Jedro

Družba potem, ko je zaradi zaključka lastninskega preoblikovanja prešla v celoti v zasebno lastnino, ne more več uveljavljati ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene v nasprotju z 8. členom ZPN v času, ko je bila še v družbeni lastnini.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 29.9.1994 sklenila TP d.d. kot prodajalec in P. d.o.o. kot kupec ter je z njo prodajalec prodal in izročil v last in posest P. d.o.o. nepremičnino, stoječo na parceli št... k.o... - poslovni prostor bivše prodajalne A., in sicer se nahaja ta poslovni prostor v pritličju poslovne zgradbe P., del pa zajema tudi kletne prostore, nična;

2. Tožena stranka in tožeča stranka sta dolžni povrniti ena drugi vse, kar sta na podlagi kupoprodajne pogodbe, navedene v točki 1., prejeli, in sicer je tožena stranka P. d.o.o., dolžna izročiti tožeči stranki TP d.d. nepremičnino, prosto oseb in stvari, stoječo na parc. št... k.o..., poslovni prostor bivše prodajalne A., ki se nahaja v pritličju poslovne zgradbe P., del prostora pa zajema tudi kletne prostore, tožeča stranka TP d.d. pa je dolžna toženi stranki povrniti 22.000.000,00 (dvaindvajset milijonov) SIT, vse v roku 30 dni, da ne bo izvršbe;

3. Tožena stranka P. d.o.o. je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15 dneh, da ne bo izvršbe", z a v r n e. II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 3.418.926,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, navedenem v točki I/1 izreka te sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka, ki je bila v času sklenitve pogodbe delniška družba z družbenim kapitalom, prodala toženi stranki, ki je bila družba z omejeno odgovornostjo v zasebni lastnini, sporni poslovni prostor v nasprotju s prvim odstavkom 8. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS štev. 19/76 in 42/86; v nadaljevanju: ZPN)), zaradi česar je pogodba po četrtem odstavku 8. člena ZPN nična.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je še, da je bilo z vpisom v sodni register dne 9.12.1996 zaključeno lastninjeneje tožeče stranke in upoštevalo, da je 1.5.1998 začel veljati Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. list RS štev. 30/98; v nadaljevanju: ZZLPPO). Menilo je, da tožeča stranka, glede na začetek veljavnosti omenjenega zakona, sicer nima pravnega interesa za tožbo, kakršno je vložila. Neupoštevanje te okoliščine pa je samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tožena stranka pa je v pritožbi ni uveljavljala.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče pri odločanju uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Ob upoštevanju, da je tožeča stranka vložila tožbo 20.3.1998, so za odločitev na revizijski stopnji pomembna sledeča dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje: - prodajna pogodba, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, je bila sklenjena dne 29.9.1994, - v času sklenitve pogodbe je bila tožeča stranka delniška družba z družbenim kapitalom, tožena stranka pa družba z omejeno odgovornostjo v zasebni lastnini, - z vpisom v sodni register dne 9.12.1996 je bilo končano lastninjenje tožeče stranke.

Družbeni kapital kot podlaga za lastninsko preoblikovanje podjetij se je ugotavljal z otvoritveno bilanco. Ta se je oblikovala po metodologiji, ki jo je po pooblastilu iz prvega odstavka 4. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev.

55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) predpisala Vlada Republike Slovenije z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. list RS štev. 24/93...5/95). Po 1. členu omenjene uredbe se je otvoritvena bilanca oblikovala po stanju na dan 1.1.1993. To izhaja tudi iz prvega odstavka 6. člena ZZLPPO.

Ker je bila prodajna pogodba za sporni poslovni prostor sklenjena 29.9.1994, bi ga tožeča stranka morala vključiti v otvoritveno bilanco. Če je to storila, je tudi sporni poslovni prostor sooblikoval velikost družbenega kapitala, ki je bil predmet lastninjenja. Z zaključkom lastninjenja 9.12.1996 je ves družbeni kapital, ki je bil predmet lastninjenja, prešel v zasebne roke. To velja tudi za tisti del družbenega kapitala, ki ga je predstavljal sporni poslovni prostor, če je bil vključen v otvoritveno bilanco. Če je to bil, je postal z zaključkom lastninjenja zasebna lastnina.

ZPN je razveljavil šele Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS štev. 44/97), in sicer s 25.7.1997 (tretja alinea 56. člena omenjenega zakona). Drugačne razlage tožene stranke o veljavnosti ZPN so zato pravno zmotne. Upoštevati pa je treba, da je (bil) namen 8. člena ZPN varstvo družbene lastnine. To naj bi zavaroval pred oškodovanjem pri prehajanju sredstev iz družbene lastnine v zasebno lastnino. Če pa je tožeča stranka sporni poslovni prostor vključila v otvoritveno bilanco, je z zaključkom lastninjenja prešel v zasebno last. Z vložitvijo tožbe več kot eno leto po zaključku lastninjenja pa tožeča stranka v zaščito svoje - zasebne - lastnine ne more uspeti sklicujoč se na predpise, ki so varovali (samo) družbeno lastnino. Ker je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek samo na dejanski in pravni podlagi iz 8. člena ZPN, glede na navedeno pod predpostavko, da je sporni poslovni prostor vključila v otvoritveno bilanco, ne more uspeti.

Druga možnost pa je, da tožeča stranka spornega poslovnega prostora v otvoritveno bilanco ni vključila. V takšnem primeru je bil postopek lastninjenja izveden v nasprotju z zakonskimi predpisi - v otvoritveno bilanco ni bil vključen del družbenega premoženja, ki bi to moral biti. Takšno premoženje pa je z dnem uveljavitve ZZLPPO prešlo v last Slovenske razvojne družbe (prvi odstavek 5. člena ZZLPPO). Smiselno upoštevajoč določbe 4., 5. in 6. člena ZZLPPO, kar je pravilno povedalo že pritožbeno sodišče, so tudi vsi zahtevki v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine prešli na Slovensko razvojno družbo, tudi zahtevki v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine zaradi prodaje spornega poslovnega prostora. Zato ima pritožbeno sodišče prav, da tožeča stranka kot pravna oseba zasebnega prava nima pravnega interesa zahtevati varstvo družbene lastnine. Pri tem pa je prezrlo, da opredeljuje pravni interes materialno in ne procesno pravo. Prezrlo je tudi, da težišče spora ni na ugotovitvenem delu (ki je glede na dajatveni del nepotreben), ampak na dajatvenem. Ta pa, ob izpolnjeni predpostavki, da sporni poslovni prostor ni bil vključen v otvoritveno bilanco, ni utemeljen zaradi tega, ker ga tožeča stranka zahteva za sebe, čeprav ni (postal) njena lastnina.

Sodišči druge in prve stopnje sta v obravnavanem sporu materialno pravo zmotno uporabili. Ob izpolnjeni prvi predpostavki - poslovni prostor je bil vključen v otvoritveno bilanco - tožeča stranka ne more zahtevati varstva zasebne lastnine po predpisih, ki so varovali družbeno lastnino, ob izpolnjeni drugi predpostavki - poslovni prostor ni bil vključen v otvoritveno bilanco - pa tožeča stranka za zahtevek, kakršnega je postavila, sploh ni aktivno legitimirana. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ob spremembi izpodbijanih sodb je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP 1977 odločilo tudi o vseh stroških postopka. Pri tem je naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki potrebne stroške, pri čemer je upoštevalo odvetniško tarifo in tarifo, ki določa višino sodnih taks.