Jedro

Organ je kot izhodišče upošteval vso količino odpadne embalaže, ki je bila zbrana pri IJS od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021. To pa pomeni, da so v njej zajete tudi količine, ki izvirajo od proizvajalcev, katerim po stari Uredbi do 24. 4. 2021 ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker njihova letna količina embalaže ni presegla 15.000 kg. Iz povedanega pa izhaja, da je to v nasprotju z zahtevami prava unije.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica št. 06182-221/2022-7 z dne 21. 3. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ), na podlagi prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) odločil, da mora tožnik kot zavezanec - družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju DROE) do 15. 4. 2022 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov A., d.o.o. (v nadaljevanju IJS), zagotoviti prevzem 19,96 ton ostale odpadne embalaže (številka odpadka 15 01 06), ki je na predhodnem skladišču C. (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da mora tožnik takoj po odpravi nepravilnosti obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da se zahteva za povračilo stroškov zastopanja zavrne (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je IJS v letu 2021 zbrala 1008,74 ton mešane komunalne odpadne embalaže, tožnik kot DROE pa je prevzel 48,46 ton. Glede na določen delež prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe, ki je za tožnika v letu 2021 znašal 7,89%, bi moral prevzeti 79,59 ton mešane komunalne odpadne embalaže (v nadaljevanju MKOE). Razlika je tako 31,13 ton. Iz poročila IJS je razvidno, da je bilo na dan 31. 12. 2021 na predhodnem skladišču še 47,46 ton MKOE. Iz tega poročila je tudi razvidno, da so posamezne DROE prevzele večjo količino od predpisanega deleža (+ 26,57 ton). Zato je obveznost tožnika za prevzem izračunal tako, da je 31,13 ton množil s 47,46 ton in delil s 74,03 ton. Izračun pokaže, da je tožnik v letu 2021 pri zadevnem IJS prevzel 19,69 ton premalo MKOE. To po presoji prvostopenjskega organa pomeni kršitev ZVO-1, Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju stara Uredba)

in Uredbe o embalaži in odpadni embalaži (v nadaljevanju nova Uredba).

Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na novelo ZVO-1J, ki se uporablja od 1. 1. 2021, ter navaja, da so z njo že na zakonski ravni določene nekatere obveznosti proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju PRO), in glede financiranja tega ravnanja. Zato sklicevanje tožnika na okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD) kot brezpredmetno zavrača. ZVO-1 zdaj določa tudi obveznost združenja proizvajalcev izdelkov ali druge gospodarske družbe, ki jo proizvajalci pooblastijo za izpolnitev obveznosti PRO, glede prevzemanja vseh odpadkov, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO.

3.V zvezi s postopkom ugotavljanja količine MKOE navaja, da inšpekcijski nadzor oziroma ogled ni ustna obravnava, tožnik pa je bil z ugotovitvami seznanjen z vročitvijo zapisnika. Prejemal je tudi mesečna obvestila IJS, katerim ni ugovarjal. Zavrača trditve, da naj bi bila v količini odpadne embalaže sešteta količina dveh IJS. Gre za to, da IJS prevzema MOE preko podizvajalca B., d.d., s čimer je tožnik seznanjen. Prav tako zavrača ugovor, da je v tehtalnih listih vključena nekomunalna MOE, saj tega na podlagi imen v tehtalnih listih ni mogoče zaključiti. Pojasnjuje še, da formula, po kateri je izračunal delež, ki ga mora prevzeti tožnik, ni določena v predpisu. Upošteva pa dejstvo, da so nekatere DROE v letu 2021 prevzele 26,57 ton mešane embalaže več, kot bi jo morale glede na predpisan delež.

4.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

5.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da ima kot DROE obveznost ravnanja le za tiste obveznosti, ki so jih nanjo prenesli proizvajalci, vključeni v njeno shemo. Opozarja na prakso naslovnega sodišča po kateri DROE ni mogoče nalagati prevzema presežnih količin odpadne embalaže, ki niso del skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo. Razlog za to ni le v Uredbi, ki je določila oprostitev "za male proizvajalce" ampak tudi v tem, da je iz odgovornosti PRO izključena embalaža, ki je uvožena in ker nekateri proizvajalci ter individualni sistemi ne zagotavljajo zbiranja in prevzemanja zadostne količine odpadne embalaže. Bistveno je, da je v inšpiciranem obdobju, tj. do 24. 4. 2021 še veljala izključitev malih proizvajalcev po stari Uredbi.

