Jedro

Oškodovanec mora imeti možnost, da sodeluje v postopku, če bo od izida slednjega odvisna poznejša odločitev o njegovih pravica in interesih v civilnem postopku. Takšen je položaj prosilcev v konkretni zadevi - kazenskem postopku, od izida katerega bi bila odvisna tudi poznejša odločitev o njunih pravicah in interesih v civilnem postopku. V interesu pravičnost je, da je prosilcema v zvezi z uveljavljanjem premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku, če nimata ustreznih sredstev za plačilo zagovornika, saj bo le tako ustrezno varovana njuna pravica do poštenega sojenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji obeh prizadetih strank - prosilcev za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zaradi kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. I K 51278/2020 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja oškodovanca v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi stopnji od 30. 11. 2022 dalje (I. točka izreka) in za izvajanje BPP določila odvetnika C. C. iz Celja (II. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da sta bila prosilca udeležena kot oškodovanca v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. I K 51278/2020 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji. Prošnji sta bili združeni v skupno obravnavanje. Toženka je ugotovila, da sta prizadeti stranki v razmerju moža in žene, ter da glede materialnega položaja izpolnjujeta subjektivni pogoj za dodelitev BPP. Nadalje je toženka glede objektivnega pogoja za dodelitev BPP ugotovila, da je na škodo obeh prizadetih strank kot oškodovancev v kazenskem postopku obdolženec B. J., zoper katerega je bil vložen obtožni predlog, storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, dve kaznivi dejanji zatajitve in kaznivo dejanje goljufije.

3.V zvezi z storjenimi kaznivimi dejanji je bil sodišču 17. 2. 2023 s strani Okrožnega državnega tožilstva v Celju predložen Sporazum o priznanju krivde z dne 16. 2. 2023 (v nadaljevanju Sporazum), v katerem je obdolženec priznal krivdo za očitana kazniva dejanja. Sodišče je 28. 2. 2023 sprejelo sklenjeni Sporazum, s sodbo odločilo, da je obdolženec kriv storitve očitanih kaznivih dejanj ter mu izreklo enotno kazen 1 leto in pet mesecev zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist. V zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom (v nadaljevanju PPZ) prizadetih strank je sodišče odločilo, da je obdolženi dolžan prvi prizadeti stranki povrniti PPZ v višini 5.117,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi prizadeti stranki pa 3.522,98 EUR. Prizadeti stranki sta po pooblaščencu priglasili in vložili pisni PPZ, prva prizadeta stranka v višini 5.117,52 EUR, druga prizadeta stranka pa 3.522,98 EUR. Na predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske kazenske sankcije 28. 2. 2023 sta prizadeti stranki po svojem pooblaščencu vztrajali pri že priglašenem PPZ, obdolženec pa je oba priglašena PPZ v celoti priznal. Prosilca (prizadeti stranki tega upravnega spora), ki nimata ustreznega pravnega znanja, sta se kazenskega postopka udeleževala s strokovno pomočjo odvetnika, ki je za prosilca sestavil in vložil ustrezni PPZ ter ju tudi zastopal v predmetnem kazenskem postopku, upoštevaje, da se za nekatera kazniva dejanja pregon začne na predlog. Glede na dejstvo, da sta bili prizadeti stranki s storjenimi kaznivimi dejanji oškodovani v skupni višini 8.640,20 EUR, je izid zadeve zanju zagotovo življenjskega pomena in vpliva na njun osebni in socialno-ekonomski položaj. Tudi ni mogoče govoriti, da je zadeva nerazumna, saj je obdolženec v celoti priznal oba priglašena PPZ prizadetih strank. Prizadeti stranki tako izpolnjujeta tudi objektivni pogoj za dodelitev BPP v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato jima je bila dodeljena BPP kot sta zanjo zaprosili.

