Jedro

Če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014 nezakonita; da ji delovno razmerje ni prenehalo 5. 11. 2014, temveč še traja; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo od 5. 11. 2014 naprej prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati in izplačati plače ter povrniti stroške sodnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da očitana ravnanja ne morejo imeti znakov kaznivega dejanja, zato je tožena stranka zamudila šest mesečni rok za podajo izredne odpovedi. Pred odpovedjo je bila leto dni odsotna z dela zaradi koriščenja porodniške, po vrnitvi pa ni opravljala nobenih nalog. Meni, da ni izpolnila vseh znakov kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 s spremembami). Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da KZ-1 pri navedenem kaznivem dejanju ne zahteva, da ima storilec v družbi kakšna posebna pooblastila, položaj ali pravice. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da ga lahko stori tisti, ki lahko poskrbi, da nekdo pridobi določen posel oziroma ga ohrani. V kolikor osumljenec ne more vplivati na sklepanje pravnih poslov, ne more vplivati niti na sklenitev ali ohranitev poslov. Sama ni bila na takšnem položaju in ni imela pristojnosti, da bi nekomu zagotovila ali ohranila posel s toženo stranko, tudi A. A. oziroma njegovim družbam ne. Kot je slednji izpovedal, se je o tem dogovarjal s šefi, ne pa z njo. Sama tudi ni bila tista, ki je pričela sodelovati z družbo A. A., saj je nagrajevanje trajalo daljše obdobje in se je pričelo še v času, ko je v klicnem centru delala kot študentka. Glede na vpeljani način nagrajevanja ni vedela in ni mogla vedeti, da je tovrstno nagrajevanje prepovedano, zato ni podan naklep za storitev očitanih kaznivih dejanj. Sama tudi ni dajala navodil podrejenim, da morajo strankam posebej priporočati storitve družb v lasti A. A., saj je bil slednji poslovni partner tožene stranke in je v spornem času edini opravljal tovrstne storitve. Od A. A. je nagrado sprejela zgolj v času, ko je pri toženi stranki delala kot študentka, kasneje pa ne več, saj so bili nagrad deležni le delavci, ki so sprejeli naročilo za opravo dela čiščenja rezervoarja. Dopušča možnost, da je s kakšnim svojim ravnanjem kršila obveznosti iz delovnega razmerja, vendar ne v smislu kaznivega dejanja, saj se ni mogla zavedati, da dela kaj prepovedanega in tega tudi ni hotela storiti. Kljub temu, da se je nagrajevanje izvajalo dalj časa, je bila zgolj njej podana izredna odpoved, kar predstavlja neenako obravnavo in bistveno kršitev postopka, saj se sodišči o tem odločilnem dejstvu nista izjasnili.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je ugovor, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker se nista opredelili do odločilnega dejstva, in sicer da je bila zgolj njej podana izredna odpoved, čeprav se je sporno nagrajevanje izvajalo dalj časa. Te revizijske navedbe so v prvi vrsti zelo splošne in niti ne omogočajo revizijskega preizkusa. Tudi sicer ni enakosti v nepravu. Če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki ne poda izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ni. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Drugi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) določa, da je objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šest mesecev od nastanka razloga, razen v primeru, če ima delavčeva kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru je objektivni rok izjemoma daljši, in sicer traja ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ker je tožena stranka tožeči stranki očitala kršitve z znaki kaznivega dejanja, ki jih je tožena stranka v sodnem postopku tudi dokazala, je sodišče pravilno upoštevalo daljši objektivni rok za podajo odpovedi. Glede na navedeno ni utemeljen ugovor, da je potekel šest mesečni objektivni rok za podajo odpovedi. Prav tako ni bistveno, da je bila tožeča stranka pred izredno odpovedjo leto dni odsotna zaradi koriščenja porodniškega dopusta, saj kazenski pregon v tem času še ni zastaral. 10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je imelo podjetje B. v lasti A. A. za čas od 3. 1. 2007 do 31. 12. 2007 s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o opravljanju storitev čiščenja (rezervoarjev kurilnega olja) za stranke tožene stranke. Sodelovanje je potekalo tako, da so zaposleni v klicnem centru tožene stranke strankam prodajali določene storitve tega podjetja. V času od januarja 2009 do oktobra 2013, ko je bila vodja klicnega centra tožeča stranka, podjetje B. s toženo stranko ni imelo nobenega pogodbenega odnosa. Kljub temu se je tožeča stranka sama z A. A. dogovarjala, da bodo delavci v klicnem centru (še naprej) prodajali storitev čiščenja rezervoarjev podjetja B. ter bili za to z njegove strani denarno nagrajeni. V skladu z dogovorom je tožeča stranka v spornem obdobju podrejenim delavcem dajala navodila, da pospešujejo sprejemanje naročil za podjetje B., o sprejetih naročilih vodila evidenco in jo po določenem obdobju posredovala A. A. Ta ji je nato prinesel kuverte z denarjem, ki jih je razdelila med podrejene delavce tako, da je vsak, ki je pridobil naročilo za podjetje B., za to prejel določen znesek. O takšnem načinu poslovanja in nagrajevanja tožeča stranka ni obvestila nadrejenih.

