Jedro

Med solastniki sklenjen dogovor o razdelitvi posesti in uporabe nepremičnine uživa pravno varstvo po določbi 100. člen SPZ ter zavezuje tako pogodbenike, kot tudi njihove univerzalne pravne naslednike.

Univerzalnega pravnega naslednika že po naravi stvari ni mogoče šteti kot tretjega, na katerega bi se lahko raztezalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec v 30 dneh izprazniti tožničino stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše, kletni prostor v izmeri 12,24 m² v isti hiši, delavnico v prizidku v izmeri 24,41 m² in drvarnico v izmeri 6,51 m², vse na naslovu Z.P., M, parc. št. 747/5, k.o. Z. P., in izpraznjene prostore v istem roku, proste oseb in stvari, izročiti tožnici (I. tč. izreka). Naložilo mu je tudi plačilo 1.387,44 EUR tožničinih pravdnih stroškov z zamudno posledico (II. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec (sin tožnice). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da je po očetu (bivšem možu tožnice), ki je bil s tožnico (toženčevo mamo) solastnik nepremičnine, dedoval ¼ solastniški idealni delež na tej nepremičnini. Iz sklepa o dedovanju ne izhaja, da bi bila nepremičnina razdeljena, saj pogodba o razdružitvi nepremičnine med njegovim očetom in tožnico z dne 20. 2. 2002 ni bila vpisana v zemljiško knjigo in torej zanj ne more učinkovati. Tako očitno meni tudi tožnica, saj je v nepravdnem postopku N 620/2005 predlagala razdružitev celotne solastnine in ne zgolj tiste, ki ni bila predmet pogodbe z dne 20. 2. 2002. Da sporna nepremičnina v naravi še ni razdeljena, je nenazadnje ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je v zadevi odločalo prvič (sodba IV P 3016/2006 z dne 16. 6. 2008). Stanovanje je toženec pred očetovo smrtjo uporabljal z dovoljenjem staršev, po njegovi smrti pa je z uporabo nadaljeval v dobri veri kot solastnik. V stanovanje je tudi znatno vlagal (vzdrževanje, izboljšave). Meni, da ima stanovanje v lastniški posesti (27. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ) in lahko njegovo izročitev odkloni (93. člen SPZ). Sklepa, da za ožje družinske člane tudi sicer ni mogoče reči, da živijo v stanovanju svojih staršev brez pravne podlage, saj noben predpis ne zahteva, da bi starši s svojimi otroki sklepali pogodbe za bivanje. Končno opozarja na nedokazanost in neobrazloženost ugotovitve, da toženec uporablja tudi druge prostore iz tožbenega zahtevka. Ker sodišče ni opravilo ogleda, se tudi ni prepričalo, ali ti prostori obstajajo in ali jih je res mogoče šteti za takšne, kot so opisani v tožbi.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo pogodbo o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja, s katero sta se dne 20. 2. 2002 takratna solastnika – tožnica (mati toženca) in njen bivši mož (oče toženca) – dogovorila o razdelitvi sporne nepremičnine glede uporabe in posesti. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi (besedilo same pogodbe – A 3, izpoved tožnice in prič ZR ter SR), je tožnica v skladu z omenjeno pogodbo prejela v izključno last in posest med drugim vse prostore, katerih izpraznitev zahteva v tej pravdi. Drži, da se (so)lastninsko stanje na sporni nepremičnini zgolj s sklenitvijo pogodbe (zavezovalnega pravni posla) ni spremenilo, saj ni prišlo do njene zemljiškoknjižne izvedbe (razpolagalni pravni posel; 1. odstavek 49. člen SPZ). Navedeno pa v konkretni zadevi ni bistveno, saj obravnavana pogodba o razdružitvi predstavlja med solastnikoma sklenjen dogovor o razdelitvi posesti in uporabe nepremičnine, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Gre za dogovor, katerega veljavnost ni pogojena z vknjižbo in zavezuje tako pogodbenike, kot tudi njihove pravne naslednike ter uživa pravno varstvo po določbi 100. člena SPZ. Povedano vsekakor velja za toženca, ki je univerzalni pravni naslednik prejšnjega solastnika. Že sam pritožbeni očitek, da je toženec po svojem očetu dedoval zgolj njegov idealni delež na sporni nepremičnini (torej brez obveznosti, ki jih je glede tega idealnega deleža zapustnik sprejel), je nesklepčen. Na dediča kot univerzalnega pravnega naslednika namreč preidejo vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti.

