Jedro

Tožena stranka je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. S temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Ta dejstva se štejejo za priznana.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izrek v točki I izpodbijane sodbe spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 3.426,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2012 dalje do plačila, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških (v II. točki izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 949,56 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.215,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2012 dalje do plačila, in da se višji tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 369,79 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka dolžna zgoraj navedeni znesek plačati kot odškodnino za tri prometne nezgode, ki jih je imela tožeča stranka z motornim kolesom, zavarovalnim pri toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je do škodnih dogodkov prišlo na takšne načine, kot jih je zatrjevala tožeča stranka v tožbi, glede višine odškodnine pa je štelo za priznane tiste zneske vtoževane škode, katerim tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala. Na te zneske je priznalo še 20% DDV in odbilo odbitno franšizo v višini 784,16 EUR.

Zoper odločitev iz sodbe se je pritožila tožena stranka, tožeča stranka pa je pritožbo vložila zoper odmero pravdnih stroškov.

Tožena stranka je odločitev o plačilu odškodnine izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodišče napačno uporabilo določbo 214 in 8. člena ZPP, ko je presodilo, da je tožena stranka s tem, ko je precizirala ugovor glede višine zahtevka, priznala posamezna dejstva. Tožena stranka je ves čas opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago glede poškodb in ugovarjala višini tožbenega zahtevka, ker se obseg potrebnih del za sanacijo škode, predviden v predračunih, ni ujemal s potrebnimi deli, kot so jih predvideli cenilci v zapisnikih o poškodbi vozila. V pripravljalni vlogi, z dne 9.4.2014, je svoj ugovor samo še precizirala, ni pa s tem priznala kot utemeljenih posameznih postavk predračunov, ampak je samo poudarila, da je predviden obseg del po predračunih bistveno večji, kot je predvideno po zapisnikih o ogledu škode. Sodišče je takšen natančneje obrazložen ugovor napačno štelo kot njeno priznanje dejstev in ga uporabilo toženi stranki v škodo. S tem je posledično zmotno tudi ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo zavarovalnino, povečano za DDV, kateri bi ji pripadal samo, če bi predložila račun za popravilo motornega kolesa. Priča L.K. je navedel, da je po prvem škodnem dogodku motorno kolo za silo popravil, iz česar sledi, da račun za popravilo ni bil izdelan, škoda pa ne v celoti sanirana. S priznanjem zavarovalnine z DDV-jem, bi bila tožeča stranka dejansko obogatena. Tožeča stranka vtožuje zavarovalnino po treh škodnih dogodkih, sodišče pa je odbitno franšizo odbilo od celotnega zneska zavarovalnine po vseh treh škodnih dogodkih. V skladu s splošnimi pogoji bi se odbitna franšiza morala upoštevati pri obračunu zavarovalnine pri vsakem izmed škodnih dogodkov posebej.

