Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za državne organe in tudi za policijo je postopek odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev urejen tako, da v vlogi delodajalca nastopa predstojnik oziroma od njega pooblaščena oseba, o pritožbah zoper njegove odločitve pa odloča Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (33. člen ZJU in 3. odstavek 18. člena ZDR). V tožnikovem primeru torej generalni direktor policije, ki je za očitane kršitve tožniku izvedel, ko so tožniku odvzeli prostost. Ker je bil zagovor tako opravljen znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka, je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno.
Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku, ki lahko poteka sočasno.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 11. 2010 in sklep tožene stranke o zavrnitvi pritožbe št. ... z dne 12. 1. 2011, ker sta nezakonita in da se ugotovi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi kot da bi delal, vključno s plačo za posamezne mesece, ko ni delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravic do enakega varstva pravic in poštenega sojenja, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo zoper svojega delodajalca A. in Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, ker je mnenja, da mu je bila v nasprotju z zakonom odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik je vložil tožbo dne 24. 1. 2011, ker tožena stranka o pritožbi tožnika z dne 20. 12. 2010 ni odločila v predpisanem roku, skladno s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih, po vložitvi tožbe pa je tožnik dne 26. 1. 2011 prejel odločitev Komisije za pritožbe in je zaradi varstva svojih koristi zoper to odločitev dne 1. 2. 2011 vložil še eno tožbo, s katero je zahteval razveljavitev dveh sklepov – sklepa A. z dne 29. 11. 2010 in sklepa komisije za pritožbe z dne 12. 1. 2011. Tožnik se je v tožbi skliceval, da je tožena stranka odpoved z dne 29. 11. 2010 podala prepozno glede na to, da se je tožena stranka v obrazložitvi sklepa o izredni odpovedi sklicevala, da naj bi tožnik očitana mu kazniva dejanja storil v času do 19. 10. 2010, pri čemer naj bi za ta dejanja delodajalec vedel že vse od 19. 4. 2010, ko so kriminalisti B. izvajali prikrite preiskovalne ukrepe. Delodajalec je torej najkasneje 19. 10. 2010 vedel za domnevna tožnikova dejanja. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je datiran na dan 29. 11. 2010, tožnik pa ga je prejel dne 13. 12. 2010, zato je odpoved podana po preteku 30-dnevnega roka, prepozna. Generalni direktor A. A.A. je na glavni obravnavi dne 20. 10. 2011 povedal, da predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vedno pripravi matična enota, torej Policijska uprava B.. Ista Policijska uprava pa je že dne 22. 6. 2010 Vrhovno državno tožilstvo obvestila o sumu, da naj bi tožnik aktivno sodeloval pri izvrševanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po 1. odstavku 113. člena KZ-1 in zlorabe prostitucije po 2. odstavku 175. člena KZ-1. Do teh podatkov naj bi A. prišla na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov po odredbi Okrožnega sodišča v C. in dovoljenja ODT v C. od 19. 4. 2010 dalje. V tem dopisu B. jasno navaja „V nadaljevanju je bilo z izvajanjem odobrenih prikritih preiskovalnih ukrepov ugotovljeno, da A.B. aktivno sodeluje pri izvrševanju zgoraj navedenih kaznivih dejanj.“ To pa pomeni, da je policija že dne 22. 6. 2010 vedela za domnevna kazniva dejanja tožnika in da je v zvezi s tem obstajala že visoka stopnja suma, saj sicer Okrožno sodišče v C. ne bi izdalo odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih je policija zoper toženca izvajala vse od 19. 4. 2010 dalje. Dopis z dne 22. 6. 2010 je bil poslan Vrhovnemu državnemu tožilstvu in Sektorju za notranje preiskave in pomoč policistom SGDP ter službi direktorja PU B.. Generalni direktor A. pa je na naroku dne 20. 10. 2011 potrdil, da je SGDP dopis z dne 22. 6. 2010 dobil. Torej služba, ki je bila podrejena generalnemu direktorju A. je o domnevnih kršitvah tožnika bila obveščena že 22. 6. 