Jedro

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je treba v skladu z izrecno določbo prvega odstavka 11. člena ZEN kot stranke v postopkih, ki jih Geodetska uprava vodi na podlagi ZEN, šteti lastnike nepremičnin, ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače. S prejemom ponudbe za nakup ponujenega kmetijskega zemljišča (torej predmetne nepremičnine) na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, je sklenjen pravni posel pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote; to neposredno in nedvoumno izhaja iz besedila tretjega odstavka 21. člena ZKZ. Vendar pa sklenitev tega pravnega posla sama po sebi še ne pomeni prenosa lastninske pravice, saj gre šele za zavezovalni pravni posel, to je obligacijskopravno pogodbo, s katero se ustvari obveznost prenosa lastnine, ta prenos pa se izvrši šele z razpolagalnim pravnim poslom, ki je pravni posel stvarnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v katastrski občini ... kot urejeno evidentiral mejo parcele 688/3 s sosednjimi parcelami 688/4, 689, 768/4, 768/8, 799/1 in 799/2 (prva točka izreka) ugotovil, da je bila v navedeni katastrski občini ukinjena parcela št. 688/3 in evidentirani novi parceli št. 688/6 in 688/7 (druga točka izreka) ter odločil, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško-katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil postopek začet na zahtevo zakonite zastopnice lastnika bivše parcele 688/3, tožnica pa je imela v postopku pravico sodelovati kot lastnica sosednje parcele št. 689. V postopku je navedla, da parcelacije ni sprožila upravičena oseba, ker zemljiškoknjižni lastnik kot predlagatelj postopka ni več lastnik predmetne parcele. Toženka v tem pogledu ugotavlja, da se v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) postopek evidentiranja parcelacije uvede na zahtevo lastnika parcele, ki je oseba, ki je kot lastnik vpisana v zemljiški knjigi. Predlagatelj obravnavanega postopka je bil ob vložitvi zahteve za evidentiranje urejene meje in parcelacije, pa tudi v času izdaje izpodbijane odločbe, vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik parcele 688/3, na katero se zahteva nanaša. Postopek je torej tekel na zahtevo upravičene osebe.

2. Tožničino soglasje za uvedbo postopka parcelacije po določbah ZEN ni potrebno. Na mejni obravnavi so vse stranke podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, z izjemo tožnice, ki se te obravnave ni udeležila. Elaboratu je priloženo dokazilo, da je bilo vabilo na mejno obravnavo na pošto oddano tako, da je bilo tožnici omogočeno, da ga je prejela vsaj 8 dni pred datumom obravnave, geodetska uprava pa jo je povabila k izjavi o poteku predlagane meje. Tožnica je izjavila, da se s potekom predlagane meje ne strinja, zaradi česar je bila razpisana ustna obravnava, kjer pa je toženka ugotovila, da ni bilo mogoče doseči dogovora o poteku meje. Zato je tožnico pozvala, naj v roku 30 dni od ustne obravnave začne sodni postopek ureditve meje in o tem obvesti toženko. Tožnica tega ni storila, čeprav je bila opozorjena, da se bo v tem primeru štelo, da soglaša s potekom predlagane meje. Stranska udeležba v postopku je bila omogočena tudi A. A., ki je s predlagateljem postopka sklenil pravni posel o prodaji predmetne parcele, vendar pod odložnim pogojem odobritve upravne enote, do katere ni prišlo oziroma je Upravna enota Kranj odločila, da se pravni posel ne odobri. Ta odločitev v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bila pravnomočna.

3. Ker so vsi podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočali evidentiranje meje, je toženka ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje oziroma za izdajo odločbe o parcelaciji.

4. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožničino pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, v obrazložitvi pa organ v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve prvostopenjske odločbe ter dodaja, da je tožnica v obravnavanem postopku kot lastnica sosednje parcele lahko nastopala le v delu, ki se je nanašal na ureditev mej njene parcele. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na parcelacijo, zato njenih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve njenih temeljnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Navaja, da predlagatelj obravnavanega postopka v času, ko je vložil zahtevo za parcelacijo predmetnega zemljišča, sploh ni bil več lastnik tega zemljišča, saj je bila zahteva vložena 17. 6. 2016, vložnik pa je marca 2016 podal ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča na upravno enoto Kranj. Dne 13. 4. 2016 je to ponudbo sprejel A. A., kar pomeni, da je bil dne 13. 4. 2016 sklenjen pravni posel glede prodaje navedenega zemljišča, zaradi česar vlagatelj v juniju 2016 ni več mogel biti lastnik, neglede na to, ali je bil vpisan v zemljiško knjigo. Zato ni mogel sprožiti obravnavanega postopka, toženka pa bi morala upoštevati sodbe in načelna pravna mnenja Vrhovnega sodišča, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da sprejema ponudbo. Zato sprejemniku ponudbe sploh ni več treba k vlogi za odobritev pravnega posla priložiti pisne pogodbe, temveč je dovolj, da se sklicuje na svojo izjavo o sprejemu ponudbe. Ker je posledično zahtevo za parcelacijo vložila oseba, ki ni imela te pravice, bi morala toženka to vlogo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Tožnica navaja še, da iz zapisnika ustne obravnave dne 9. 11. 2016 izhaja, da naj bi jo vodila oseba, ki je v resnici ni vodila, zato "zapisnik, kot javna listina, ni pisan skladno z ZUP", kar pomeni "procesno kršitev nezakonitosti izvedbe upravnega opravila". Poleg tega je bil narok z dne 6. 3. 2017 opravljen, ne da bi bila tožnica z njim seznanjena oziroma da bi imela možnost sodelovanja na njem, po zaključku ugotovitvenega postopka pa je organ ni seznanil z vsemi dejstvi in opravljenimi aktivnostmi v postopku, kar pomeni kršitev načela zaslišanja stranke in s tem bistveno kršitev upravnega postopka. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in zahtevo za parcelacijo navedenega zemljišča zavrne oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, sta pa odgovore vložila A. kot lastnica sosednje parcele in A. A.. A. v odgovoru navaja, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj v bistvu varuje pravice domnevnega pridobitelja nepremičnine, A. A.. Poleg tega v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe in posebej poudarja, da kupec postane lastnik nepremičnine šele z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižnemu dovolilu pa morajo biti priložene listine, iz katerih izhaja, da so za pridobitev lastninske pravice izpolnjeni tudi morebitni dodatni pogoji iz drugih predpisov. Da bi A. A. te pogoje izpolnil, tožnica ni niti zatrjevala, kaj šele izkazala. A. zato kot stranka z interesom meni, da je izpodbijana odločba pravilna in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, poleg tega pa zahteva povračilo stroškov upravnega spora. A. A. v svojem odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, zahteva pa tudi povračilo stroškov upravnega spora.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožba v tem upravnem sporu se nanaša na postopek, v katerem je imela tožnica po izrecni določbi drugega odstavka 28. člena ZEN položaj stranke kot lastnica parcele, ki se dotika meje, ki je bila predmet evidentiranja v tem postopku. Bistvo tožbenih navedb je, da je bil ta postopek začet na predlog osebe, ki ni bila upravičena do vložitve takega predloga, kar smiselno pomeni, da tožnica uveljavlja, da obravnavanega postopka sploh ne bi smelo biti in zato tudi kakršnegakoli posega v skupno mejo oziroma njenega evidentiranja ne. Po presoji sodišča je tožnica s takimi navedbami ustrezno izkazala svoj pravni interes, ki ga želi zavarovati z vložitvijo tožbe in je zato tožbo obravnavalo po vsebini.

9. Med strankama je v prvi vrsti sporno, ali je toženka na ustrezen način upoštevala prvi odstavek 28. člena ZEN, po katerem se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Tožnica namreč meni, da predlagatelj postopka v času vložitve predloga ni bil več lastnik predmetne parcele, čeprav pri tem med strankama ni sporno, da je bil (in je v času vložitve tožbe še vedno) kot lastnik te parcele vpisan v zemljiško knjigo.

10. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je treba v skladu z izrecno določbo prvega odstavka 11. člena ZEN kot stranke v postopkih, ki jih Geodetska uprava vodi na podlagi ZEN, šteti lastnike nepremičnin, ki so vpisani v zemljiški knjigi, razen če zakon ne določa drugače. Pri tem zakonskem besedilu gre za specialno določbo, ki (izključno) v postopkih, ki jih geodetska uprava vodi na podlagi ZEN, vzpostavlja pravno fikcijo, da je lastnik nepremičnine izključno oseba, ki je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. To izhaja tudi iz 12. člena istega zakona, ki posebej za take postopke ureja pravni položaj pridobitelja, ki je oseba, ki je pridobila pravico, da se kot lastnik nepremičnine vpiše v zemljiško knjigo in je bil že začet postopek vpisa lastništva nepremičnine v zemljiško knjigo (prvi odstavek 12. člena ZEN. Le za tako osebo se (poleg zemljiškoknjižnega lastnika) uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na lastnika (drugi odstavek 12. člena ZEN). Drugih izjem v položaju, kot je obravnavani, ZEN ne predvideva, zato sodišče že zgolj na podlagi določb tega zakona ugotavlja, da je toženka ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je uvedla postopek parcelacije in evidentiranja meje na zahtevo osebe, ki je bila v času vložitve zahteve vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik predmetnega zemljišča. 11. Kljub temu sodišče dodaja še, da ima tožnica sicer prav, da je bil s prejemom ponudbe za nakup ponujenega kmetijskega zemljišča (torej predmetne nepremičnine) na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), sklenjen pravni posel pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote; to neposredno in nedvoumno izhaja iz besedila tretjega odstavka 21. člena ZKZ. Vendar pa sklenitev tega pravnega posla sama po sebi še ne pomeni prenosa lastninske pravice, saj gre šele za zavezovalni pravni posel, to je obligacijskopravno pogodbo, s katero se ustvari obveznost prenosa lastnine, ta prenos pa se izvrši šele z razpolagalnim pravnim poslom, ki je pravni posel stvarnega prava (prim. npr. M. Juhart in ostali, stvarno pravo, GV, Ljubljana, 2007, str. 222). Taka pravna posledica sprejema ponudbe v skladu z 21. členom ZKZ izhaja tako iz veljavne zakonodaje (40. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ) kot iz obširne, enotne in povsem ustaljene sodne prakse (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 49/2015). Tožnica torej svojega stališča, da vlagatelj zahteve za uvedbo obravnavanega postopka ni bil več upravičen do vložitve te zahteve, ne more opirati zgolj na trditev, da je bila zahteva vložena po tem, ko je bila sprejeta njegova ponudba ob prodaji kmetijskega zemljišča po 21. členu ZKZ.

12. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba navajata obsežene, smiselne in prepričljive razloge, ki se izrecno nanašajo tako na posamezne elemente dejanskega stanja, kot tudi na vsako pravno stališče, ki ga je zavzela toženka, posebej. Po drugi strani tožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano neobrazloženost teh odločb, ostajajo povsem pavšalne oziroma nekonkretizirane, zato sodišče nima podlage, da bi se do njih opredelilo drugače oziroma podrobneje kot z navedeno splošno ugotovitvijo. Enako velja tudi za povsem posplošene trditve o kršitvi tožničinih temeljnih ustavnih pravic.

13. Podobno velja tudi za druge zatrjevane kršitve pravil upravnega postopka. Tako tožnica ne glede zatrjevanih nepravilnosti v zvezi s sestavo zapisnika z dne 9. 11. 2016, ne glede tega, da ni bila povabljena na narok 6. 3. 2017, ne navaja, zakaj oziroma v čem naj bi te kršitve lahko vplivale ali so vplivale na pravilnost postopka, torej zakaj bi bilo treba te kršitve šteti za bistvene. Nobene od teh kršitev namreč ni mogoče že same po sebi šteti med absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz drugega odstavka 237. Člena ZUP. Sodišče se v tem pogledu še posebej opredeljuje do procesnega dejanja z dne 6. 3. 2017, ki ga toženka sicer poimenuje „narok“, vendar ne iz tožbenih navedb, ne iz upravnega spisa ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli ugotavljanje dejanskega stanja oziroma za izvajanje dokazov, temveč iz zapisnika o tem procesnem dejanju izhaja, da je šlo zgolj za pregled dokumentov oziroma obvestilo o poteku postopka A. A. (82. člen ZUP). Kot že rečeno, pa tožnica o vsebini tega procesnega dejanja oziroma o njegovem vplivu na izid postopka ne navaja ničesar, zato tudi sodišče nima podlage za podrobnejšo opredelitev do teh vprašanj.

14. Tudi navedba, da naj bi ji toženka ne omogočila, da se opredeli do dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ostaja povsem pavšalna, saj tožnica ne navaja, do katerega dejstva oziroma okoliščine, na katero je toženka oprla izpodbijano odločitev, ji ni bilo omogočeno, da se izjasni. Sodišče zato tudi v tem pogledu lahko ugotovi le, da do očitnih kršitev, ki bi bile spoznavne brez kakršnihkoli dodatnih navedb, ni prišlo.

15. Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo že obrazloženo, so tista dejstva in okoliščine, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava (11. in 12. člen ZEN) pomembna za odločitev, namreč kdo je bil v času vložitve zahteve za uvedbo obravnavanega postopka kot lastnik predmetne nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo, med strankama nesporne. Kot je bilo prav tako obrazloženo, tožnica svojih nadaljnjih navedb, ki se nanašajo na kršitve pravil upravnega postopka, ni obrazložila na način, ki bi sodišču dajal kakršno koli podlago za podrobnejšo opredelitev do njih oziroma do ugotavljanja dejanskega stanja z dokazi. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom in drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

17. Ker ZUS-1 ne ureja povračila stroškov strank z interesom, je treba za odločitev o njihovih stroških na podlagi 22. člena ZUS-1 uporabiti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta zakon po 154. členu veže povračilo stroškov na uspeh v postopku, zato je sodišče štelo, da A. A., ki je predlagal ugoditev tožbi, v postopku ni uspel in mu zato povračilo stroškov ne gre. Po 155. členu ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo stroške, ki so bili potrebni. A. v svojem odgovoru na tožbo po presoji sodišča ni navedla nobenih dejstev, dokazov ali pravnih stališč, ki bi lahko pomembno vplivali na odločitev v zadevi, zato stroškov, priglašenih v zvezi s tem odgovorom, ni mogoče šteti za potrebne in stranka ni upravičena do njihovega povračila.