Jedro

Z 121.a členom ZIL-1 je uzakonjena t. i. licenčna analogija, po kateri se višina odškodnine lahko odmeri v višini licenčnine, ki bi jo prejemal imetnik znamke v primeru pogodbene rabe.

Dopuščeno je bilo vprašanje, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk. Vprašanje se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti in ne na izračun višine odškodnine. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da obravnavani primer ni primeren za uporabo licenčne analogije. Licenčna analogija je metoda, ki se lahko uporabi za določitev višine odškodnine. Revizijske navedbe se tako v pretežni meri nanašajo na vprašanje višine prisojene odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.574,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo odškodnine v višini 42.500,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženkam naložilo solidarno plačilo 42.500,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 72/2016 z dne 30. 8. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk.

4. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga revizijo zoper del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Za odločitev o reviziji je sporna le še odločitev o odškodninskem zahtevku.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: – Carinski urad v Brežicah je pri izvajanju carinskega nadzora izvedel pregled blaga, to je 9840 parov športnih copatov. Z odločbo z dne 19. 6. 2014 je blago zasegel. - Tožeča stranka ima 13 znamk (12 mednarodnih in 1 znamko Skupnosti), ki pokrivajo športno obutev iz razreda 25 Nicejske klasifikacije. Vse imajo skupen element: tri vzporedne črte.

- Na zadržani obutvi se na osrednjem delu obuvala nahaja znak štirih vzporednih nagnjenih črt, pri čemer sta po dve črti povezani z manjšo vodoravnico. Na petnih delih obuval se nahaja črka „a“, ki označuje napis „ACTIVE ZONE“.

- Sporna obutev je bila poslana prvi toženki, ki je vložila deklaracijo za sprostitev blaga v promet. Blago je bilo nato preposlano drugi toženki, ki je bila navedena kot njegova prejemnica. Tretja toženka je bila je uvoznica zaseženega blaga.

9. Tožeča stranka je višino vtoževane odškodnine utemeljevala na licenčni analogiji.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sporno blago krši znamke tožeče stranke. Odškodninski zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo na podlagi stališča, da licenčne analogije ni mogoče uporabiti, saj potrošniki spornih izdelkov najverjetneje ne bi zamenjevali z izdelki tožeče stranke. Tožeča stranka zato po mnenju prvostopenjskega sodišča ni upravičena do povrnitve škode, ki bi ustrezala plačilu za licenco tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo ter odškodninskemu zahtevku ugodilo na podlagi presoje, da je tožbeni zahtevek utemeljen po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, pri čemer je licenčno analogijo uporabilo za izračun višine škode.

11. Zakon o industrijski lastnini v 121.a členu določa, da za kršitve po tem zakonu veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kršilec je dolžan plačati imetniku pravice odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjeni ali običajni licenčnini. Z navedeno določbo je uzakonjena t. i. licenčna analogija, po kateri se višina odškodnine lahko odmeri v višini licenčnine, ki bi jo prejemal imetnik znamke v primeru pogodbene rabe.

12. Dopuščeno je bilo vprašanje, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk. Vprašanje se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti in ne na izračun višine odškodnine. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da obravnavani primer ni primeren za uporabo licenčne analogije. Licenčna analogija je metoda, ki se lahko uporabi za določitev višine odškodnine. Revizijske navedbe se tako v pretežni meri nanašajo na vprašanje višine prisojene odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti.

13. Revidentka navaja še, da „so zadržani izdelki skladni s poravnavo, sklenjeno med S. T. in tožečo stranko“.1 Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se je s poravnavo S. T. zavezal, da ne bo registriral in uporabljal znamk družbe A. in da blaga ne bo označeval z dvema, tremi ali štirimi ravnimi črtami (glej 28. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Pritožbeno sodišče je glede poravnave presodilo, da na odločitev v zadevi ne vpliva, ker S. T. ni stranka tega pravdnega postopka, toženke pa niso stranke poravnave.2 S temi argumenti se revidentka ne sooči. Njeno nasprotovanje zaključku sodišč glede krivdnega ravnanja se tako izkaže za povsem pavšalno.

14. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Ker revizija v zvezi z višino prisojene odškodnine ni bila dopuščena, tožena stranka pa temelja odškodninske odgovornosti v reviziji konkretizirano ne izpodbija, Vrhovno sodišče na revizijo vsebinsko ni odgovarjalo. Revizijo je tako na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 1.274,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, 20,00 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV v višini 280,28 EUR, skupaj torej 1.574,28 EUR.

1 Prepis navedb tožene stranke v reviziji. 2 46. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.