Jedro

Glede na predhodno prikazane dejanske ugotovitve sodnega izvedenca finančno računovodske stroke, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, je lahko sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka v predsodnem postopku, zaključilo le, da ne gre za dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da ni dejanskih, niti materialnopravnih razlogov za spremembo dokončne odločbe iz leta 1994 in odmero višje predčasne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je v zvezi z izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 24. 5. 2018 in 20. 11. 2017 o zavrnjenem predlogu za spremembo dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženi zavod v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o odmeri višje pokojnine, upoštevajoč dejansko plačane prispevke od leta 1972 do dneva upokojitve in izplača razliko med že odmerjeno in novo odmerjeno pokojnino v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Izreklo je, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Prvostopenjskemu sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker izvedencu ni naložilo, da preveri, ali obstojijo pri AJPES-u podatki o plačilih prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja od leta 1972 dalje, s čimer naj bi onemogočilo obravnavanje zadeve. Telefonično je pri računovodski službi AJPES-a dobil informacijo, da se takšni podatki hranijo in jih je mogoče dobiti. Sodišče je nekritično sledilo napačni informaciji izvedenca, da teh podatkov ni mogoče dobiti in ga s tem prikrajšalo za pošten in nearbitraren sodni postopek. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Pridobitev podatkov o plačanih prispevkih za čas od leta 1972 dalje do upokojitve bi omogočila oceno, ali je bila pokojnina pravilno odmerjena. S tem bi se spoštovala odločba Ustavnega sodišča RS Up-215/2014 z dne 14. 3. 2017. Ker ni bilo postopano tako, je izpodbijana sodba arbitrarna in krši ustavno pravico do poštenega sojenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu in da ni kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

5. V postopku ni prišlo do zatrjevane arbitrarnosti, niti nepoštenega sojenja in s tem smiselno očitane kršitve po 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je sestavni del z Ustavo Republike Slovenije2 (Ustava) zajamčene pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic). Neutemeljena je pritožnikova navedba, da mu je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, ker naj izvedencu ne bi bila naložena pridobitev podatkov o plačanih prispevkih. Tovrstni očitek je celo protispisen, saj je v sklepu o postavitvi izvedenca z dne 6. 12. 2018 (list. št. 17) med drugim izrecno odrejeno, da mnenje izdela na podlagi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po potrebi pridobi dokumentacijo pri toženi stranki oz. AJPES-u. Vendar je izvedenec prepričljivo pojasnil pritožbenemu sodišču izkustveno znano dejstvo, da podatkov o višini plačanih prispevkov po posameznih mesecih za sporno obdobje ni mogoče dobiti od nobenega državnega organa, ker se ti hranijo le deset let. Pritožba v tej smeri tako ne more biti uspešna.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi vtoževane spremembe pravnomočne upravne odločbe o predčasni pokojnini v višjem znesku, odmerjeni od višje pokojninske osnove zaradi višje plačanih prispevkov od leta 1972 do dneva upokojitve. Gre za t.i. nepravo obnovo upravnega postopka na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) o razveljavitvi ali spremembi dokončne odločbe z učinkom obnove postopka. Po 183. členu ZPIZ-2 je namreč v 10-ih letih od vročitve upravne odločbe mogoče razveljaviti ali spremeniti dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Vendar takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

7. Pritožbeno sodišče ne ponavlja podrobnega kronološkega prikaza večjega števila upravnih postopkov4 uveljavljanja višje predčasne pokojnine, zaradi odmere od pokojninske osnove glede na domnevno višje plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (3., 4. in 5. točka obrazložitve sodbe). Izpostavlja le, da sta odločbi z dne 24. 5. 2018 in z dne 20. 11. 2017 o zavrnitvi predloga za spremembo dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994, izdani v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS5, ki je razveljavilo zavrnilne sodbe vrhovnega, pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, izdanih v postopku presoje upravnih odločb o zavrženju zahteve za ponovno odmero višje pokojnine, vložene v letu 2011. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu z odločbo Up-195/13, U-I-67/16 z dne 26. 1. 2017, ko je bilo ugotovljeno, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker ni urejal možnosti ponovne odmere pokojnine in spremembe pravnomočne odmere za naprej ob zmotnih ali nepopolnih podatkih, ki bi morali biti upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Posledično sta bila s sodbo opr. št. II Ps 968/2017 z dne 30. 6. 2017 upravna akta z dne 28. 6. 2011 in 7. 4. 2011 odpravljena ter naložena izdaja nove odločbe zaradi morebitne spremembe dokončne odločbe z dne 1. 2. 1991 (o priznani predčasni pokojnini od 18. 12. 1990 dalje) in z dne 21. 9. 1994 (o ponovni odmeri pokojnine brez zmanjšanja zaradi predčasnega odhoda v pokoj) glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 do upokojitve.

