Jedro

Zmotni so revizijski očitki, da odmerjena odškodnina ni primerna glede na prikrajšanja, s katerimi je soočen tožnik, in glede na vse tiste aktivnosti, v katere mora vlagati več napora. Pri tem je treba poudariti, da ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotkih ni pravno odločilna okoliščina, ampak je prav tako podvržena kritični pravni presoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine tožniku. Toženi stranki je od zahtevanih 5,800.000,00 SIT naložilo v plačilo znesek 4,200.000,00 SIT, in sicer: za telesne bolečine 1,200.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,200.000,00 SIT in zaradi skaženosti 400.000,00 SIT; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za strah na 280.000,00 SIT (za 120.000,00 SIT). V preostalem delu je njeno pritožbo, in v celoti pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zoper zavrnjeni del tožbenega zahtevka v višini 1,720.000,00 SIT. Izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava in ocenjuje, da je dosojena prenizka odškodnina, ki ne predstavlja realnega ekvivalenta za vso pretrpljeno obliko negmotne škode.

Revident ponovno poudarja, da je trpel hude telesne bolečine takoj po poškodbi in nato ponovno po odstranitvi osteosintetskega materiala. Revizija podrobno povzema celotno obdobje zdravljenja in našteva vse tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem. Posebej opozarja, da je zdravljenje potekalo s komplikacijami, saj je tožnik trpel vnetje venskega ožilja leve podlahti, zaradi česar je moral ponovno ostati v bolnišnici 13 dni. Naprej trdi revizija, da je v nezadostnem obsegu ovrednoteno dejstvo, da je tožnik nosil osteosintetski material, da je zaradi škodnega dogodka izgubil študijski letnik status študenta (?), in da je šlo za tako imenovano politravmo. Revizija očita izpodbijani sodbi, da je neutemeljeno znižala odškodnino za strah. Tožnik je ob dogodku prestal izredno hud primarni strah, kasneje sekundarni strah kot zaskrbljenost zaradi negotovega izida zdravljenja. Protispisna je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da naj bi zdravljenje potekalo normalno in da ni bilo pričakovati kakšnih posebnih odstopanj. Drži, da je podana taka ocena specialistke nevropsihiatrinje, vendar je bila ta ocena omejena le na poškodbo pretresa možgan. Povsem drugače je potekalo zdravljenje poškodovane roke: tožnik je utrpel vnetje venskega ožilja leve podlahti, kar je bilo močno boleče. Glede ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti revizija opozarja na izvedensko mnenje dr. V., v katerem je bila stopnja zmanjšanja ocenjena drugače. Končno revizija še trdi, da je tožnik star le 25 let, zato je realni ekvivalent za prestano negmotno škodo lahko le celotna zahtevana denarna odškodnina.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija izpodbijani sodbi je očita nobene procesne kršitve.

Za pravilno materialnopravno presojo odmerjene odškodnine je v tem sporu treba uporabiti 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Izpodbijana sodba je upoštevala opisane kriterije za odmero pravične denarne odškodnine.

Tožnik, v času prometne nesreče 25 let star študent gradbeništva, je bil dne 2.4.1994 poškodovan kot sopotnik v avtomobilu, ki je trčil v zaščitno ograjo cestišča na desni strani. Tožnikove poškodbe v tej nesreči so bile: zlom desne podlahtnice in koželjnice, hude udarnine glave z več raztrganinami v predelu obraza in desnega temenskega predela, v predelu desne strani vratu in desnega uhlja, pretres možganov. Tožnik je bil operiran takoj po nesreči in kasneje ponovno, ko so mu odstranili osteosintetski material. Po tej operaciji se mu je v operativnem področju razvil hematom, kar je zdravljenje podaljšalo. Bolečine v tem času so bile tako hude, da je bil tožnik prisiljen jemati sredstva za lajšanje bolečin, posledica izliva krvi je tudi oteklina in zadebeljena roka. V bolnišnici je bil tožnik skupno 19 dni, po operaciji je moral strogo ležati, prejel je infuzije, injekcije, bil večkrat rentgeniziran in pregledan. Bolečinsko obdobje je bilo relativno dolgo, tožnik je dvakrat trpel hude bolečine, ki so jim sledile trajne srednje hude, lažje in končno občasne lažje. Celotno bolečinsko obdobje je trajalo več kot 18 tednov. Vse opisane dejanske ugotovitve predstavljajo v revizijskem postopku neizpodbojno dejansko podlago (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Vse te okoliščine pa so tudi pravno ovrednotene in predstavljajo pravno priznano škodo, za katero sta sodišči prve in druge stopnje odmerili enak znesek denarne odškodnine. Revizijsko sodišče tudi samo ocenjuje, da je odškodnina v znesku 1,200.000,00 SIT pravična in primerna denarna odškodnina, ki je v skladu z zakonsko predpisanimi kriteriji za odmero odškodnine in tudi s sodno prakso. Revizijske trditve, da je ostalo prezrto dejstvo, da je zdravljenje potekalo s komplikacijami, niso korektne. Natančno to dejstvo sta upoštevali obe sodišči pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih in tudi bodočih telesnih bolečin.

Enaka presoja velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zmotni so revizijski očitki, da odmerjena odškodnina ni primerna glede na prikrajšanja, s katerimi je soočen tožnik, in glede na vse tiste aktivnosti, v katere mora vlagati več napora. Pri tem je treba poudariti, da ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotkih ni pravno odločilna okoliščina, ampak je prav tako podvržena kritični pravni presoji. Zato tudi niso utemeljene revizijske trditve o pravno napačni oceni te oblike tožnikove škode. V izpodbijani sodbi je kot kriterij za odmero odškodnine odstotek prikrajšanja eden izmed elementov ocene pravno priznane škode. Poleg tega pa je sodišče upoštevalo tožnikovo prikrajšanje pri športnih aktivnostih, težave pri risanju in tudi težave s koncentracijo ter ostale posledice postkomocionalnega sindroma.

Tožnikov strah ob sami nesreči je bil strahovit in tudi strah za izid zdravljenja je bil prisoten. Ne drži, da teh okoliščin izpodbijana sodba ni upoštevala. Pravilno pa je, da je ocenila prestani strah v skladu z uvodoma opisanimi merili odmere odškodnine. Potek zdravljenja namreč ni edini element za presojo utemeljenosti odmere odškodnine za strah. Gre predvsem za vpliv objektivne okoliščine zapletov med zdravljenjem na psihično doživljanje oškodovanca oziroma njegovo psihično ravnovesje. Revizija ne ponuja nobenih takih pravno odločilnih trditev, ki ne bi bile že med postopkom pravilno upoštevane. Tudi v primerjavi s sodno prakso je odškodnina za strah, odmerjena tožniku na prvi stopnji, po oceni revizijskega sodišča terjala znižanje v izpodbijani sodbi.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo torej materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, revizijski očitki pa niso utemeljeni. Zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).