4.Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna in ne zasleduje namena (ZBPP). Sklicuje se na 7. člen ZBPP ter 19. in 20. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in navaja, da je prosilec oškodovanec v kazenskem postopku I K 51278/2020 Okrajnega sodišča v Celju zoper obdolženca B. J., ki je v škodo prosilca storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. To kaznivo dejanje se preganja po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je upravičeni tožilec državni tožilec. Tožnik meni, da prosilcev ni mogoče enačiti z obdolženim, pri katerem je pravica do obrambe (in do BPP) še posebej varovana in kateremu tudi gredo pravna jamstva v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS, saj ni stranka kazenskega postopka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022 in ugotavlja, da sta v kazenskem postopku enakopravna obdolženec in upravičeni tožilec in da oškodovanec v kazenskem postopku (če ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec) ni stranka. Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna in to v vseh fazah postopka. Sodišče v navedeni sodbi ločuje pravni položaj oškodovanca od položaja oškodovanca kot tožilca oz. zasebnega tožilca in ali je oškodovanec predlagatelj posameznega preiskovalnega ukrepa. Oškodovanec kot tožilec ima namreč po prvem odstavku 63. člena ZKP iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. V tem primeru je oškodovanec stranka kazenskega postopka. Tudi iz 13. člena Direktive 2022/29/EU izhaja zahteva, da države članice zagotovijo, da ima žrtev kaznivih dejanj dostop do pravne pomoči, kadar ima status stranke v kazenskem postopku. Prizadeti stranki v predmetnem postopku ne nastopata kot upravičen tožilec in zato nista stranki kazenskega postopka in tudi nista predlagateljici posameznega preiskovalnega ukrepa, pri čemer preiskovalnega ukrepa ne smemo enačiti z adhezijskim predlogom, ki je zahtevek za uveljavljanje PPZ, z vsebino predloga. Glede na navedeno nimata pravice do BPP skladno s 7. členom ZBPP, v kazenskem postopku svojih pravic ne moreta zaščititi, kot bi jih v civilnem postopku. Višina oz. znesek PPZ je vsebovan že v obtožnem aktu obeh kaznivih dejanj in ne predstavlja zahtevnega pravnega opravila, ki ga oškodovanec ne bi zmogel sam in za kar bi potreboval BPP, zato je dodelitev BPP za to zadevo nerazumna. Sicer pa PPZ v kazenskem postopku ni obvezen, oškodovanec lahko od obdolženca terja povračilo v civilnem postopku, v katerem pa lahko oškodovanec kot stranka postopka zaprosi za BPP, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZBPP. Tožnik meni, da zato prosilec ni upravičen do BPP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa po odpravi vrne zadevo v ponovni postopek.

5.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in navaja, da so navedbe tožnika v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva, namenom BPP, ZBPP in najnovejšo sodno prakso dodeljevanja BPP oškodovancem. Sklicuje se na 1. in 7. člen ZBPP ter še navaja, da je namen BPP upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic, v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. V primeru dodelitve BPP materialno ogroženim osebam - prosilcem, ki zaprošajo za dodelitev BPP kot oškodovanci v kazenskih postopkih, je dodelitev odvisna od tega, ali bo oškodovanec v kazenskem postopku uveljavljal kakšno izmed svojih pravic in s tem pridobil položaj stranke postopka oz. ali bo v postopku udeležen le kot priča in bo zaradi svoje zaščite morebiti uveljavljal katero izmed pravic v skladu z ZKP. V slednjem primeru oškodovanec ne bo uveljavljal sodnega varstva kakšne izmed svojih pravic, temveč gre v tem primeru za pravice, ki so namenjene njegovemu posebnemu varstvu v kazenskem postopku. Povsem drugače pa je, ko je prosilec kot oškodovanec v kazenskem postopku udeležen kot oškodovanec kot tožilec ali morebiti kot zasebni tožilec ter če prosilec kot oškodovanec v kazenskem postopku uveljavlja civilnopravni zahtevek, torej PPZ. V teh opisanih primerih pa je prosilec kot oškodovanec v kazenskem postopku udeležen kot stranka postopka, ki v tem sodnem postopku uveljavlja svoje pravice in interese, in je zato v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, namenom BPP in določili ZBPP ter skladno z najnovejšo sodno prakso na tem področju.

