Jedro

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopenjskim razlogom, da nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojenemu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako takšna nadomestitev ne bi imela generalnega oziroma specialno preventivnega učinka, saj obsojenca že predhodno odobrena alternativna izvršitev zaporne kazni ni odvrnila od inkriminiranega prihodnjega ravnanja.

Izrek

I.Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru pod I. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog obsojenega A. A., vložen po zagovorniku odvetniku B. B., za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 18587/2019 z dne 14. 12. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 18587/2019 z dne 12. 8. 2022, pod II. točko izpodbijanega sklepa pa je zavrnilo predlog obsojenega A. A., vložen po istem zagovorniku za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom po zgoraj navedeni pravnomočni sodbi.

2.Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni A. A. brez posebne navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Obsojenec v pritožbi navaja, da obžaluje vse situacije, ki so nastale, vendar se sam z ničemer ni okoristil niti storil ničesar, da bi kogarkoli ogoljufal, saj je bil le posrednik pri najemu kreditov. Zadeve obžaluje v tem smislu, da je bil naiven in je sodeloval, zato so ugotovitve sodišča prve stopnje, da dejanj ne obžaluje, napačne. Obsojenec s takimi pritožbenimi navedbami smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar nima prav. Glede na njegove navedbe namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsojenec ni pokazal kritičnega odnosa do izvršenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, saj kljub pravnomočni sodbi dejanje še vedno zanika in krivde ne priznava. Tako se pritožnikove navedbe, da so te ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, izkažejo za neutemeljene. Ob povzetih pritožbenih navedbah obsojenca tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da obsojenec ni izkazal ustreznega uvida v pomen in posledice storjenega kaznivega dejanja, kar je okoliščina, ki ni v prid ugoditvi predlaganemu alternativnemu načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist.

5.Obsojeni v pritožbi poudarja, da skrbi za prijateljico C. C., ki ima Crohnovo bolezen in hude psihične težave, zaradi česar ne more skrbeti sama zase in potrebuje 24 urno pomoč in oskrbo. Nikogar drugega nima, ki bi ji nudil pomoč, prav tako drugim osebam ne zaupa in ji povzročajo hudo psihično stisko, zaradi česar vsega ne bi bila zmožna sama zase poskrbeti v trajanju petih mesecev, kolikor znaša njemu izrečena kazen zapora. Sodišče prve stopnje je navedbe obsojenca glede skrbi za prijateljico označilo kot nepomembne za odločitev o predlogu za alternativni način izvršitve kazni zapora, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot izhaja iz poročila o družinskih in socialnih razmerah obsojenca, ki ga je sodišču predložila Probacijska enota Maribor, živi obsojenec skupaj s svojo dolgotrajno izvenzakonsko partnerko, kar pomeni, da se je obsojenec že v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja zavedal, da ima partnerko, ki potrebuje njegovo pomoč, vendar ga to ni odvrnilo od izvršitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je tvegal zaporno kazen. Še zlasti, ker iz kazenske evidence, ki jo je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil obsojenec že obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim mu je bila odobrena nadomestna izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist, ki jo je izvršil 27. 1. 2020. Vendar to obsojenca, kljub temu da mu je bila odobrena alternativna izvršitev zaporne kazni (eno leto zapora) s 720 urami dela v splošno korist, ni vzpodbudilo v smislu, da bi opustil izvrševanje kaznivih dejanj, saj je dobre štiri mesece zatem storil že novo kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena petmesečna zaporna kazen. Tako so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegov negativen odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih očitno ne spoštuje, zaradi česar zanj ne zadostuje alternativna izvršitev zaporne kazni. Pritožnikove navedbe, v katerih se sklicuje na uspešno opravljeno delo v splošno korist, tako ne morejo biti uspešne, saj ga to ni odvrnilo od izvršitve novega kaznivega dejanja, katerega je pravnomočno obsojen.

6.Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopenjskim razlogom, da nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojenemu A. A. ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako takšna nadomestitev ne bi imela generalnega oziroma specialno preventivnega učinka, saj obsojenca že predhodno odobrena alternativna izvršitev zaporne kazni ni odvrnila od inkriminiranega prihodnjega ravnanja. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pri obsojencu niso podane takšne okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni v obliki dela v splošno korist, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo, izkaže kot pravilna.

7.Po obrazloženem in ker v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar drugega, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je o pritožbi obsojenega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

8.Pritožbeno sodišče je obsojenca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v kazenskem postopku na prvi stopnji (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).