Jedro

Tožena stranka je predlog za obnovo postopka zavrgla na podlagi določbe 2. odstavka 256. člena ZUP/86, čeprav je v obravnavani zadevi v času, ko je tožena stranka o zadevi odločala, že veljal novi ZUP. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno presoditi, ali so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za udeležbo tožnikov kot strank v denacionalizacijskem postopku v smislu 2. odst. 60. člena ZDen ter posledično pogoji za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, saj tožena stranka na podlagi teh določb ni obravnavala vloge tožnikov za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo sklep tožene stranke z dne 29.11.2001, s katerim je ta zavrgla predlog tožnikov za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan z njeno odločbo z dne 15.10.1996, s katero je upravičencu do denacionalizacije, V.B. vrnjena v last stavba S. in R.t. v L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izpodbijani sklep oprla na 2. odstavek 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), čeprav bi bilo treba predlog za obnovo postopka glede na datum, ki ga ima (30.4.2001), ni pa na listini dohodnega zaznamka, kdaj ga je prejela tožena stranka, obravnavati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, ZUP), po katerem je treba reševati vsa izredna pravna sredstva, vložena po uveljavitvi tega zakona. Tožnika sta predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15.10.1996, vložila, ker jima ni bila dana možnost, da bi se postopka udeleževala kot stranki. Tožnika sta svoj pravni interes za udeležbo v denacionalizacijskem postopku oprla na lastništvo podstrešnega stanovanja, podrejeno pa na solastništvo stanovanja v tretjem nadstropju, povečanega s preurejenimi prostori na podstrešju in se pri tem sklicevala na 116. člen Stanovanjskega zakona (SZ). V sodni praksi (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-237/97 z dne 12.3.1998, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1146/95 z dne 4.6.1997) je tisti, ki je postal lastnik stanovanja po 116. členu SZ, izkazal pravni interes, da se udeležuje denacionalizacijskega postopka kot stranka oziroma lahko v skladu z zakonom zahteva obnovo denacionalizacijskega postopka. Glede na to, da predmet denacionalizacije ne more biti premoženje, na katerem je lastninska pravica fizičnih ali pravnih oseb (3. odstavek 16. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen) bo morala tožena stranka ponovno preizkusiti, ali sta tožnika svoj pravni interes za udeležbo v denacionalizacijskem postopku, ki ga opirata na lastništvo, izkazala. Morala bo preveriti, ali je z investicijami tožnikov v podstrešje nastala nova nepremičnina, ki je bila že po Zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76) in je tudi po SZ lahko samostojen predmet lastninske pravice - etažna lastnina. Oceniti bo torej morala, ali gre za nepremičnino, ki je lahko po 12. členu SZ stanovanje. Ker sta tožnika investirala v nastanek takšne nepremičnine, gradila zakonito in izpolnila pogoj iz 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je veljal v času, ko naj bi gradnjo izvajala, sta lastninsko pravico pridobila originarno, na podlagi 21. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) oziroma na podlagi 116. člena SZ. V tem primeru ni odločujoče, ali sta lastninsko pravico na stanovanju imela tudi vpisano v zemljiško knjigo. Ob predpostavki, da bodo ugotovljene te okoliščine, in če tožnika nista bila udeležena v denacionalizacijskem postopku, predlog za obnovo postopka pa sta vložila v zakonskem roku, imata po presoji sodišča prve stopnje pravico zahtevati obnovo postopka.

Stranke z interesom v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navajajo, da so čakali 50 let, da država popravi krivico in z ogromnimi stroški še 9 let, da so končno dobili odvzeto lastnino. Sodišče prve stopnje ni preverilo, da najemna pogodba z Mestom L., kot takratnim lastnikom, ni bila sklenjena s tožnico, temveč z gospo F.J., tožnica pa je pogodbo o najemu podpisala dne 1.9.1992. Priglasitev del se ne nanaša na podstrešje, ampak na stanovanje S., na popravila in ne na gradnjo oziroma izgradnjo podstrešja (ki je že obstajalo v izmeri 185 m2). Torej tožnika nista gradila in ustvarjala ter tudi nista dediča lastnine na S. po pokojni F.J. Oporoke v tej smeri verjetno tudi ni. Mesto L., podpisnik najemne pogodbe in SPL, ki te najemnine obračunava, nimajo dokumentov o solastništvu gospe F.J. na stavbi S., niti prošnje za vračilo vlaganj. Tožnica plačuje najemnino za stanovanje po pogodbi iz leta 1992 kot vsak najemnik in ne kot lastnik.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je bila F.J., pokojna mama prvotožnice, vse do svoje smrti imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v tretjem nadstropju hiše na S., v L.. Gospa J. ni zgradila podstrešnega stanovanja, ampak sta to storila tožnika. Zato je pomembno le, kakšen je bil in je njun položaj glede spornega stanovanja. Na podstrešju hiše sta zgradila stanovanje v velikosti 39 m2 in sta za ta poseg pridobila vsa potrebna dovoljenja, ki sta jih tudi predložila, s tem pa sta rešila svoj stanovanjski problem. Njuna lastninska pravica na novo zgrajenem podstrešnem stanovanju je nastala originarno. Ker zatrjujeta obstoj lastninske pravice na delu vrnjene nepremičnine, imata pravni interes, da sodelujeta v denacionalizacijskem postopku. Postopek je zato potrebno obnoviti. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov: V obravnavani zadevi je sporno, ali sta prvotožnica kot najemnica stanovanja na naslovu S. v L. in njen mož - drugotožnik glede na zatrjevana vlaganja v podržavljeno nepremičnino lahko stranka v denacionalizacijskem postopku v smislu 2. odstavka 60. člena ZDen, po 9. točki 260. člena ZUP v obsegu svojih vlaganj. Po določbi 2. odstavka 60. člena ZDen je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Po določbi 9. točke 260. člena ZUP pa se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Prav na to, da jima ni bila dana možnost udeležbe v denacionalizacijskem postopku, pa sta se tožnika kot predlagatelja obnove denacionalizacijskega postopka v obravnavani zadevi sklicevala v svojem predlogu za obnovo postopka. Tožena stranka je ta predlog za obnovo postopka s svojim sklepom z dne 29.11.2001 zavrgla na podlagi določbe 2. odstavka 256. člena ZUP/86, čeprav je v obravnavani zadevi v času, ko je tožena stranka o zadevi odločala, že veljal novi ZUP (1.4.2000). Po izrecni določbi 324. člena ZUP se po določbah ZUP/86 končajo tiste zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo. V obravnavani zadevi pa je bil predlog za obnovo postopka z dne 30.4.2001 vložen v času, ko je novi ZUP že veljal. Zato je bila po presoji pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava, odločitev sodišča prve stopnje vendarle pravilna. V ponovnem postopku pa bo tožena stranka morala ponovno presoditi, ali so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za udeležbo tožnikov kot strank v denacionalizacijskem postopku v smislu 2. odstavka 60. člena ZDen ter posledično pogoji za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, saj tožena stranka na podlagi teh določb ni obravnavala vloge tožnikov za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in iz drugih razlogov potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.