Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za pretrganje zastaranja in odpoved zastaranju tako nista odločilna dopisa toženca z dne 3. 4. 2019 (priloga spisa A7) in z dne 6. 5. 2019 (priloga spisa A6), saj toženec tedaj še ni imel statusa pristopnika k dolgu, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda, da je pristopnik k dolgu, skupaj z glavnim dolžnikom, solidarno zavezan upniku in zato ne izpolnjuje tujega dolga, temveč svojega, in lahko posledično le - tega tudi pripozna. Pristop k dolgu ima tako kumulativni učinek, saj je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati znesek 18.646,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2019 dalje in znesek 4.358,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2019 dalje ter stroške izvršilnega postopka v višini 190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2019 dalje, vse v roku 8 dni od prejema sodne odločbe (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2019 dalje (točka II izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti še stroške pravdnega postopka v v višini 2.626,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka III izreka).
2. Zoper točki I in III izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.
Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo zastaranje zaradi ravnanj toženca, v skladu z določbo prvega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pretrgano oziroma da se je toženec, v skladu z določbo 341. člena OZ, odpovedal zastaranju. Toženec je namreč zgolj pristopnik k dolgu, zato njegova ravnanja ne morejo imeti posledic v smislu pretrganja in/ali odpovedi zastaranju, saj lahko te posledice povzroči zgolj in samo glavni dolžnik. Pristop k dolgu je namreč po svoji naravi akcesoren glavni obveznosti, kar potrjuje tudi sodna praksa. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tožnica svoj zahtevek utemeljuje zgolj z listino z dne 14. 5. 2019, zato dopisov toženca z dne 3. 4. 2019 in z dne 6. 5. 2010 ni mogoče šteti kot pripoznave zastarane obveznosti, niti kot pripoznave dolga, saj toženec tedaj sploh še ni imel statusa pristopnika k dolgu. Smiselno enako pa velja tudi za pogodbo o pristopu k dolgu z dne 14. 5. 2019 in za dopis toženca z dne 11. 11. 2019, saj ob podpisu teh listin dolg, zaradi pobota z dne 12. 3. 2019, sploh ni več obstajal. V zvezi s spornim pobotom z dne 12. 3. 2019 pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z navedbami tožnice presojalo pravno naravo Sporazuma, saj je tožeča stranka sama izrecno navedla, da je predmet navedene listine bil pobot, ki pa bi naj bil vezan na odložni pogoj. Ob tem pritožba izpostavlja, da je pobot enostranska izjava volje, ki ne more biti vezana na pogoj, saj je pogoj, v skladu z določbo 59. člena OZ, lahko pridržan izključno za dvo ali več stranske pravne posle. Pa tudi v kolikor bi bil sporni pobot vezan na odložni pogoj, bi bil le – ta ničen, saj je predstavljal nemogoče dejstvo, ker tožnica poplačila vtoževane terjatve od neobstoječe (izbrisane) gospodarske družbe ne bi mogla nikoli dobiti. V zvezi s pobotom z dne 12. 3. 2019 je sodišče prve stopnje tudi zmotno presodilo, da ni podan pogoj vzajemnosti terjatev. V skladu z določbo 396. člena OZ se lahko namreč vsak solidarni dolžnik sklicuje na pobot svojega sodolžnika. Toženec je namreč v predmetnem pravdnem postopku v pobot uveljavljal terjatev V.C. do tožnice. Imenovani pa je na temelju Sporazuma z dne 12. 3. 2019 solidarni dolžnik vtoževane terjatve. Ob tem je sodišče prve stopnje spregledalo tudi določbo prvega odstavka 397. člena OZ, po kateri odpust dolga enemu solidarnemu dolžniku učinkuje tudi na druge solidarne dolžnike. Odločitev o tem, da je toženec dolžan tožnici plačati vtoževano terjatev, je tako napačna.
3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.