11. S trditvami, da z A. A. ni sklenila nobenega posla, da se je ta za posle dogovarjal z višjimi šefi ter da podrejenim ni dajala navodil za pospeševanje sprejemanja naročil za čiščenje rezervoarjev, tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

12. Nedovoljeno sprejemanje daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da KZ-1 v primeru tega kaznivega dejanja ne zahteva, da bi moral imeti storilec v družbi formalna pooblastila za sklenitev posla. Zadostuje, da ima položaj, ki mu realno omogoča vpliv na pridobitev ali ohranitev posla oziroma koristi. Takšen položaj je tožeča stranka v spornem obdobju imela, saj je bila vodja klicnega centra. V tej vlogi se je lahko (in se tudi dejansko je) z A. A. dogovarjala o nagrajevanju zaposlenih v klicnem centru, ki pridobijo naročilo za njegovo podjetje B. Tako je kljub temu, da tožena stranka od leta 2007 ni imela več pogodbenega odnosa z navedenim podjetjem, nadaljevala s pospeševanjem prodaje njegovih storitev in mu s tem omogočila ohranitev oziroma pridobitev novih poslov. Glede na navedeno je neutemeljeno vztrajanje tožeče stranke, da zaradi svojega položaja oziroma pristojnosti za podjetje B. niti ni mogla pridobiti ali ohraniti posel. 13. Zakonski znak očitanih kaznivih dejanj po drugem odstavku 241. člena KZ-1 in drugem odstavku 242. člena KZ-1 je sprejem nedovoljene nagrade zase ali za koga drugega. Glede na navedeno ni utemeljen ugovor, da tožeča stranka nedovoljene nagrade ni sprejela zase. Ugotovitev sodišča, da je kot vodja klicnega centra od A. A. sprejemala nedovoljene nagrade ter jih razdelila med delavce v klicnem centru, zadošča za zaključek, da je izpolnila naveden zakonski znak očitanih kaznivih dejanj.

14. Neutemeljen je tudi ugovor, da ni vedela, da je karkoli narobe s prejemanjem nagrad v kuvertah s strani tretje osebe. Nenazadnje je sodišče ugotovilo, da je poznala Petrolov kodeks ravnanja, ki zaposlenim izrecno prepoveduje sprejemanje nedovoljenih koristi s strani poslovnih partnerjev. Prav tako ni bistveno sklicevanje tožeče stranke, da je šlo za utečeno prakso nagrajevanja, ki se je izvajalo že, ko je bila sama študentka pri toženi stranki. Tožeča stranka bi lahko, ko je postala vodja, s takšno prakso prekinila oz. se o njej pogovorila z nadrejenimi. Sodišče je nasprotno ugotovilo, da tožeča stranka neposredno nadrejeni ni nikoli poročala o nagrajevanju sodelavcev z neposrednimi plačili, čeprav so bili zaradi izboljšanja pretoka informacij uvedeni tedenski kolegiji, prav tako v mesečnih poročilih o delu tožeča stranka ni omenjala kakršnihkoli aktivnosti v zvezi s podjetjem B. Ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka ravnala naklepno, je zato pravilna.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.