6.Toženka pojasni, da mora oškodovanec, kateremu je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, imeti pravico, da izkoristi vse pravne možnosti po veljavni zakonodaji, da bo lahko čim hitreje, učinkovito, uspešno in s čim manj stroški prišel do povrnitve povzročene škode. Zato tudi ni nobene pravne podlage, da se bi mu ob izpolnjevanju vseh pogojev za dodelitev BPP ta dodelitev v kazenskem postopku odrekala iz razlogov, da lahko svoje pravice uveljavi v civilnem postopku. Ugotovitev o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, je v nujni neposredni povezavi s tem, ali je bila s storjenim kaznivim dejanjem povzročena škoda in zato tudi ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku priglaša PPZ, pravico do sodelovanja v postopku kot stranka postopka. Odločanje o PPZ je tako del kazenskega postopka, o katerem sodišče odloča na predlog oškodovanca, kar je bilo izkazano tudi v konkretni zadevi dodelitve BPP prosilcema. Odvetnik je namreč za prosilca sestavil in vložil PPZ v pisni obliki in ga zaradi uveljavljanja in zaščite njegovih pravic in interesov aktivno zastopal na naroku za glavno obravnavo 31. 1. 2023 ter na preobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije 28. 2. 2023.

7.Toženka še dodaja, da so nevzdržne tožnikove navedbe o tem, da je bila dodelitev BPP prosilcu očitno nerazumna, ker priglasitev PPZ ne predstavlja zahtevnega pravnega opravila, ki ga oškodovanec ne bi zmogel sam, saj mora že opis posameznega kaznivega dejanja obsegati vse zakonske znake posameznega kaznivega dejanja, kar pomeni, da je bila višina oz. znesek PPZ vsebovan že v obtožnem aktu. Namreč PPZ ni nujno enak protipravno pridobljeni premoženjski koristi, ki je zajeta v opisu kaznivega dejanja in jo kazensko sodišče v skladu z določili ZKP odvzame storilcu kaznivega dejanja. Gre namreč za dva različna instituta. Za podajo PPZ je aktivno legitimiran le oškodovanec. Pri priglasitvi seveda lahko sledi višini protipravno pridobljene premoženjske koristi, zapisane v opisu kaznivega dejanja, lahko pa od tega tudi odstopi in postavi svoj zahtevek, ki se po višini od nje razlikuje in pri tem še poda morebitne druge zahtevke, npr. zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti. Višina zahtevka se lahko tekom kazenskega postopka še spreminja. Poleg tega oškodovanec, ki priglaša PPZ, največkrat ni seznanjen z opisom kaznivega dejanja, saj si ima pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati dokazne predmete šele potem, ko je bil zaslišan kot priča, pri čemer tudi pri tem ne gre za enostavno opravilo in je za ustrezno uveljavljanje njegovih pravic na podlagi takšnega pregleda listin v sodnem spisu, sploh če gre za obsežne in zapletene kazenske postopke, lahko zelo zahtevno opravilo, za katero je potrebno imeti ustrezno pravno znanje. Ravno v konkretni zadevi dodelitve BPP gre za obsežno in zapleteno kazensko zadevo z opisi več kaznivih dejanj in več oškodovanci. Samo izrek sodbe brez obrazložitve zajema 12 strani. Po pregledu opisa kaznivih dejanj in zapisanih protipravnopravno pridobljenih premoženskih koristi je nazorno, da je razumevanje za prava neuko osebo težavno, kaj šele, da bi na podlagi tega bila ta oseba sposobna priglasiti ustrezen PPZ. Pa tudi sicer je po pregledu sodbe ugotoviti, da v primeru storitve nekaterih kaznivih dejanj višina protipravno pridobljene