6. Pritožba uvodoma neutemeljeno uveljavlja ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženec s podpisom listine Prevzem blaga – T.S. z dne 14. 5. 2019 (priloga spisa A2) nedvomno pristopil k dolgu (domnevno izbrisane1) gospodarske družbe G., T., H. (v nadaljevanju: gospodarske družbe G. d.o.o.), saj je zapis "Z zgoraj zapisano zavezo I. G. pristopam k dolgu in sicer poplačilu 18.646,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila", jasna in nedvoumna. Takšen pristop k dolgu pa se v skladu z ustaljeno sodno prakso2 šteje za pripoznavo sicer že zastaranih terjatev3 in za odpoved zastaranju (341. člen OZ), glede nadaljnjih terjatev pa se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano (364. člen OZ). Smiselno enako velja tudi za dopis toženca z dne 11. 11. 2018 (priloga spisa A5), s katerim je slednji prosil za odlog plačila vtoževane terjatve.
7. Za pretrganje zastaranja in odpoved zastaranju tako nista odločilna dopisa toženca z dne 3. 4. 2019 (priloga spisa A7) in z dne 6. 5. 2019 (priloga spisa A6), saj toženec tedaj še ni imel statusa pristopnika k dolgu, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda, da je pristopnik k dolgu, skupaj z glavnim dolžnikom, solidarno zavezan upniku in zato ne izpolnjuje tujega dolga, temveč svojega, in lahko posledično le – tega tudi pripozna. Pristop k dolgu ima tako kumulativni učinek, saj je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika4. Glede na obrazloženo so vse pritožbene navedbe v smeri, da ravnanja pristopnika k dolgu ne morejo imeti posledic v smislu pretrganja in/ali odpovedi zastaranju neutemeljene.
8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vtoževana terjatev še obstaja, saj ni prenehala s pobotom z dne 12. 3. 2019. 9. Tožnica in njen nekdanji direktor V.C. sta dne 12. 3. 2019 sklenila "Sporazum o načinu poravnave medsebojnih obveznosti" (priloga spisa B4, v nadaljevanju: Sporazum), iz katerega je razvidno, da ima tožnica do (domnevno izbrisane) gospodarske družbe G. d.o.o. terjatev v višini 18.851,53 EUR, ki je nastala zaradi vodenja poslov družbe v nasprotju s pravili poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetja s strani imenovanega V.C., kar slednji s podpisom Sporazuma izrecno priznava. Posledično ima tožnica do imenovanega (odškodninsko) terjatev za plačilo navedenega zneska, hkrati pa je imenovanemu, zaradi prenehanja delovnega razmerja z dnem 31. 3. 2019, dolžna plačati plačo za mesec marec 2019 v višini 2.360,50 EUR neto, odpravnino v višini 8.166,67 EUR neto in sorazmerni del regresa v višini 160,90 EUR, kar skupaj znaša 10.688,07 EUR. Navedeni znesek naj bi tožnica imenovanemu izplačala pod pogojem, da bo od družbe G. d.o.o. prejela poplačilo celotnega dolga, in sicer v 7 dneh od poplačila dolga.
10. Pogodbeni stranki sta tako s sklenitvijo Sporazuma želeli urediti zgolj pobot medsebojnih obveznosti iz delovnega razmerja, kot to jasno izhaja iz poimenovanja Sporazuma ("Sporazum o načinu poravnave medsebojnih obveznosti") in 5. točke 1. člena Sporazuma, ne pa pobotati terjatve tožnice do (domnevno izbrisane) gospodarske družbe G. d.o.o. s terjatvijo V.C. do tožnice iz naslova prenehanja delovnega razmerja, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Slednje je zaslišan kot priča potrdil tudi V.C., iz izpovedbe katerega izhaja, da je bilo bistvo Sporazuma v tem, da dobi plačano plačo, odpravnino in sorazmerni del regresa šele tedaj, ko bo poplačan dolg gospodarske družbe G. d.o.o., kar pa se do danes še ni zgodilo. Torej šele v primeru, če bi tožnica dobila poplačano terjatev do gospodarske družbe G. d.o.o. bi prišlo do pobota tožničine odškodninske terjatve do V.C. s terjatvijo slednjega do tožnice iz naslova prenehanja delovnega razmerja. Pogodbena določila je namreč treba razlagati tako kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je potrebno iskati skupen namen pogodbenih strank (82. člen OZ), zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ni odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank, kot to zmotno meni pritožba, saj je vsebino Sporazuma presojalo na podlagi določil Sporazuma in njihovega tolmačenja s strani pogodbenih strank.
