Jedro

Odločilna dejanska ugotovitev, da je tožnik posodil denar A. d.o.o., pomeni, da je dolžnik iz posojilne pogodbe ta družba. Zato tožnik ni dokazal osnovnega pogoja iz prvega odstavka 280. člena ZOR, da ima terjatev zoper osebo, katere dejanje izpodbija s paulijansko tožbo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da darilna pogodba s 17. 11. 1993, s katero je A. C. podaril svoj nedoločen lastninski delež na nepremičnini v vl. št. 799 k. o. ... toženki, nima pravnega učinka napram tožniku do višine njegove terjatve 50.000 USD v tolarski vrednosti po srednjem menjalnem tečaju B. S. na dan 20. 10. 1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje in 120.000 USD v tolarski vrednosti po srednjem menjalnem tečaju Banke Slovenije na dan 28. 12. 1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje. Zato je zavrnilo tudi zahtevek, da je toženka dolžna trpeti, da se navedena tožnikova terjatev poplača iz 1/2 podarjene nepremičnine. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni posodil denarja A. C. osebno, pač pa družbi A. d.o.o., katere direktor je bil A. C. Sodišče prve stopnje je istočasno s sklepom zavrglo toženkino nasprotno tožbo za ugotovitev, da je znašal delež pokojnega A. C. na podarjeni nepremičnini le 3/100, zaradi česar je bil le takšen tudi predmet darilne pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodbi obeh sodišč deloma razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so podane, ker je sodišče prve stopnje prezrlo svoj dokazni sklep o zaslišanju priče M. H. in ga ni zaslišalo, poleg tega pa se ni opredelilo do njegove izjave v dopisu z 21. 5. 2008. Do medsebojnega nasprotja razlogov sodišča prve stopnje je prišlo glede na vsebino obeh potrdil družbe A. d.o.o., da je tožnik nakazal denar na njen račun, sodišče pa je ugotovilo, da je tožnik denar nakazal na račun A. C. Potrdili zato ne moreta izkazovati, da je bilo posojilo dano družbi. Tožnik nadalje zatrjuje nasprotje razlogov prvostopenjske sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi zapisniki, in sicer glede odločilnega dejstva, komu je bilo dano posojilo, A. C. osebno ali družbi A. d.o.o. Pri tem povzema izpovedi A. Š. in M. H., da je A. C. svoje posle pred ženo skrival. Ker nobena od prič ni vedela povedati o volji A. C. ob prejemu posojila, tožnik pa je ves čas poudarjal, da je bila njegova volja posoditi denar njemu in ne družbi, so zaključki obeh sodišč, komu je bilo dano posojilo, v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, ki je edini lahko povedal relevantne navedbe glede svoje volje ob sklepanju posla. Sodišči sta materialnopravno zmotno odločili, ker nista uporabili določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o izjavi volje in soglasju volj obeh oseb, ki sta pri poslu sodelovali. Glede na tožnikovo voljo je materialnopravno napačen zaključek, da je bilo posojilo dano družbi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zakon zanjo določa strožje pogoje kot za pritožbo. Tako je v tretjem odstavku 370. člena ZPP določena omejitev, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja. Odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji, so za revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka neizpodbojne. Zato revizijsko sodišče ne upošteva tistih trditev, ki na kakršenkoli način z obidom, dodajanjem ali spreminjanjem skušajo prikazati drugačno dejansko stanje. Ne upošteva niti tistih trditev, ki to skušajo doseči z uveljavljanjem domnevnih procesnih kršitev.

7. Odločilna dejanska ugotovitev v tej zadevi je, da tožnik denarja ni posodil A. C., pač pa družbi A. d.o.o., katere direktor je bil A. C. Ta ugotovitev ne temelji le na obeh potrdilih navedene družbe, ki ju je predložil tožnik, temveč na oceni vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedi zaslišanih prič. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je obsežna, analitična in skladna z napotki iz 8. člena ZPP, kot je pravilno poudarilo tudi pritožbeno sodišče. Res je tožnik denar nakazal na osebni račun A. C. v Avstriji, vendar sta obe sodišči pojasnili razlog za tako ravnanje. Končni prejemnik je bil v skladu z dogovorom A. d.o.o., ki je to tudi potrdila. Zato tožnik s poskusom prikaza drugačnega pomena in vsebine obeh potrdil nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev, da je bila prav družba posojilojemalec iz obravnavane posojilne pogodbe.

8. Nove revizijske trditve o drugačnih izjavah volje obeh pogodbenikov in soglasju obeh volj pomenijo nedovoljen poskus prikaza drugačnega dejanskega stanja, kdo je bil posojilojemalec. Zato so neupoštevne. Tudi trditev o procesni kršitvi zaradi izpodbijanega zaključka v primerjavi s tožnikovo izpovedjo o njegovi volji po svoji vsebini pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ne pa procesne kršitve. Tožnikovo izpoved je sodišče prve stopnje ocenilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi in zaključilo, da mu ne verjame, da je dal posojilo A. C. osebno. Trditve o nasprotju razlogov prvostopenjske sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki pa niti niso konkretizirane. Tožnik povzema del izpovedi A. Š. in M. H. o tem, da tožnik ni dovolil, da bi se njegovi ženi kaj povedalo o poslih njegove družbe, taki pa so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča. Iz tega tožnik izpeljuje, da naj nobena priča ne bi nič vedela o volji A. C. pri prejemu posojila. V tem delu gre le za tožnikovo lastno sklepanje (ki je v nasprotju z izpovedmi prič), ne pa za razloge samega sodišča. 9. Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo svojega dokaznega sklepa o zaslišanju priče M. H., kot skuša uveljaviti tožnik, saj je tožnik ta dokazni predlog na zadnjem naroku umaknil. Pisna izjava te priče v dopisu z 21. 5. 2008, v katerem je opravičil svoj izostanek in še zapisal, da naj bi si A. C. izposodil denar tudi pri njemu, nima enakega pomena, kot izpoved priče pred sodiščem, tožnik pa niti ni predlagal, naj se ta dopis vpogleda kot dokaz. Zato se sodišču do vsebine dopisa ni bilo treba opredeliti.

10. Revizijsko sodišče v zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami pojasnjuje, da tožnik napačno nekatere od njih opredeljuje kot kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je treba glede na prehodne določbe zadnje novele ZPP-D in datum izdaje prvostopenjske sodbe v tej zadevi uporabiti 339. člen ZPP in v njem navedene procesne kršitve v besedilu, kot je veljalo do uveljavitve novele. Ta ureditev pa je vsebino sedanje 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zajemala že v takratni 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikovo sklicevanje na novo 15. točko navedene zakonske določbe je sicer napačno, vendar glede na pojasnjeno na odločitev v tej zadevi to ni vplivalo.

11. Odločilna dejanska ugotovitev, da je tožnik posodil denar A. d.o.o., pomeni, da je dolžnik iz posojilne pogodbe ta družba. Zato tožnik ni dokazal osnovnega pogoja iz prvega odstavka 280. člena ZOR, da ima terjatev zoper osebo, katere dejanje izpodbija s paulijansko tožbo. Odločitev obeh sodišč je torej materialnopravno skladna z navedeno zakonsko določbo.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).