premoženjske koristi še ni dokončno znana. Tako npr. sodišče pod točko izreka I./4. med drugim navaja, da je drugi prizadeti stranki iz naslova neupravičeno sklenjenih pogodb nastala škoda v skupni višini najmanj 2.923,3 EUR in prvi prizadeti stranki v višini 4.642,2 EU, pri tem pa višine škode ni mogoče enačiti z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. Zoper obdolženca je bilo sproženih več sodnih postopkov zaradi izterjave, prizadeti stranki pa sta si tudi pridržali pravico do modifikacije PPZ, zaradi neplačila posameznih računov. V nadaljevanju kazenskega postopka sicer do tega ni prišlo, saj je bil pred Okrožnim državnim tožilstvom v Celju 16. 2. 2023 sklenjen pisni Sporazum. V nadaljevanju postopka sta prizadeti stranki po svojem pooblaščencu vztrajali pri priglašenem PPZ, obdolženec pa ga je tudi v celoti priznal, zato je pooblaščenec v dokazne namene predlagala, da se prebere priglašeni PPZ, ki ga je sodišče s sodbo z dne 28. 2. 2023 tudi v celoti prisodilo. To pa pomeni, da sta prosilca že v kazenskem postopku, kjer sta zaprosila za dodelitev BPP, s pravno pomočjo odvetnika uspela uveljaviti pravico do povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, in so tako nedvomno že na podlagi te okoliščine o zadevi izpolnjeni vsi pogoji v za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP (objektivni pogoj). Jasno je torej, da prosilec do poplačila svojega zahtevka ne bi prišel v tem postopku, če PPZ v njem ne bi priglasil. V konkretnem primeru je, glede na zaključek kazenske zadeve, očitno nerazumno, da bi prosilca kot oškodovanca silili, da svoj zahtevek podata v ločenem civilnem postopku, kot to trdi tožnik. S tem bi prosilcu namreč znatno otežili uveljavljanje njegovih pravic, hkrati pa bi nastali povsem nepotrebni stroški v zvezi s civilnim postopkom. Glede na vse navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8.Sodišče je v postopek pritegnilo tudi obe prizadeti stranki A. A. in B. B. - prosilca za BPP, ki jima je toženka z izpodbijano odločbo dodelila presojano BPP, ki pa odgovora na tožbo nista podala in nista sodelovala v postopku.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da prosilec izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11.Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev toženke, s katero je prošnji prizadetih strank (prosilcev) za odobritev izredne BPP ugodila. Navedenemu nasprotuje tožnik, saj meni, da je toženka prosilcu z izpodbijano odločbo neupravičeno dodelila BPP, saj prosilec kot oškodovanec ni stranka kazenskega postopka (ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec) in tudi ni predlagatelj posameznega preiskovalnega ukrepa, pri čemer še navaja, da preiskovalnega ukrepa ne smemo enačiti z adhezijskim predlogom, ki je zahtevek za uveljavljanje PPZ. Zato meni, da nima pravice do BPP skladno s 7. členom ZBPP. Poleg tega še dodaja, da je prosilečeva prošnja tudi očitno nerazumna, saj gre za preprosto opravilo, ki bi ga oškodovanec tudi zmogel sam (PPZ postavlja za škodo, katere višina je bila v kazenskem postopku že znana, saj je bila zajeta že v opisu kaznivega dejanja). Sicer pa je PPZ v kazenskem postopku le možnost, ki je dana oškodovancu. Ta sicer od obdolženca lahko terja povračilo v civilnem postopku, v katerem pa lahko oškodovanec kot stranka postopka pod pogoji ZBPP zaprosi za BPP.

