Jedro

Davčni organ je postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice.

Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali prvostopenjski organ) je s sklepom o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 4934-78876/2019-1 06-720-06 z dne 28. 5. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), sklenila, da se zoper tožnico kot dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znašajo na dan 28. 5. 2019: glavnica 3.354,62 EUR, zamudne obresti 1.920,32 EUR in stroški davčne izvršbe 50,00 EUR, skupaj 5.324,94 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 29. 5. 2019 do dneva plačila posamezne obveznosti (1. točka izreka). Nadalje je določeno, na kateri prehodni podračun se neporavnane obveznosti vplačajo, nato pa so v tabeli pod zaporednimi št. 1 do 127 navedeni izvršilni naslovi, na katerih temeljijo terjane obveznosti (pri čemer je konkretno opredeljeno, za kateri izvršilni naslov gre in na katero obveznost se nanaša, z navedenim datumom izvršljivosti ter zneskom glavnice, obračunanih obresti in skupnim dolgovanim zneskom, označeno je tudi, od katerih glavnic je treba obračunati nadaljnje zamudne obresti). Iz nadaljevanja izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnice in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na njenem naslovu. Rubež zajema vse premičnine tožnice, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnica, pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (4. in 5. točka izreka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožnica v predpisanem roku ni poravnala predmetnih obveznosti, zato je bilo treba zoper njo začeti davčno izvršbo. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na relevantne določbe ZDavP-2 in Pravilnika o izvajanju tega zakona.

3. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ z odločbo, št. DT-499-29-525/2019-2 z dne 10. 7. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo kot neutemeljeno, in zavrnilo tudi zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka.

4. V obrazložitvi svoje odločbe drugostopenjski organ uvodoma citira določbe ZDavP-2, po katerih davčni organ zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi (143. člen), ter pojasni, kaj mora vsebovati sklep o izvršbi po 151. členu tega zakona (med drugim izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe). Slednja se opravi na podlagi izvršilnega naslova, ti pa so taksativno navedeni v 145. členu ZDavP-2. Iz tabele v 4. točki (pravilno: 2. točki) izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se poleg stroškov sklepa od tožnice terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (OPSVZ) za obdobje od maja 2012 do novembra 2012 ter obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja (REK-1) za obdobje od maja 2012 do novembra 2012, pri čemer je naveden izvršilni naslov za obveznost in datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti, tako da ima sklep vse sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Glede na vsebino pritožbenih navedb tožnica ne ugovarja obstoju obveznosti, temveč se sklicuje na njihov odpust v okviru postopka osebnega stečaja.

5. V tej zvezi drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil na podlagi predloga, vloženega 21. 9. 2016, nad tožnico dne 22. 9. 2016 začet postopek osebnega stečaja (št. St ...), ki je bil pravnomočno končan 30. 11. 2018, brez razdelitve upnikom. Okrožno sodišče v Mariboru je 16. 10. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je bilo sklenjeno, da se odpustijo obveznosti stečajne dolžnice (1. točka izreka) in da odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do 22. 9. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), kot to izhaja iz 2. točke izreka. Iz 3. točke izreka sklepa o odpustu obveznosti še izhaja, da s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz 2. točke tega izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajne dolžnice, ki spada v stečajno maso v tem postopku osebnega stečaja, v skladu s 410. členom ZFPPIPP.

6. Po povedanem tožnici pojasnjuje, da učinke odpusta obveznosti ureja 408. člen ZFPPIPP. Sklep o odpustu obveznosti je konstitutivne narave, saj do odpusta obveznosti pride šele s sklepom o odpustu; šele s pravnomočnostjo tega sklepa pa tudi preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero učinkuje odpust obveznosti. Tako določa 409. člen ZFPPIPP, ki je ostal nespremenjen tudi po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16, v nadaljevanju: ZFPPIPP-G), tako tudi odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019 (v nadaljevanju tudi: odločba z dne 4. 4. 2019). Sodna praksa pa je tudi že zavzela stališče, da za presojo, katero materialno določbo ZFPPIPP je treba uporabiti, ni odločilen trenutek začetka postopka osebnega stečaja ali izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč čas izdaje sklepa o odpustu obveznosti (sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, št. III Ip 4891/2014 z dne 25. 2. 2015 in št. Cst 635/2016 z dne 11. 10. 2016).