2010 in je bil torej tudi generalni direktor A. s tem seznanjen tega datuma. Sicer pa po mnenju pritožbe tudi v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati zgolj to, kdaj naj bi bil o domnevnih kršitvah obveščen generalni direktor A., saj je bistveno, kdaj o domnevnih kršitvah izve delodajalec, saj ZDR ne govori o tem, kdaj o domnevni kršitvi izve oseba, ki je pri delodajalcu odgovorna za sprejemanje odločitev. Tožena stranka je za domnevna dejanja tožnika vedela že vsaj v juniju 2010, ko je o sumu storitve konkretnih kaznivih dejanj tožnika obvestila VDT, zato je zamudila 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je na naroku dne 8. 9. 2011, ko še ni izvedlo vseh dokazov, ki so jih predlagale pravdne stranke sprejelo sklep, da se na podlagi 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 pribavi zahteva za preiskavo z dne 4. 11. 2010. Tožeča stranka je na istem naroku grajala bistvene kršitve določb ZPP, saj je sodišče nepravilno uporabilo prej navedeno določbo ZDSS-1 in tudi določbo 286. člena ZPP. Tožena stranka je tista, ki mora v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati, da je odpoved podana zakonito in da so odpovedni razlogi podani. Zato bi sodišče prve stopnje dokazni sklep o izvedbi dokaza po uradni dolžnosti lahko sprejelo šele potem, ko bi izvedlo vse dokaze, ki so jih predlagale pravdne stranke. Sodišče pa je ta dokaz izvedlo preden je izvedlo vse ostale dokaze, saj je šele po pribavi zahteve za preiskavo zaslišalo A.A.. S takim ravnanjem je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V kolikor sodišče tega dokaza ne bi izvedlo, bi moralo odločiti, da tožena stranka odpovednega razloga ni dokazala in bi morala tožbenemu zahtevku ugoditi. Zahteva za preiskavo je namreč dokaz, ki je v izrazito korist toženi stranki, glede tega dokaza pa se tožnik ni mogel izjasniti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je storitev obeh kaznivih dejanj zanikal in povedal, da je bila A.C. njegovo dekle, kar je potrdila tudi A.C., ki je na naroku 8. 9. 2011 povedala, da jo je tožnik seznanil s A.D., ker bi se naj zaposlila v baru kot plesalka. V konkretnem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da naj bi tožnik zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji ali da bi s silo, grožnjo ali preslepitvijo pridobil drugo osebo za prostitucijo. A.C. je to zanikala, ravno tako tudi tožnik, drugih dokazov pa sodišče sploh ni izvedlo. Sodišče prve stopnje se v 12. točki obrazložitve sklicuje predvsem na zapisano v zahtevi za preiskavo z dne 4. 11. 2010 in povzema dokaze s strani VDT, vendar pa sodišče teh dokazov v tem postopku ni izvedlo, da bi se lahko prepričalo, ali so znaki kaznivega dejanja dejansko podani ali ne. Sodišče bi namreč moralo dokaze izvesti neposredno na obravnavi, ne pa da povzema zahtevo za preiskavo, ki ni noben dokaz, zato bi sodišče moralo pogovore poslušati in izvesti druge dokaze, da bi lahko ugotovilo znake kaznivega dejanja in da bi lahko naredilo zaključek, da naj bi tožnik storil očitana mu kazniva dejanja. Pritožnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč zaključuje, da naj bi imela kršitev tožnika vse znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, pri čemer pa sodišče ne navede razlogov ali ima njegovo dejanje tudi znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, kar je prav tako navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je bila zoper njega izdana oprostilna sodba glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije pa obsodilna sodba, vendar pa postopek še ni pravnomočno zaključen, zato tožniku nikakor ni jasno, kako je lahko delovno sodišče ugotovilo, da naj bi storil obe očitani dejanji oziroma dejanji, ki imata znake kaznivih dejanj. Tožnik priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi dveh kršitev in ne le po 1. alinei 111. člena ZDR. Sicer pa je bil 21. 10. 2011 zaključen kazenski postopek in je bil tožnik obsojen za storitev kaznivega dejanja.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov in se sodišče v sodbi pod točko II sklicuje predvsem na zapisano v zahtevi za preiskavo z dne 4. 11. 2010. Pritožbeno sodišče poudarja, da po 213. in 287. členu ZPP je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, pridržano sodišču. Ta presoja pa je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS). Vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up181/95 z dne 28. 5. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti: če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. O obstoju kršitve pravic do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 533/2008 z dne 28. 9. 2010).
Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da ker je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo z dne 4. 11. 2010 pridobilo po uradni dolžnosti, se tožnik glede tega dokaza ni mogel izjasniti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz spisa (list. št. 95) namreč izhaja, da je sodišče tožnika, kot tudi pooblaščenca tožnika ter zastopnika tožene stranke obvestilo, da je sodišče prejelo zahtevo za preiskavo, ki si jo lahko stranke ogledajo v času uradnih ur in nanjo podajo odgovor. Prav tako pa s tem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz (pridobilo zahtevo za preiskavo) preden je izvedlo vse ostale dokaze (zaslišalo A.A., direktorja PU B., prebralo zapisnik o zaslišanju priče A.C.), ni storilo bistvene kršitve postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist – kriminalist in je bil v novembru 2009 premeščen na PP C., kjer mu je bila podana tudi izredna odpoved. Tožnik je bil dne 2. 11. 2011 z ovadbo priveden k preiskovalnemu sodniku in tožena stranka je tožniku dne 17. 11. 2010 izdala prepoved opravljanja dela. Istega dne pa je tožena stranka tožnika tudi z obvestilom in vabilom na zagovor, v katerem je obrazložila katere kršitve mu očita, povabila na zagovor dne 26. 11. 2010. Nato pa je tožena stranka tožniku podala dne 29. 11. 2010 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku vročila dne 13. 12. 2010. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je zaradi izkoriščanja prostitucije posredoval pri prevzemu in nastanitvi druge osebe za prostitucijo s tem, da je v času od meseca julija 2010 do septembra 2010 za prostitucijo pridobil A.C. s A.D., A.E. in A.C. uredil srečanje dne 30. 7. 2010 v D.-u, kamor jo je tudi tega dne pripeljal in nato poskrbel, da sta jo dne 10. 9. 2010 A.D. v D.-u prevzela in tam nastanila, pri čemer je vedel, da bo A.C. na opisan način izkoriščena, torej da morala se ukvarjati s prostitucijo in polovico zaslužka izročati A.D., saj je bil seznanjen, da so v D.-u navzoča dekleta na razpolago za zahtevano nudenje spolnih uslug za plačilo, pri čemer pa bo tudi sam prejel delež od njenega prostituiranja. Tožena stranka mu je v odpovedi tudi očitala, da je v času od 10. 9. 2010 do 19. 10. 2010 zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji druge osebe, to je A.C. tako, da naj bi kontroliral izvajanje prostitucije, ugotavljal dnevni zaslužek od prostitucije, sprejemal klice strank in A.D. s povpraševanjem strank seznanjal, vse zato, da se je prostitucija nemoteno izvajala, s prejetim denarjem je tudi sam razpolagal in zaslužil neugotovljeno vrednost denarnih sredstev. Zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnik vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, komisija pa je zavrnila pritožbo s sklepom z dne 12. 1. 2011. Delovno razmerje je tožniku prenehalo 26. 1. 2011. Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 110. člena določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2010 prepozna, ker je tožena stranka že vse od 19. 4. 2010 vedela za domnevna dejanja tožnika, glede na to, da so kriminalisti SKP PU B. izvajali že od 19. 4. 2010 prikrite preiskovalne ukrepe in ker je policijska uprava dne 22. 6. 2010 Vrhovno državno tožilstvo obvestila o sumu, da naj bi tožnik aktivno sodeloval pri izvrševanju kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po 1. odstavku 113. člena KZ-1 in zlorabe prostitucije po 2. odstavku 175. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je za državne organe in tudi za policijo postopek odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev urejen tako, da v vlogi delodajalca nastopa predstojnik oziroma od njega pooblaščena oseba, o pritožbah zoper njegove odločitve pa odloča Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (33. člen ZJU in 3. odstavek 18. člena ZDR). V tožnikovem primeru torej generalni direktor policije, ki je izpovedal, da je za očitane kršitve tožniku izvedel, ko so tožniku odvzeli prostost. Izpovedal je, da ni bil obveščen o dopisu PZ z dne 22. 