11. Sodišče druge stopnje potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sporni pobot, zaradi odpadlega pogoja vzajemnosti, niti ni mogoč (311. člen OZ). V skladu s pristopom k dolgu z dne 14. 5. 2019 ima namreč tožnica zgolj terjatev do toženca, slednji pa nima nobene terjatve do tožnice, kot to jasno izhaja iz vsebine navedene listine Prevzem blaga – T.S. V skladu s Sporazumom pa ima tožnica terjatev zgolj do V.C., slednji pa ima nasprotno terjatev do tožnice, ni pa hkrati upnik oziroma dolžnik toženca ali navedene gospodarske družbe G. d.o.o.. Posledično V.C. s sklenitvijo Sporazuma ni mogel pobotati svoje terjatve do tožnice (iz naslova prenehanja delovnega razmerja – plača, odpravnina in sorazmerni dela regresa) s terjatvijo, ki jo ima tožnica do toženca, saj slednji v času sklenitve Sporazuma niti še ni bil dolžnik tožnice, to je namreč postal šele s pristopom k dolgu z dne 14. 5. 2019. 12. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi bila vtoževana terjatev s sklenitvijo Sporazuma res pobotana in izpolnjena, toženec dne 14. 5. 2019 tudi ne bi pristopil k dolgu, saj bi bil slednji že poplačan in dne 11. 11. 2019 tudi ne bi prosil za odlog plačila navedenega dolga.
13. Nazadnje pa sodišče druge stopnje v zvezi s spornim pobotom pojasnjuje še, da tudi v kolikor bi dejansko prišlo do pobota med tožnico in V.C., bi šlo zgolj za pobot medsebojnih terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti imenovanega in iz naslova prenehanja delovnega razmerja (plača, odpravnina in sorazmerni del regresa), kar pa ne bi vplivalo na obstoj vtoževane terjatve. Toženec se namreč neutemeljeno sklicuje na 394. člen, prvi odstavek 395. člena in drugi odstavek 396. člena OZ, saj toženec in V.C. nista solidarna dolžnika za obveznosti, ki so nastale s poslovnim sodelovanjem med tožnico in (domnevno izbrisano) gospodarsko družbo G. d.o.o., kot to zmotno meni pritožba. Imenovani namreč ni nikoli pristopil k dolgu navedene družbe do tožnice, kot je to storil toženec s pristopom k dolgu z dne 14. 5. 2019, zato obveznost toženca ne bi prenehala četudi bi V.C. pobotal svojo terjatev do tožnice (iz naslova prenehanja delovnega razmerja) z njeno nasprotno (odškodninsko) terjatvijo.
14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
16. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).
1 Na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 6. 2021 je toženec zaslišan kot stranka izpovedal, da imenovana družba še ni izbrisana (str. 110). 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 826/2009 z dne 25. 4. 2013, in sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 2028/2003 z dne 12. 5. 2005. 3 Pritožbeno nesporno je, da so vtoževane terjatve do dne 12. 11. 2016 sicer že zastarale. 4 dr. Miha Juhart in drugi, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 623- 625. Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da se sodna praksa na katero se sklicuje pritožba (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 256/2010 z dne 24. 11. 2010, in sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 16/2010 z dne 17. 6. 2010) nanaša zgolj na vprašanji dolžine zastaralnega roka in teka zastaranja med upnikom in pristopnikom k dolgu, ne pa tudi na vprašanje, ali lahko imajo ravnanja pristopnika k dolgu posledice v smislu pretrganja in/ali odpovedi zastaranju. Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009, na katero se sklicuje pritožba, pa ureja drugačno dejansko stanje od obravnavanega, saj v predmetnem pravdnem postopku ni sporno, da dolg (domnevno izbrisane) gospodarske družbe G. d.o.o. do tožnice tudi dejansko obstaja.