(6) Z enakimi razlogi je mogoče ovreči pritožnikovo sklicevanje na dobro vero. Univerzalnega pravnega naslednika že po naravi stvari ni mogoče šteti kot tretjega, na katerega bi se lahko raztezalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ). Takšno je tudi stališče domače (in večjega dela tuje) teorije in prakse (1). Ker pritožnik ni upravičen uporabljati prostorov, ki jih v skladu s sporazumom o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja izključno uporablja tožnica, so zmotna tudi njegova nadaljnja izvajanja glede posestnikovih ugovorov (93. člen SPZ). Gole navedbe glede lastniške posesti in vlaganj za konkretno zadevo niso bistvene. Utemeljenosti tožničinega zahtevka ravno tako ne pobija navedba, da sta pravdni stranki v sorodstvenem razmerju. Stališče, da bi bila nedovoljena uporaba nepremičnine staršev s strani njihovih (polnoletnih) otrok nezakonita le v primeru, ko bi poseben predpis veleval njihovo medsebojno sklepanje pogodb o bivanju, je zgrešeno.

(7) Tožbenim trditvam, da toženec poleg stanovanja v prvem nadstropju brez dovoljenja tožnice uporablja tudi druge prostore, ki so zajeti s tožbenim zahtevkom, slednji ni nasprotoval. Še več, v odgovoru na tožbo je celo izrecno navedel, da v teh prostorih živi oziroma jih (so)poseduje (list. št. 13), kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo (2. odstavek 2. stran izpodbijane sodbe). Iz navedene trditvene podlage logično izhaja, da ti prostori dejansko obstajajo oziroma da tudi o tem ni bilo spora. Nesporno dejstvo ni predmet dokazovanja (214. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; od tu ZPP) in podrobnejše obrazložitve ne terja. Končno ni jasno, čemu pritožnik sodišču očita, da ni opravilo ogleda, saj tovrstnega dokaznega predloga ni podal. (8) Neutemeljena so pritožbena izvajanja v zvezi s predmetom nepravdnega postopka N 620/2005, ki se vodi med tožnico in njeno hčerko (sestro toženca) kot predlagateljicama ter tožencem kot nasprotnim udeležencem. Toženčev ugovor, da je predmet navedenega postopka delitev (med drugim) v tej pravdi obravnavane nepremičnine, sam po sebi ne zmore ovreči pravilnega zaključka, da je ta nepremičnina že veljavno pogodbeno razdeljena. Tudi če bi predlog tožnice in njene hčerke v nepravdnem postopku obsegal zadevno nepremičnino (pa je ne, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), bi moralo nepravdno sodišče odločanje o tem delu predloga pač odkloniti. Tožnik se tudi neupravičeno sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje iz razveljavljene sodbe. Sodišče prve stopnje v razveljavljeni sodbi ni dvomilo o obstoju pogodbe z dne 20. 2. 2002, a je materialnopravno zmotno menilo, da je pogodba nična zaradi oblikovnih pomanjkljivosti ter da je za pravno varstvo tožnice v smislu 100. člena SPZ potreben vpis pogodbe v zemljiško knjigo (glej razloge sklepa VSL II Cp 3963/2008 z dne 7. 1. 2009).

(9) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(10) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožnikovih stroškov (1. odstavek 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člen ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

(1) Glej Ana Vlahek: Odprta vprašanja načela zaupanja v zemljiško knjigo, Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2007.