12.Med strankami pa sicer ni spora, da je prosilec izpolnjeval subjektivni pogoj za dodelitev BPP. Prav tako ni sporno, da prosilec v predmetnem kazenskem postopku ni bil udeležen kot upravičeni (subsidiarni ali zasebni) tožilec, pač pa je podal predlog za pregon kaznivega dejanja zatajitve, ki ga je potem prevzel državni tožilec, vendar pa je prosilec pristopil na glavno obravnavo in tam vztrajal pri tem predlogu za pregon (sicer bi bil postopek v tem delu ustavljen, skladno z 244. členom ZKP v zvezi s 306. členom ZKP), v nadaljevanju postopka pa je potem kot oškodovanec priglasil tudi PPZ.

13.Prvi odstavek 1. člena ZBPP določa, da je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva pravic po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživetje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo pravic po tem zakonu poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred zato ustanovljenimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določenih z zakonom. Podrobneje v prvem odstavku 7. člena ZBPP določa, da se BPP po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami in osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

14.Na navedeni pravni podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. V zadevi namreč ni sporno, da je prosilec želel v okviru zadevne kazenske zadeve vložiti PPZ, in to zaradi škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ki je bilo očitano obdolžencu B. J. ZKP v X. poglavju obravnava PPZ, in sicer je v 100. členu določeno, da se PPZ, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, če se ta s tem ne bi preveč zavlekel, pri čemer skladno s 101. členom ZKP predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec niti v pravdi ne bi mogel uveljavljati oz. kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Prosilcu - oškodovancu je bil s kazensko sodbo v kazenskem postopku priglašeni PPZ za povrnitev premoženjske škode, nastale s kaznivimi dejanji obdolženca, tudi priznan.

15.Sodišče pritrjuje navedbam tožnika, da oškodovancev v kazenskem postopku ne moremo enačiti z obdolženci. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022.

16.Vendar pa iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS poleg navedenega še izhaja, da je treba na podlagi prvega odstavka 23. člena Ustave RS razlikovati med upravičenci do BPP zaradi odločanja o obtožbi proti njim (domnevnimi storilci) in upravičenci do BPP zaradi sodnega varstva njihovih pravic, med katere pa lahko sodi tudi oškodovanec. Ta sicer (če ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec) ni stranka v kazenskem postopku. Je pa v zvezi s položajem oškodovanca v kazenskem postopku Ustavno sodišče z odločbo Upp-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 sledilo sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in odločilo, da morajo biti oškodovancu s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja. Položaj oškodovanca se torej približuje položaju stranke v kazenskem postopku, v katerem lahko varuje svoje premoženjske in nepremoženjske pravice.

17.Zato je treba za odgovor, ali gre prosilcu kot oškodovancu v kazenskem postopku pravica do BPP po določbah ZBPP, odgovoriti na vprašanje, ali gre v tem postopku skladno s 1. in 7. členom ZBPP v zvezi s 23. členom Ustave RS za uveljavljanje sodnega varstva kakšne od pravic, ki jih oškodovanci imajo. Ustavno sodišče je nadalje v odločbi Up-417/16 z dne 18. 3. 2021 pojasnilo tudi, da oškodovanec pravice, da se kazensko preganja tretja oseba, ali da je ta obsojena za kaznivo dejanje, ne more zahtevati neodvisno. Ta pravica je zato neločljivo povezana z njegovo pravico uveljaviti civilnopravni zahtevek. Le v takih primerih zahtevki oškodovanca sodijo v civilni okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Oškodovanec mora imeti možnost, da sodeluje v postopku, če bo od izida slednjega odvisna poznejša odločitev o njegovih pravicah in interesih v civilnem postopku. Kot primer tega Vrhovno sodišče RS v citirani odločbi našteje uveljavljanje PPZ s strani oškodovanca.

