke, da v obravnavanem primeru tožnikova poškodba ni nastala v okoliščinah, ki bi jih mogli šteti kot poškodbe po zapuščenem vojaškem materialu v smislu 2. odstavka 2. člena ZCI. To je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ustrezno in v zadostnem obsegu obrazložila, da je namreč šteti vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja, uporabljanja ali s kakršnimkoli drugim namenom. Saj je za poškodovanje po zapuščenem vojaškem materialu v smislu zakona značilna prav njegova zapuščenost in nevarnost oziroma nastanek škode kot posledica aktiviranja vojaškega materiala pri nehotenem stiku s takim materialom oseb, ki se sicer zavedajo njegove nevarnosti, ali pa živali ali oseb, ki se njegove nevarnosti ne zavedajo (npr. otroci). V okoliščinah, ko je posameznik, ki se zaveda nevarnosti poškodb z vojaškim materialom, ki ga je kot zapuščenega našel in prenesel, da ga uporabi za določen namen (ali da namenoma poškodujejo koga drugega ali da ga priložnostno uporabi, pa pri tem zaradi neprevidnosti nastane nehotena škoda), nastale škode ni mogoče šteti kot posledico zapuščenega vojaškega materiala. V obravnavanem primeru je torej tožnik po izjavah prič vedel, da je našel vojaški material, ga odnesel iz kraja, kjer je bil, k ognju z namenom, da bi ga vrgli v ogenj, "da bi malo zapokalo" in je s tem pretrgal vzročno zvezo med naključno nastalo škodno posledico in mirujočim zapuščenim vojaškim materialom.

Po povedanem je torej izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZTPVI, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.