6.Organu očita, da je odločil brez upoštevanja pravnomočnega OVD, saj je zmotno štel, da je obveznost DROE od 1. 1. 2021 dalje določena z zakonom, kar ne drži. Zakon ali podzakonski predpis ne določa konkretnih pravic in obveznosti posameznega subjekta ampak določajo obveznosti PRO na splošni in abstraktni ravni. Tožnik za svojo dejavnost potrebuje OVD, v njem pa je njegova obveznost za zagotavljanje ustreznega ravnanja z embalažo omejena zgolj na količino embalaže, ki jo na trg dajo proizvajalci, s katerimi ima sklenjeno pogodbo. Opozarja, da je razlaga organa, da so DROE na podlagi dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 dolžne zagotavljati ustrezno ravnanje z vso odpadno embalažo (torej tudi z odpadno embalažo, ki presega količino embalaže, dane na trg s strani proizvajalcev, ki so vključeni v skupni sistem zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo posamezne DROE), ustavno neskladna in v nasprotju z evropsko pravno ureditvijo. Tudi po Direktivi 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih) in Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (v nadaljevanju Direktiva o odpadni embalaži) namreč velja načelo povzročitelj plača. Iz teh direktiv ne izhaja, da bi se lahko obveznosti zaradi oprostitve določenih kategorij proizvajalcev od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo prevalile na DROE. Sicer pa so zakonske določbe, na katere se sklicuje organ vsebinsko enake tistim pred novelo. Trinajsti odstavek 20. člena ZVO-1, ki je bil sprejet z novelo ZVO-1J, po mnenju tožnika jasno določa in omejuje obveznost posamezne DROE na prevzemanje in zagotavljanje ravnanja s takšno količino odpadkov, kot so jih dali na trg zavezanci oziroma proizvajalci, ki se vključujejo v skupni sistem posamezne DROE.

7.Ugovarja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih okoliščinah. Inšpektor bi mu moral omogočiti sodelovanje pri ogledu pri IJS in mu vročiti v izjavo dokumentacijo ter dokaze, na katerih temelji odločitev. Organ mu ni vročil tehtalnih listov za celotno inšpicirano obdobje. Nadalje ni preveril, ali se podatki iz mesečnih poročil in dnevniki tehtanja ujemajo s tehtalnimi listi, čeprav je tožnik podatku o domnevno zbrani MKOE ugovarjal. Nemogoče je, da bi DROE podajale pripombe na mesečna poročila, saj so v njih vsebovani podatki, s katerimi DROE ne razpolagajo. Pri tem bi moral imeti tožnik možnost, da pravilnost in skladnost evidenc sam preizkusi. Ker je ni imel, je kršena njegova pravica do izjave. Ugotovitev organa tako ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno. Iz zapisnika izhaja, da naj bi IJS iz leta 2021 skladiščil 62 bal s povprečno maso 420 kg, kar je 26,040 ton in ne 47,46 ton MKOE. Četudi bi šlo za 47,46 ton, pa je bilo do 28. 2. 2022 že prevzeto dodatnih 27 ton. Že zato IJS ne more skladiščiti več kot 20,46 ton. Posledično je napačen tudi izračun tožnikove obveznosti. IJS je k zbranim količinam tudi nedopustno prištel 12,267 ton nekomunalne MOE, ki jo je zbral pri gospodarskih subjektih. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

9.Tožba je utemeljena.

10.Z uveljavitvijo novele ZVO-1J 1. 1. 2021 je ZVO-1 v devetem odstavku 20. člena določal, da morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO za izdelke, za katere velja PRO, v skladu z ZVO-1 zagotavljati obveznosti PRO. V nadaljevanju te določbe je pojasnjeno, da obveznosti PRO pomenijo obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, da se spodbujajo recikliranje in drugi postopki predelave odpadkov (2. točka) in delno ali celotno financiranje ravnanja z odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (3. točka).