17.Takšen pa je tudi položaj prosilcev v konkretni zadevi - v kazenskem postopku, od izida katerega bi bila odvisna tudi poznejša odločitev o njunih pravicah in interesih v civilnem postopku (do uvedbe civilnega postopka potem kasneje ni prišlo, saj je bil prosilcema s kazensko sodbo priznan priglašeni PPZ). Nedvomno je v interesu pravičnosti, da je prosilcema v zvezi z uveljavljanjem PPZ v kazenskem postopku (predhodno pa tudi pri njunem vztrajanju pri predlogu za pregon kaznivega dejanja, iz katerega izvira tudi škoda, v zvezi s katero sta jo uveljavljala po pooblaščencu na glavni obravnavi) omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku, če nimata ustreznih sredstev za plačilo zagovornika, saj bo le tako ustrezno varovana njuna pravica do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP. Pravni interes oškodovancev v kazenskem postopku ni neomejen, kar izhaja že iz ZKP, ki oškodovancema daje procesne pravice za varstvo njunega pravnega interesa na prvi stopnji. Namen teh procesnih pravic je možnost učinkovitega uveljavljanja PPZ oz. oškodovančevega pravnega interesa. Tako je ravnala tudi toženka, ko je presodila, da uveljavljanje PPZ spada med pravice prosilcev v kazenskem postopku po ZKP, ki sta kot oškodovanca aktivno legitimirana za postavitev PPZ v tem postopku (pred tem pa morata tudi na glavni obravnavi vztrajati pri predlogu za pregon za kaznivo dejanje zatajitve, da lahko sploh uveljavljata PPZ (tudi) v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem). Tako jima je bila, v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS, namenom BPP in določili 1. in 7. člena ZBPP dodeljena BPP, saj je glede na vse navedene podatke toženka ugotovila, da je zadeva pomembna za osebni in socialni položaj prosilcev.

18.Uveljavljanje PPZ v kazenskem postopku je v ZKP določeno ravno zaradi interesa oškodovanca in zaradi ekonomičnosti postopka. Res gre za zahtevek, o katerem bi se lahko odločalo v pravdnem postopku in je torej odločanje o PPZ kazenskemu postopku pridruženi pravdni postopek (adhezijski postopek), vendar je treba upoštevati, da ima upravičenec pravico izbire, v katerem postopku, ali kazenskem ali pravdnem, bo uveljavljal zahtevek. V primeru uveljavljanja PPZ v kazenskem postopku ima tako prosilec kot oškodovanec že tekom postopka od povzročitelja škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, pravico zahtevati povrnitev škode. S tem institutom je tako tistim oškodovancem, ki jim je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zagotovljeno varstvo njihovih pravic in interesov neodvisno od morebitne sprožitve hkratnega ali kasnejšega pravdnega postopka za povrnitev škode. Uveljavljanje škode tekom kazenskega postopka je zato za varstvo pravic oškodovancev bistvenega pomena, saj jim je na ta način omogočeno, da pravico do povrnitve škode pridobijo že z zaključkom kazenskega postopka in jim zato kasneje niti ni treba sprožati posebnega pravdnega postopka zaradi povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Položaj oškodovancev v kazenskem postopku je podrobneje uredila novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20.7.2019, in je bila med drugim sprejeta zaradi implementacije Direktive 2012/29/EU, katere osnovni namen je žrtvam kaznivih dejanj zagotoviti ustrezne informacije, podporo in zaščito, ter sodelovanje v kazenskem postopku (prvi odstavek 1. člena), med drugim določa minimalne standarde glede sodelovanja v kazenskem postopku. Sem spada tako tudi pravica do pravne pomoči in pravica do odločitve o plačilu odškodnine ipd).

19.To je nadalje tudi sporno med strankama - ali je bila zadevna BPP prosilcema dodeljena nerazumno, saj naj bi se lahko v postopku zastopala sama oz. PPZ uveljavljala naknadno, v civilnem postopku, kjer bi jima bila kot stranki postopka - ob izpolnjevanju pogojev po ZBPP - BPP lahko dodeljena.

