Jedro

S tem ko zagovornik napada v pravnomočni sodbi sprejeto oceno oškodovankine izpovedbe in izvedenskega mnenja, utemeljuje zmotnost dejanskih zaključkov sodišča, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 15.10.1999 je bil obs. M.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu je bila po določbah 50. člena istega zakonika izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen en mesec zapora ter preizkusna doba dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.05.2000 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.I. iz L., je dne 07.09.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje končnega predloga, iz vsebine njenih navedb pa se da sklepati, da se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Obsojenčev zagovornik pod videzom kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da razlogi sodbe niso jasni in da so med seboj nasprotujoči oziroma tudi pomanjkljivi. Pri tem ne navaja določno, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi pravnomočne sodbe popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Tudi sicer iz obrazložitve zahteve ni mogoče razbrati, v čem vidi njen vložnik navedeno nejasnost razlogov in njihovo medsebojno nasprotje. Zato zatrjevanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva. Slednje pa lahko stori le, če zahteva poleg izrecne navedbe razloga, s katerim je dovoljeno izpodbijati pravnomočno sodno odločbo (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), vsebuje tudi njegovo utemeljitev.

Vložnik zahteve v obširni obrazložitvi z opozarjanjem na oškodovankino izpovedbo na glavni obravnavi o tem, kdo jo je udaril, nadalje na njeno izpovedbo glede mesta po obsojencu zadanega udarca, na nasprotja v tej izpovedbi, povezana s stanjem oškodovanke po obsojenčevem dejanju, na časovno neskladje poteka dogodkov kritičnega dne, na neverodostojnost izpovedbe priče N.Č. ter s sklicevanjem na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. T.J. v zvezi z oškodovankino nezavestjo zaradi udarca, načinom in mestom povzročitve podpludbe ter v zvezi z po oškodovanki zatrjevanimi posledicami poškodbe, napada v pravnomočni sodbi sprejeto oceno oškodovankine izpovedbe in izvedenskega mnenja. Takšne navedbe predstavljajo utemeljevanje zmotnih dejanskih zaključkov sodišča in s tem uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.