Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi.

Gre za grožnje, ki obstajajo na abstraktni ravni, kar med strankama ni sporno. Tudi po mnenju sodišča te grožnje niso take intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti, če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje nevarnosti, ki bi bile lahko hipotetično podane s strani drugih oseb, še zlasti, ker do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zavrnil izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da gre že za drugo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja (prva je bila zavrnjena). V novi zahtevi kot okoliščine, zakaj želi dovoljenje za nabavo polavtomatske pištole, tožnik navaja, da so organi A. za njim razpisali nagrado v vrednosti ... in o tem obvestili javnost. Veliko ljudi je prišlo na idejo o hitrem zaslužku in so si zadali cilj, da tožnika ugrabijo in ga pretihotapijo v B. ... Tožnik je zaznal več groženj. Preko internih virov je dobil informacijo, da se ekipa kriminalne združbe intenzivno pripravlja na njegovo ugrabitev.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 14. in 17. člen Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1). V 14. členu je določen kot eden izmed pogojev za izdajo orožne listine posamezniku tudi ta, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine. ZOro-1 pa v 17. členu natančneje določa, kaj se šteje kot upravičen razlog. Med upravičenimi razlogi je v prvi alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 določeno tudi to, da posameznik dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bo za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Prvostopenjski organ meni, da tožnik ne izpolnjuje tega pogoja. Tožnik svojo ogroženost utemeljuje predvsem z možnostjo ugrabitve in izročitve organom A. Objava na spletnih straneh pri njem sicer vzbuja subjektivni občutek ogroženosti, ki pa ni podan tudi v objektivnem smislu. Navaja možne situacije, do katerih bi lahko prišlo, vendar to ni zadosten razlog. Osebna ogroženost ni izkazana z nobeno izkušnjo. V vlogi ne navaja, kako bo z orožjem neprekinjeno in učinkovito varoval sebe in ostale družinske člane. Lahko si zagotovi tudi druge načine varovanja, ki so bolj primerni in učinkoviti (elektronska zaščita, zasebna varovanja). Orožje je le izjemoma namenjeno za osebno varnost. Za državno varnost, javni red in mir ter za varnost posameznika in premoženja skrbi država s svojimi inštitucijami. Posedovanje orožja zaradi varovanja življenja in premoženja je izjema za primere, ko za to ni nobene druge institucionalne ali tehnične možnosti. V konkretnem primeru ne gre za nezaupanje stranki, temveč izključno za dejstvo, da stranka ni uspela utemeljiti, da je njena varnost konkretno tako ogrožena, da bi morala nabaviti polavtomatsko pištolo.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem se strinja z utemeljitvijo v odločbi prvostopenjskega organa in še dodaja, da je za varnost posameznikov dolžna poskrbeti država. Orožje je nevarna stvar, ki lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi. Nevarnost mora obstajati tako, da je podana konkretna ogroženost, ki bi se lahko odstranila z orožjem in pri tem posameznik nima na voljo drugih načinov varovanja. Tožnik je sam navedel, da doslej še nikoli ni bil fizično napaden. Po mnenju drugostopenjskega organa bi lahko za zagotavljanje lastne varnosti uporabil obrambno zaščitna sredstva, kot je električni paralizator ali solzivec.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je v A. za njim razpisana nagrada v višini ... Zaradi tega sedaj občuti vsakodnevno ogroženost za svoje življenje in življenje svoje družine. Njegov občutek ogroženosti se je povečal še zlasti tudi na podlagi izjav o ugrabitvi tožnika in pridobitvi razpisane nagrade. Tudi policija mu je svetovala, naj se posluži samozaščitnih ravnanj. Res je, da je takih samozaščitnih ravnanj več vrst, vendar je v dani situaciji učinkovito samovarovanje zgolj pridobitev orožnega lista in s tem varovanje z orožjem. Elektronska zaščita mu ne nudi nikakršne samopomoči. V prvem odstavku 17. člena ZOro-1 ni določeno, kdaj se šteje, da je posameznikova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le te potreboval varnostno orožje. Gre za nedoločen pravni pojem. Oba organa sta napačno ocenila stopnjo ogroženosti tožnika. Ne glede na to, ali gre za grožnjo s konkretnim ogrožanjem življenja ali telesa ali pa grožnjo, ki ne pomeni neposrednega ogrožanja, je v vsakem primeru ogrožena varnost oškodovanca v smislu ustavne pravice do varnosti iz 34. člena Ustave RS. V danem primeru je podana abstraktna ogroženost. Za izdajo orožnega lista tudi ni zadržkov javnega reda, saj gre za zanesljivo osebo. Tožnikova varnost je ogrožena, pa čeprav na abstraktni ravni. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna in zakonita in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je v navedeni zadevi dne 21. 3. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZOro-1 v 14. členu določa pogoje za izdajo orožne listine posamezniku. Med temi pogoji je med drugim tudi ta, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1). V prvi alineji prvega odstavka 17. člena ZOro-1 je določeno, da ima posameznik upravičen razlog, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le te potreboval varnostno orožje. Sodišče pritrjuje razlogom, ki so narekovali zavrnilno prvostopenjsko odločbo, in sicer, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za zavarovanje pred konkretnimi nevarnostmi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi prvostopenjskega organa, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik ogrožen, ker je v A. za njim razpisana nagrada v višini ... in ker so se pojavile novice o tem ter izjave o ugrabitvi tožnika ter da gre za grožnje z napadom na življenje ali telo, sodišče pojasnjuje, da sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ v zadostni meri obrazložila, da ta ogroženost še vedno ni taka, da bi bila uporaba strelnega orožja edino sredstvo za odvračanje nevarnosti, saj sta pojasnila, da obstajajo tudi druga sredstva. Gre za grožnje, ki obstajajo na abstraktni ravni, kar med strankama ni sporno. Tudi po mnenju sodišča te grožnje niso take intenzitete, da bi bila potrebna posest strelnega orožja, še zlasti, če se izhaja iz stališča, da obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje nevarnosti, ki bi bile lahko hipotetično podane s strani drugih oseb, še zlasti, ker do sedaj tožnika še ni nihče ogrožal z orožjem.

10. Ker sodišče iz zgoraj navedenih razlogov meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.