11.Novela ZVO-1J je še določila, da združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba iz desetega odstavka 20. člena ZVO-1 zagotavlja v svojem imenu in za račun proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu desetemu odstavku 20. člena). Tako je od uveljavitve novele ZVO-1J obveznost DROE, da ravnajo z odpadki iz izdelkov PRO in jih prevzemajo od izvajalcev javne službe, določena z zakonom.

12.Direktiva o odpadkih v 8. členu določa, da lahko države članice za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Po členu 3(21) "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca" pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Po tej direktivi torej države niso dolžne uvesti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke.

Obveznost uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca določa člen 7(2) Direktive o odpadni embalaži, po katerem morajo države članice zagotoviti, da se do 31. 12. 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso odpadno embalažo v skladu s členoma 8 in 8a Direktive o odpadkih.

13.Po 8. členu Direktive o odpadkih se v primeru, ko država vzpostavi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uporabljajo minimalne zahteve iz člena 8a. Ta določa, da morajo države članice, kadar so v skladu s členom 8(1) vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, med drugim zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (člen 8a(1)(d) Direktive o odpadkih). Po členu 8(4)(a) Direktive o odpadkih države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici: - stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, - stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2, - stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1.

14.Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo torej zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Člen 8(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (le) 80 ali 50 odstotkov potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanje odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člen Uredbe.

15.Direktiva o odpadkih tako določa, da je obveznost ravnanja z odpadki obveznost proizvajalcev. Enako določata deveti in deseti odstavek 20. člena ZVO-1.

16.Direktiva o odpadkih državam članicam ne prepoveduje, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca organizirajo tako, da proizvajalci svojo obveznost prenesejo na družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, niti ne prepoveduje, da bi bile te družbe po samem zakonu zavezane, da ravnajo z odpadki, vendar pa to lahko velja le za tiste odpadke, za katere so po pogodbi prevzele odgovornost od proizvajalcev. Zato je po presoji sodišča z Direktivo o odpadkih v skladu tudi določba ZVO-1, po kateri lahko proizvajalci svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO, in financiranja tega ravnanja, izpolnjujejo skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblastijo združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (2. točka desetega odstavka 20. člena; skupno izpolnjevanje obveznosti PRO), ali to obveznost izpolnjujejo sami (1. točka desetega odstavka 20. člena; samostojno izpolnjevanje obveznosti PRO).

17.Med strankama postopka je v bistvu sporna določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije, da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.

18.Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

19.Ker pa je zakonska določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 presplošna, le na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9. in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih. Do nasprotja lahko pride pri izvedbi z zakonom določene PRO oziroma natančnejši določitvi njene vsebine, za kar je po enajstem odstavku 20. člena ZVO-1 pooblaščena Vlada Republike Slovenije. Ta tako predpiše izdelke PRO, proizvajalce takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in druge pogoje izpolnjevanja te obveznosti. Prav tako je izvedbi, tj. konkretizaciji obveznosti namenjena določba nove in stare Uredbe po kateri Vlada s Sklepom o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe določi delež vsake DROE, ki ga mora prevzeti pri IJS. Vrhovno sodišče je v sklepih I Up 180/2022 in I Up 178/2022 zavzelo stališče, da izpodbijani sklep izpolnjuje tako formalne kot materialne kriterije za pojem upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. S tem je torej obveznost DROE konkretizirana in je sklicevanje tožnika, da je njegova obveznost lahko določena le z OVD, neutemeljeno.

20.V obdobju, v katerem je bila mešana odpadna embalaža, na katero se nanaša izpodbijana odločba (obdobje celotnega leta 2021), zbrana pri IJS, je do 24. 4. 2021 veljala stara Uredba. Ta bi morala biti v skladu z zakonom in zagotavljati skladnost z zahtevami Direktive o odpadkih. To pa v primeru, ko zakon DROE nalaga, da ravnajo z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, in je določeno, da je embalaža izdelek PRO, pomeni, da bi morala zagotavljati ureditev, po kateri bi za ravnanje z vso MKOE veljala obveznost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO.