20.Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj, med strankama ni sporno, da je ta pogoj ob izdaji izpodbijanega akta prosilec izpolnjeval) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). V zvezi slednjim pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi do tretji odstavek 24. člena ZBPP). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, razen, če prosilec prosi za dodelitev le pravnega svetovanja (1. alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 24. člena ZBPP).

21.Trditve tožnika, da bi lahko prosila v postopku sama podala PPZ, ker gre za enostavno dejanje, saj je škoda vsebovana že v opisu kaznivega dejanja, sodišče šteje za neutemeljene. Takšno stališče tožnika je namreč v nasprotju z namenom ZBPP, da se ravno z institutom BPP zagotovi dostop do sodnega varstva tudi ljudem, ki sicer nimajo dovolj sredstev za pokritje stroškov postopka oz. pravnega zastopanja, pod pogoji, ki jih določa ZBPP. Institut BPP je namreč izpeljava načela pravne in socialne države (2. člen Ustave RS) zaradi načela enakopravnosti in s tem dostopa do sodnega varstva vsakomur pod pogoji, ki jih določa ZBPP (pri čemer ZBPP kot pogoj za dodelitev BPP v 24. členu ZBPP ne opredeljuje težavnosti zadeve, pač pa ne/razumnost zadeve in verjetnost izgledov za uspeh, ob pomembnosti zadeve za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj).

22.Poleg tega po presoji sodišča tudi ne drži, da bi šlo pri uveljavitvi PPZ za enostavno dejanje v postopku, saj je predpogoj za uspešno uveljavljanje PPZ že dejstvo, da sta morala prosilca pristopiti na glavno obravnavo in potem tam tudi vztrajati pri predlogu za pregon obdolženca pri očitanem kaznivem dejanju zatajitve (sicer bi bil postopek v tem delu ustavljen, skladno z 244. členom ZKP v zvezi s 306. členom ZKP; v takem primeru pa seveda v kazenskem postopku prosilca ne bi bila uspešna niti s svojim PPZ, ki sta ga uveljavljala v nadaljevanju glavne obravnave). Drži tudi navedba toženke, ki je tožnik ne prereka, zato ji sodišče kot nesporni sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, da pri storitvi kaznivega dejanja pod točko izreka I./4. višina protipravno pridobljene premoženjske koristi še ni dokončno znana (kazensko sodišče pri tem kaznivem dejanju zatajitve ugotavlja, da je drugi prizadeti stranki iz naslova neupravičeno sklenjenih pogodb nastala škoda v skupni višini najmanj 2.923,3 EUR in prvi prizadeti stranki v višini 4.642,2 EUR), v priglašenem PPZ po pooblaščencu 31. 1. 2023 sta navedla, da jima škoda še vedno nastaja, in jo priglasila v skupni višini 8.640,5 EUR (od tega prva prizadeta stranka 5.117,52 EUR, druga prizadeta stranka pa 3.522,98 EUR). V nadaljevanju kazenskega postopka pa sta si pridržala pravico do modifikacije PPZ, iz česar tudi izhaja, da višine povzročene škode ni mogoče enačiti z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot to poenostavi tožnik. V nadaljevanju kazenskega postopka sicer do modifikacije PPZ ni prišlo, saj je bil pred Okrožnim državnim tožilstvom v Celju 16. 2. 2023 sklenjen pisni Sporazum, tudi glede priglašenega PPZ prosilcev, ki sta po svojem pooblaščencu v nadaljevanju postopka na predobravnavnem naroku 28. 2. 2023, ki je bil izveden po sklenitvi pisnega Sporazuma, vztrajala pri priglašenem PPZ, obdolženec pa ga je tudi v celoti priznal, zato mu ga je sodišče s sodbo z dne 28. 2. 2023 tudi v celoti prisodilo. To pa pomeni, da sta prosilca že v kazenskem postopku, za katerega sta zaprosila za dodelitev BPP, s pravno pomočjo pooblaščenca - odvetnika očitno uspela uveljaviti pravico do povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem. S tem so ob izpolnitvi nespornega subjektivnega pogoja izpolnjeni tudi objektivni pogoji za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP, saj zadeva ni očitno nerazumna oz. sta imela prosilca v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati (s kazensko sodbo jima je bil priznan priglašeni PPZ v celoti), to pa je glede na njuno premoženjsko stanje pomembno tudi za osebni in socialno-ekonomski položaj prosilcev, kot je ugotovila že toženka v izpodbijani odločbi.