6. 2009 na VDT, saj se v primeru, če so policisti oziroma pooblaščene uradne osebe osumljene storitve kaznivih dejanj, po določbah ZKP in Zakona o državnem tožilstvu vsi postopki, celotna preiskava vodi na specializiranem oddelku VDT in sicer to vodi skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Tudi Zakon o državnem tožilstvu v 10. členu med drugim določa, da se ustanovi specializiran oddelek, ki je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe, zaposlene v policiji. Tako generalni direktor policije kot direktor PU B. sta skladno izpovedala, da je bil generalni direktor o kršitvah tožnika seznanjen po telefonu dne 2. 11. 2010, ko je bil tožnik s kazensko ovadbo priveden k preiskovalnemu sodniku. Navedeno je potrdil tudi priča A.F. in sicer, da je v oktobru 2010 od Vrhovnega državnega tožilstva prejel dopis in kazensko ovadbo zoper tožnika, s katero so bili seznanjeni o sumu kaznivih dejanj tožnika. Izpovedal je, da je nato 2. 11. 2010 sam klical na VDT, da so mu posredovali potrebne podatke, nato pa je 3. 11. 2010 še pisno pozval VDT, da so mu poslali zahtevo za preiskavo, na podlagi katere so podali predlog za izredno odpoved.
Glede na navedeno je predstojnik – generalni direktor policije, ki poda izredno odpoved na predlog pristojne PU, za kršitev izvedel 2. 11. 2010 in ker je bil zagovor opravljen 26. 11. 2010, odpoved pa podana 29. 11. 2010, je bila odpoved podana pravočasno (znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka).
Pritožnik pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni navedlo razloge, ali ima ravnanje tožnika tudi znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, kar se prav tako navaja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik je bil glede kaznivega dejanja trgovine z ljudmi oproščen). Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in za potrebe tega postopka zadošča že ocena znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, ki pa jih je sodišče prve stopnje ugotovilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem hudo kršil 20. člen pogodbe o zaposlitvi in 35. člen ZDR, ki delavcu nalaga, da se vzdrži vseh ravnanj, ki jih glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škoduje ali bi lahko škodovala interesu delodajalca, pri čemer je potrebno presojati ravnanje delavca v skladu s položajem, ki ga ima delavec pri delodajalcu. Tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal delo policista – kriminalista, je s svojim ravnanjem tudi kršil določbe Kodeksa policijske etike, ki določa, da mora policist varovati in utrjevati ogled policije, tako pri opravljanju uradnih nalog, kot tudi v zasebnem življenju. V skladu s 3. členom ZPol pa morajo policisti kot javni uslužbenci tudi ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog.
Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku, ki lahko poteka sočasno. Delovno sodišče namreč o presoji zakonitosti odpovedi iz navedenega razloga samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006). Ugotovitve o poteku in zaključku kazenskega postopka zoper tožnika torej ne prestavljajo odločilnih dejstev v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje pa je navedlo, da ima opisano dejanje tožnika vse znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1 in navedeno pomeni, da je tožena stranka lahko tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sicer pa je tožnik tudi sam navajal, da je v kazenski zadevi opr. št. I K 79651/2010 bil spoznan za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po 1. odstavku 175. člena in 38. člena KZ-1, medtem ko je bil oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 1. odstavku 113. člena KZ-1. Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).