8. Vendar je dne 4. 4. 2011 vložena zahteva za novo odmero predčasne pokojnine v predsodnem postopku, ki je predmet tega socialnega spora, zavrnjena z obrazložitvijo, da ob priznanju pokojnine leta 1991 oz. ponovni odmeri leta 1994 zaradi odpada % zmanjševanja, ni prišlo do napačno izračunane pokojninske osnove, niti do odmere nižje pokojnine od pripadajoče. Sicer iz mehanografskih, oz. računalniških obdelav z dne 12. 1. 1991 oz. 21. 9. 1994 izhaja, da je bila pokojninska osnova oblikovana iz najugodnejšega povprečja zavarovalnih osnov in plač iz obdobja od 1966 do 1975, da so bile za leto 1972, 1973, 1974 in 1975 upoštevane zavarovalne osnove, od katerih je tožnik kot samozaposleni (od 4. 9. 1972 do 17. 12. 1990) sam obračunaval in odvajal prispevke, v preostalem pa plače iz naslova delovnega razmerja.

9. Tudi pred sodiščem prve stopnje je ostala povsem nedokazana trditev tožnika, da je bila dajatev odmerjena od prenizke pokojninske osnove, ker je od leta 1972 plačeval prispevke v višjem znesku, od višjih zavarovalnih osnov, kot so bile uporabljene pri odmeri pokojnine. V pisnem izvedenskem mnenju A.A. (list. št. 20 - 37) in njegovi izpovedi na obravnavi 5. 4. 2019 (list. št. 50 - 55) je dovolj prepričljive strokovne podlage za zaključek, da pokojninska osnova ni bila izračunana prenizko in zato niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPIZ-2 za spremembo pravnomočne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter priznanje višje pokojninske dajatve. Pri oblikovanju pokojninske osnove so bili pravilno uporabljeni podatki iz matične evidence, ki so jih posredovali v preteklosti pooblaščeni organi za obračunavanje in pobiranje prispevkov (bivša SIS za zdravstveno zavarovanje oz. DURS).

Ker organi, ki so v obdobju od 1972 do 1990 obračunavali in pobirali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne hranijo dokazil o višini posamičnih mesečnih plačil, zavarovalne osnove pa so pravni predhodniki toženega zavoda sproti vključili v matično evidenco, je bilo mogoče tožnikove navedbe, da je plačeval višje prispevke od upoštevanih zavarovalnih osnov pri oblikovanju pokojninske osnove, dokazno oceniti le z njihovimi preračuni glede na predložene položnice, upoštevaje od leta 1972 veljavne prispevne stopnje za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Višina vplačil, izkazanih s položnicami je izvedencu finančno računovodske stroke omogočila oceno in ugotovitev, od katere zavarovalne osnove so bili prispevki obračunavani ter dejansko plačani. Izvedenčevi preračuni plačil, izkazanih s položnicami od leta 1972 do vključno 1989 na zavarovalne osnove po posameznih letih prepričljivo dokazujejo, da ni nobene dejanske podlage trditvam, da bi bili plačevani prispevki od višjih osnov, kot so bile upoštevane pri odmeri pokojnine leta 1991 oz. 1994. Ravno nasprotno. Izračuni po posameznih letih od 1972 do vključno 1989 le še dodatno potrjujejo, da so bile pri oblikovanju pokojninske osnove v pravnomočno končanem upravnem postopku uporabljene pravilne zavarovalne osnove in da je bila pokojninska denarna dajatev odmerjena v zakoniti višini. Da torej ob odmeri pokojnine leta 1991 in ponovno leta 1994 ni prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo tožnika, kot si prizadeva uveljaviti v tem sodnem postopku.

Glede na predhodno prikazane dejanske ugotovitve sodnega izvedenca finančno računovodske stroke, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, je lahko sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka v predsodnem postopku, zaključilo le, da ne gre za dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da ni dejanskih, niti materialnopravnih razlogov za spremembo dokončne odločbe iz leta 1994 in odmero višje predčasne pokojnine.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 In posledično tudi sodnih v zadevah Ps 75/2002, Ps 339/2007 in II Ps 1816/2011. 5 Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-215/2014-12 z dne 14. 3. 2017.