Jedro

Tožnica je nepreskrbljena, saj nima nobenih lastnih sredstev za življenje in je nesposobna za delo oziroma je nezaposlena in se ne more zaposliti. Sodišči sta v veliki meri upoštevali toženčeve možnosti plačila, saj sta določili le znesek 19.000 tolarjev, ki ne zadošča za tožničino preživljanje in krije komaj eno tretjino njenih stroškov. Toženec ga bo zmogel plačevati, saj bo moral razvezani ženi plačevati le polovico pokojnine, ki jo prejema v Sloveniji in je ne porabi za svoje redno preživljanje, temveč za obiske v Sloveniji. Pri določanju preživnine sodišči nista prezrli dejstva, da jo je po 124. členu ZZZDR dolžan preživljati tudi njen sin, ki bo moral kriti kar dve tretjini stroškov za njeno preživljanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi razsodilo drugič. Prvič je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in tožencu naložilo plačevanje preživnine po 38.834 tolarjev mesečno, toda po toženčevi pritožbi proti plačevanju preživnine je sodišče druge stopnje v tem delu razveljavilo prvo odločitev in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z naročilom, naj ugotovi zlasti toženčeve možnosti za plačevanje preživnine.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačevati preživnino v znesku 19.000 tolarjev od 1.10.2002 do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude do plačila. Tako preživnino mora plačevati do prve uskladitve pokojnin v skladu z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej dalje pa v valorizirani višini, določeni po vsakokratnem sklepu Vlade Republike Slovenije. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Spet se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna odločitev o toženčevi dolžnosti plačevati preživnino tožnici, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke 339. člena, iz prvega odstavka 339. člena v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ali pa spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Povzema odločbi sodišč prve in druge stopnje, da sta svojo odločitev o preživnini utemeljili s tem, da toženec ni predložil nobenih listin, ki bi izkazovale njegove stroške za preživljanje v Nemčiji v znesku 130.000 tolarjev, da prejema dve pokojnini in je še vedno sposoben za delo in da slovenske pokojnine ne porabi za redno preživljanje. V zvezi s tožničinim preživljanjem je sodišče prve stopnje zapisalo, da mora za njeno preživljanje skrbeti tudi sin, kateremu je prepustila premoženje, sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo in dodalo, da je toženec prekludiran in ne more več dokazovati tožničinega dohodka iz podedovanega premoženja. Nato jima očita zmotno uporabo materialnega prava, zlasti 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ker tožnica ni nepreskrbljena in ne brez sredstev za življenje. Toženec meni, da je dokazal, da je tožnica po materi podedovala veliko premoženje in sicer večstanovanjsko hišo, ki jo je odstopila svojemu sinu. Če tega ne bi storila, ne bi bila nepreskrbljena in bi imela dovolj sredstev za življenje. Poleg tega je do 1/2 solastnica enonadstropne hiše v Mariboru, kjer prav tako uveljavlja višji solastninski delež. 81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih še določa, da mora biti zakonec nesposoben za delo in se ne more zaposliti, česar tožnica tudi ni dokazala. Revizija nato pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ko je zapisalo, da toženec ne more več dokazovati, da je tožnica podedovala veliko premoženje, saj je predložil odločbo o denacionalizaciji. Isto kršitev procesnega zakona navaja tudi v zvezi z razlago sodišč, da ni predložil nobenih dokazil o stroških njegovega preživljanja v Nemčiji in dokazil, da ni več pridobitno sposoben, saj tega tudi tožnica ni predložila, poleg tega pa pri 80. letih tega menda ni več treba dokazovati. Tudi uporabo toženčeve pokojnine v Sloveniji sodišči narobe tolmačita, saj večkrat prihaja v Slovenijo in pokojnino porabi za prevozne stroške. Dodaja, da v Nemčiji živi v skromnem stanovanju in da veliko porabi za pranje, kuhanje in hrano, saj nima nikogar, ki bi mu gospodinjil, tožnica pa je kot ženska vajena gospodinjskih del. Poleg tega tožnico preživlja sin, česar sodišči nista upoštevali in sta kršili materialni zakon in prvi in drugi odstavek 339. člena Zakon o pravdnem postopku, saj tožnica ni nepreskrbljena in živi v skupnem gospodinjstvu s sinovo družino.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila izčrpana ustavna pravica do pravnega sredstva. Zato je njena dovoljenost omejena le na tiste primere, ki jih določa ZPP. Ta omejuje spore, v katerih je mogoče vložiti revizijo, toda v obravnavani zadevi je revizija dovoljena, ker gre za spor o preživljanju in je preživnina prvič določena (1. točka tretjega odstavka 367. člena ZPP). So pa omejeni razlogi, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišči sta ugotovili naslednje: - Da sta pravdni stranki živeli v zakonski skupnosti in v zakonski zvezi, ki jo je sodišče pravnomočno razvezalo.