Tožeča stranka pa je v svoji pritožbi zoper stroškovno odločitev navedla, da je sodišče spregledalo pri odmeri stroškov, kjer je upoštevalo 27% uspeh tožeče stranke, da je slednja v celoti, to je 100% uspela s temeljem, in da se je dokazni postopek vrtel izključno glede temelja, saj se glede višine dokazi sploh niso izvajali.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. Pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev je utemeljena, delno je utemeljena tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je kot nosilni ugovor zoper odškodninski zahtevek tožeče stranke podala zastaralni ugovor, „iz previdnosti“ pa je ugovarjala, da do škodnih dogodkov ni prišlo na v tožbi opisane načine. Ugovarjala je tudi višini odškodnine, in sicer glede odbitne franšize in DDV-ja, pa tudi zato, ker se postavke iz ponudb za sanacijo škod niso ujemale z zapisniki o ocenitvi škod, ki so jih naredile zavarovalnice (list. št. 14 spisa). V svoji pripravljalni vlogi, z dne 9.4.2014 (list. št. 26.a spisa), pa je navedla, da je po pridobitvi in preučitvi fotografij poškodovanega motornega kolesa sama izdelala seznam postavk v predračunih, ki se ujemajo s predvidenimi deli po zapisnikih o ogledu. S tem se je res podrobneje opredelila do svojega ugovora glede višine škode, kot to zatrjuje tudi v pritožbi, vendar se je opredelila na takšen način, da je sama poiskala tiste postavke, ki glede na njen siceršnji ugovor (da se postavke iz zapisnikov cenilcev in iz predračunov ne ujemajo), niso več sporne. Vendar s temi navedbami ni priznala dejstev, kot to napačno razloguje pritožba, ampak je zgolj določno navedla, katerim dejstvom ne ugovarja več. Tista dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jim ne nasprotuje, pa se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, kot je pravilno v obravnavanem primeru zaključilo prvostopenjsko sodišče za tiste postavke škode, katerim tožena stranka ni (več) konkretizirano ugovarjala.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko očita prvostopenjskemu sodišču napačno uporabo materialnega prava zaradi obračunanega DDV-ja na znesek ugotovljene škode. Škoda se v skladu s prvim odstavkom 21. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga B1) obračuna na podlagi višine stroškov popravila, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da obsega škoda tudi znesek DDV-ja, materialno pravno povsem pravilna.(1) Glede pritožbene navedbe, da je priča K. izpovedal, da je po prvem škodnem dogodku motorno kolo za silo popravil sam, v zvezi s čimer pritožba zatrjuje, da bi bila tožeča stranka lahko dejansko s povrnitvijo tudi DDV-ja obogatena, pa je potrebno opozoriti, da te trditve tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala in tudi ni navedla, zakaj je brez svoje krivde ni pravočasno navedla do zaključka glavne obravnave. Zato se pritožbeno sodišče do te navedbe ni opredeljevalo (337. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita napačno obračunano zavarovalnino v zvezi z odbitjem franšize. Prvostopenjsko sodišče je odbitno franšizo obračunalo tako, da je od zneska 4.999,69 EUR, kolikor je obračunalo škodo na motornem kolesu tožeče stranke iz vseh treh škodnih dogodkov, odštelo znesek 784,16 EUR, to je znesek, ki predstavlja dogovorjeno 8% odbitno franšizo od nabavne vrednosti novega motornega kolesa (9.802,00 EUR). Pritožba utemeljeno opozarja, da bi pravilno moralo prvostopenjsko sodišče obračunati odbitno franšizo za vsak škodni dogodek posebej neglede na to, da je tožeča stranka z eno tožbo zahtevala zavarovalnino za tri škodne dogodke. Ker je prvostopenjsko sodišče vsa relevantna dejstva v zvezi z obračunom škode pravilno ugotovilo, tako glede višine škode za vsak posamezni škodni dogodek, kot tudi glede zneska odbitne franšize in zneska nabavne vrednosti motornega kolesa (zadnji dve postavki pritožba ne izpodbija), je lahko pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP na podlagi teh dejstev ob pravilni uporabi materialnega prava, to je določbe 22. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga B1)(2) samo naredilo pravilen izračun višine zavarovalnine(3). Obračunalo jo je tako, da je od zneska ugotovljene škode za prvi škodni dogodek (z dne 3.6.2009), katerega je sodišče ugotovilo v višini 2.590,36 EUR odštelo odbitno franšizo v višini 784,14 EUR, kar pomeni, da bi zavarovalnina za ta škodni dogodek znašala 1.806,22 EUR. Za drugi škodni dogodek (z dne 4.6.2009), za katerega je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki izračunalo škodo v višini 5,35 EUR, tožena stranka ni dolžna tožeči plačati zavarovalnine, ker je škoda znatno nižja od tistega deleža, ki ga je dolžan zavarovanec kriti sam. Za tretji škodni dogodek (z dne 17.8.2009) pa je pritožbeno sodišče obračunalo, da bi na znesek ugotovljene škode v višini 2.403,97 EUR z obračunom odbitne franšize znašala zavarovalnina 1.619,83 EUR. Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača zavarovalnino v višini seštevka dveh zgoraj navedenih obračunanih škod v znesku 3.426,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2012 dalje do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke: V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je bilo dolžno pritožbeno sodišče že zaradi spremembe odločitve prvostopenjskega sodišča odločiti ponovno tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem izračunu je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka z temeljem svojega odškodninskega zahtevka uspela v celoti, po višini pa le v 22 odstotnem deležu (od vtoževanega zneska 15.418,25 EUR je uspela le z zahtevkom v višini 3.426,05 EUR). Skupno je torej uspela v deležu 61 stotink, tožena stranka pa 39 stotink. S takšnim načinom obračuna je pritožbeno sodišče tudi pritrdilo pritožbi tožeče stranke, da je potrebno v primeru, ko je največ stroškov postopka nastalo izključno zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, le-to pri stroškovni odmeri tudi upoštevati. Pritožbeno sodišče se je za izračun višine pravdnih stroškov oprlo na izračun stroškov, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče, saj slednjega tožeča stranka ni izpodbijala. Ker so pravdni stroški tožeče stranke znašali 1.614,75 EUR, bi ji glede na njen uspeh morala tožena stranka povrniti 984,99 EUR, tožeča stranka pa toženi stranki (glede na uspeh tožene v deležu 39% in odmerjene stroške v višini 90,86 EUR) 35,43 EUR. Po pobotanju teh zneskov dolguje tožena stranka tožeči stranki 949,56 EUR stroškov pravdnega postopka, ki jih je dolžna plačati v 15 dneh, sicer bo morala po izteku tega roka plačati še zakonske zamudne obresti.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka, ki je edina uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov, delno uspela s svojo pritožbo, tožena stranka pa je s svojo pritožbo uspela v celoti. Poleg tega je upoštevalo, da so relativno nizke vrednosti, tako zahtevka, kot tudi pravdnih stroškov.

op. št. 1: Enako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 176/2008. op. št. 2: ki določa, da se zavarovalnina izračuna tako, da se od ugotovljene vrednosti škode odšteje franšiza op. št. 3: Prvostopenjsko sodišče je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, zato tožeča stranka nima prav, ko v odgovoru na pritožbo opozarja, da naj bi v tem delu šlo za pritožbeno novoto.