21.V 26. členu stare Uredbe je bilo določeno, da morajo proizvajalci (tj. embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže), v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz 25. člena uredbe, tj. prevzemanjem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in plačilom stroškov prevzemanja odpadne embalaže, skleniti pogodbo z DROE. Če bi ta obveznost veljala brez izjeme za vse proizvajalce izdelkov PRO, iz katerih nastajajo predmetni odpadki, tudi obveznost DROE, da ravnajo z vso odpadno embalažo teh proizvajalcev, dano na trg v Republiki Sloveniji, ne bi mogla biti sporna. Vendar je stara Uredba določala izjeme, ko proizvajalci za ravnanje z odpadno embalažo niso bili dolžni skleniti pogodbe z DROE. Izjema je bila določena v 27. členu, ki je pod tam določenimi pogoji dopuščala samostojno prevzemanje tiste odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Naslednja izjema je bila določena v prvem odstavku 36. člena stare Uredbe, po kateri osebam iz prvega odstavka 25. člena in končnemu uporabniku iz 34. člena uredbe ne glede na določbe od 25. do 34. člena uredbe, ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ne presega 15.000 kg.

22.Peti odstavek 19. člena stare Uredbe je določal, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada s sklepom do 30. junija tekočega koledarskega leta po metodologiji iz priloge 2B, ki je sestavni del uredbe. Sklep iz prejšnjega stavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz priloge 2B je razvidno, da se delež izračuna kot količnik med maso embalaže posameznega embalažnega materiala, za katero je posamezna DROE zagotavljala ravnanje, in skupno maso embalaže, za katero so zagotavljale ravnanje vse družbe z odpadno embalažo. Iz tega izhaja, kot je sodišče pojasnilo že v sodbi v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, da deleži, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

23.Iz opisanega izhaja, da v času veljavnosti stare Uredbe ni veljala obveznost PRO za vse proizvajalce v tej zadevi obravnavanih izdelkov PRO (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) oziroma iz njih nastalih odpadkov (mešana odpadna embalaža), ker jo je Uredba izrecno izključila. To pomeni, da vsi proizvajalci niso bili dolžni pooblastiti DROE, da ravna z odpadki, nastalimi iz njihovih proizvodov. Posledično teh proizvajalcev niso bremenile organizacijske in finančne obveznosti ravnanja z mešano odpadno embalažo. Hkrati pa je drugi odstavek 19. člena stare Uredbe določal, da mora DROE prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno. Prav tako je prvi odstavek 39. člena stare Uredbe določal, da mora DROE na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane po uporabi embalaže iz 2. člena Uredbe, razen za tisto odpadno embalažo, za katero je zagotovljeno ravnanje v skladu s 27. členom in 2. točko prvega odstavka 34. člena Uredbe.

24.Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO. Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena stare Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a(1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena stare Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.

25.Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje MKOE, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, tj. ali je iz skupne količine pri IJS od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 zbrane MKOE, izključena MKOE, ki izvira od tistih proizvajalcev, za katere je s staro Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE.

26.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ kot izhodišče upošteval vso količino odpadne embalaže, ki je bila zbrana pri IJS od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021. To pa pomeni, da so v njej zajete tudi količine, ki izvirajo od proizvajalcev, katerim po stari Uredbi do 24. 4. 2021 ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker njihova letna količina embalaže ni presegla 15.000 kg. Iz povedanega pa izhaja, da je to v nasprotju z zahtevami prava unije. Ker je toženka zmotno uporabila predpis (saj je štela, da to ni relevantno), je posledično tudi količino MKOE, ki naj bi jo moral prevzeti tožnik, napačno ugotovila.

27.Sodišče je zato na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga, se sodišču o ostalih tožbenih razlogih ni bilo treba izrekati.

28.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

29.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopala pooblaščena odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011, 18/2014, 57/2015, 103/2015, 272016, 35/2017, 60/2018, 84/2018, 49/2020, 61/2020.

2Uradni list RS, št. 54/21, 208/21.

3Ki je veljal od uveljavitve Zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami (ZIURKOE), tj. od 29. 12. 2018 do uveljavitve novele ZVO-1J, tj. do 31. 12. 2020.

4So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. 7. 2018, uskladiti z določbo člena 8a Direktive do 5. 1. 2023 (člen 8a(7)).

5Glej C-128/09 do C 131/09, C-664/15, tč. 55, 56,57.

6Glej sodbo v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, tč. 16.

7Glej sodbo v zadevi I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, tč. 16, sodbo v zadevi I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, tč. 14.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (2020) - ZVO-1J - člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 20/13, 157, 157/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.