- Tožnica je do vložitve tožbe za razvezo živela deloma s toženčevo pokojnino, ki jo prejema v Sloveniji in da drugih dohodkov ni imela in jih sedaj tudi nima ter da njeni stroški za preživljanje znašajo okrog 55.000 tolarjev. Živi v skupnem gospodinjstvu s sinom, ki jo deloma preživlja, zato mu je v zapuščinskem postopku tožnica prepustila dedovanje nepremičnine, ki je bila vrnjena tožničini materi z denacionalizacijsko odločbo.

- Glede toženčevih stroškov pa ni verjelo njegovi izpovedi, da znašajo stroški za preživljanje v Nemčiji toliko, kot znašata obe pokojnini skupaj, temveč jih je ocenilo na nekaj pod 130.000 tolarjev, kolikor znaša njegova pokojnina v Nemčiji, glede njegove slovenske pokojnine pa je štelo, da jo porabi za obiske v Sloveniji.

Glede na tako dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožencu naložili plačevanje preživnine za tožnico v znesku 19.000 tolarjev, torej v višini polovice pokojnine, ki jo prejema v Sloveniji. Pri tem sta pravilno upoštevali določbo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89-uradno prečiščeno besedilo in RS, 82/94-64/01), ko sta ob razvezi zakonske zveze določili preživnino za tožnico.

Tožnica je nepreskrbljena, saj nima nobenih lastnih sredstev za življenje in je nesposobna za delo oziroma je nezaposlena in se ne more zaposliti. Pri tem sta v veliki meri upoštevali toženčeve možnosti plačila, saj sta določili le znesek 19.000 tolarjev, ki ne zadošča za tožničino preživljanje in krije komaj eno tretjino njenih stroškov. Toženec ga bo zmogel plačevati, saj bo moral razvezani ženi plačevati le polovico pokojnine, ki jo prejema v Sloveniji in je ne porabi za svoje redno preživljanje, temveč za obiske v Sloveniji. Pri določanju preživnine sodišči nista prezrli dejstva, da jo je po 124. členu ZZZDR dolžan preživljati tudi njen sin, ki bo moral kriti kar dve tretjini stroškov za njeno preživljanje.

Toženec v reviziji uveljavlja tudi bistvene kršitve določb ZPP, čeprav jih izrecno ne pojasni in opisuje predvsem svoje videnje dejanskega stanja, ki ga po svoje ocenjuje. To pa ni dovoljen revizijski razlog. Očitek, češ da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (oziroma prvega odstavka tega člena) ni utemeljen. Sodišči sta pravilno ugotovili, da tožnica nima nobenih lastnih sredstev, torej je nepreskrbljena. Njeno življenje v skupnem gospodinjstvu s sinom in prepustitev, da je dedoval nepremičnino, sta sodišči upoštevali in toženca razbremenili plačevanja višje preživnine, ker sin zato v pretežni meri skrbi za tožničino preživljanje. Dejstvo, da tožnica potrebuje za preživljanje najmanj 55.000 tolarjev mesečno temelji na izpovedi tožnice in njene snahe, ocena, da potrebuje toženec 130.000 tolarjev mesečno pa temelji na skupni oceni dokazov, pri čemer sodišči nista verjeli toženčevi izpovedi, da znašajo njegovi stroški za preživljanje v Nemčiji toliko, kot znašata obe pokojnini skupaj, saj ni predložil nobenih drugih dokazov, temveč sta jih ocenili v zvezi z njegovo izpovedjo, da odkar tožnici ne daje več njegove slovenske pokojnine, ta denar porabi za obiske v Sloveniji, torej za pot in za stroške bivanja. Tudi to, da sta tožnica in toženec že v taki starosti, da nista več pridobitno sposobna, je bilo upoštevano pri obeh sodiščih in sodišče druge stopnje je v zvezi s toženčevo izpovedjo, da kaj malega zasluži, na koncu drugega odstavka na 3. strani utemeljitve sodbe zapisalo, da tega "prvo sodišče očitno ni odločilno upoštevalo pri oceni premoženjskih prilik toženca ...". Kot je bilo že pojasnjeno, sodišči prve in druge stopnje nista prezrli dejstva, da tožnica ni dedovala denacionalizirane nepremičnine po svoji materi, saj je to v sodbah izrecno navedeno in je sodišče tudi ugotavljalo za kakšno nepremičnino gre, natančno ugotavljanje kdo stanuje v posameznih stanovanjih, kakšna so in kakšna je dejanska vrednost te nepremičnine pa za določitev preživnine ni bistveno, poleg tega pa je začel toženec natančneje opisovati nepremičnino in dajati predloge, kako naj bi jo tožnica izkoriščala, šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, v katerem nista zagrešili očitanih bistvenih kršitev ZPP, ugotovili vse dejanske okoliščine in pravilno uporabili materialno pravo. Svoji odločbi sta dovolj jasno, razumljivo in logično utemeljili, zato revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP). S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).