23.Drži, da je PPZ v kazenskem postopku le možnost, ki je dana oškodovancem. Ti sicer od obdolženca lahko terjajo povračilo v civilnem postopku. To pa ne pomeni, da je treba v vsakem primeru pričakovati, da bodo z vidika BPP oškodovanci vedno terjali povračilo le v pravdnem postopku (saj bodo tam stranka postopka in bodo skladno s 7. členom ZBPP dobili BPP, če bodo izpolnjeni še ostali pogoji po ZBPP). Navedeno je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ki je upoštevan tudi po ZBPP, saj s tem silimo oškodovance v nov postopek za uveljavitev povrnitve škode, pri tem pa se lahko PPZ ugodi tudi v kazenskem postopku (kot je bilo dejansko storjeno v zadevnem kazenskem postopku), s čimer pa bi v konkretni zadevi nastajali oškodovancema novi (nepotrebni) stroški pravdnega postopka, reševanje zadeve pa bi se zavleklo.

24.Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, saj je toženka dodelila prosilcu izredno BPP ob njegovem izpolnjevanju subjektivnega in objektivnega pogoja, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

25.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno (glej 11. in 21. točko obrazložitve), sporna je le toženkina pravilna uporaba materialnega prava (1., 7. in 24. člen ZBPP).

-------------------------------

Nadaljevano kaznivo dejanje goljufije je storilec storil tako, da je v januarju in februarju 2020 oba prosilca nagovoril, da pri pooblaščenem prodajalcu mobilne telefonije vzameta mobilne telefone in naročnine na storitve mobilne telefonije ter jima ob tem prikazoval, da jih potrebuje za opravljanje dela ter za družino in sorodnike, da je prijavljen v Avstriji in zato telefonov ne more prevzeti, da bo vse uredil pri operaterjih, saj ima prijateljico v Ljubljani, ki bo to uredila, da se bodo položnice prenesle na njegovo ime, da bo on plačeval vse obveznosti iz naslova sklenjenih pogodb, kar sta mu prosilca verjela. Nadalje je obdolženec na škodo obeh prosilcev storil kaznivo dejanje zatajitve, ko si je v Celju od prosilca izposodil več stvari ter jih vse prevzel v uporabo in posest, nato pa navedenih predmetov kljub večkratnim pozivom nikoli ni vrnil in je z njimi razpolagal na neugotovljen način in si jih s tem na škodo prosilcev protipravno prilastil.

Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022.

Gre za predlagalni delikt - 244. člen ZKP v primeru takih kaznivih dejanj, ki se preganjajo na predlog, vsebuje zakonsko domnevo, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, kadar se kaznivo dejanje preganja na njegov predlog, in na glavno obravnavo, na katero je bil pravilno vabljen kot priča, brez opravičila ne pristopi. Pravne posledice takega izostanka so določene v 306. členu ZKP - sodišče pred začetkom obravnave izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa sodbo, s katero se obtožba zavrne.

Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022, 13. in 16. točka obrazložitve.

Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022, 19. točka obrazložitve.

Prvi odstavek 6. člena EKČP določa: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče."

Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2022 z dne 31. 8. 2022, 24. točka obrazložitve.

Tako Zgaga Markelj S., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-N, Uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 22-23.

Zveza:

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 1, 1/1, 7, 7/1, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.