7. Glede učinkov sklepa o odpustu obveznosti z dne 16. 10. 2018 na terjane obveznosti drugostopenjski organ obrazloži, da so bile tožnici, upoštevajoč vsebino omenjenega sklepa in določbe ZFPPIPP, v postopku osebnega stečaja odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 22. 9. 2016, razen tistih, ki so izvzete iz odpusta po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Ta od uveljavitve ZFPPIPP-G določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena (pred ZFPPIPP-G je bilo določeno: iz prvega odstavka 21. člena) in prvega odstavka 390. člena tega zakona (ta pa že od začetka uporabe ZFPPIPP, to je 1. 10. 2008, kot prednostne terjatve našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ter terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal). V skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP odpust ne učinkuje tudi za terjatev iz naslova: 1. denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku, 2. v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, 3. globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku, 4. odvzema premoženja nezakonitega izvora in 5. povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Kot je še pojasnjeno, drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti (torej ne le takšne terjatve, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, kot je bilo določeno pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G). Upoštevajoč prehodno določbo tretjega odstavka 32. člena ZFPPIPP-G se spremenjeni drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP uporablja za tiste postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi ZFPPIPP-G, to je po 26. 4. 2016. Glede na to, da se je postopek osebnega stečaja nad tožnico uvedel po uveljavitvi ZFPPIPP-G (in sicer 21. 9. 2016 s predlogom za začetek postopka), je treba v obravnavani zadevi upoštevati drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve ZFPPIPP-G dalje, to pa pomeni, da odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice.

8. Kot dalje obrazlaga drugostopenjski organ, drugi odstavek 382. člena ZFPPIPP določa, da v postopku osebnega stečaja terjatve upnikov v delu, v katerem niso poplačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo avtomatično s koncem stečaja, zato jih upniki lahko uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka (tako tudi odločba Ustavnega sodišča z dne 4. 4. 2019). Z izpodbijanim sklepom se terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost na podlagi obračunov OPSVZ oziroma REK-1, oboje za obdobje od maja 2012 do novembra 2012, ki so sicer nastale pred začetkom stečajnega postopka, vendar gre glede na opisano zakonsko ureditev (408. člen v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP) za prednostne terjatve (ne glede na to, da se nanašajo tudi na tožnico kot samostojno podjetnico), na katere odpust obveznosti ne učinkuje. Kot še ugotavlja drugostopenjski organ na podlagi podatkov registra davčnih zavezancev, je bila tožnica v obdobju od 1. 5. 2012 do 15. 11. 2012 zavarovana z zavarovalno podlago 005 (samostojni podjetniki posamezniki, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo pridobitno ali gospodarsko dejavnost) za 40 ur tedensko.

9. Nato drugostopenjski organ pojasnjuje, da razlogom sodbe Upravnega sodišča, št. I U 360/2017 z dne 20. 2. 2018, na katero se sklicuje tožnica, v tem primeru ne more slediti. Novela ZFPPIPP-G je v drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP res posegla tako, da je med terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, tudi izrecno uvrstila terjatve iz drugega odstavka 21. člena zakona. Ne glede na to pa spremenjene določbe drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče razlagati tako, da je pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G odpust obveznosti učinkoval na terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Določba 390. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje tudi drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP, je namreč nespremenjena od začetka uporabe tega zakona in kot prednostne terjatve v postopku osebnega stečaja med drugim določa tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Z novelo ZFPPIPP-G se nabor terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, ni razširil na terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, te so bile iz odpusta obveznosti izvzete že pred uveljavitvijo novele. Drugostopenjski organ še dodaja, da ima skladno z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča (kot izhaja iz odločbe z dne 4. 4. 2019) predpis povratne učinke praviloma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa (prava retroaktivnost). ZFPPIPP-G je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS in v tem pogledu njegove določbe ne učinkujejo povratno.

10. Sklepno drugostopenjski organ navede, da tožnica v tem postopku ne more uspeti s sklicevanjem na zastaranje. Pojasni, da v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), ter nato citira določbe 126. člena ZDavP-2 o pretrganju zastaranja in dodaja, da ne glede na to davčna obveznost v vsakem primeru preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (absolutni rok). Kot izpostavlja, pa je bila tožnica v postopku osebnega stečaja, s tem pa je bilo, upoštevajoč peti odstavek 126. člena ZDavP-2, za čas postopka osebnega stečaja zastaranje zadržano. Zato relativni zastaralni rok v konkretnem primeru še ni potekel, prav tako še ni nastopilo absolutno zastaranje.

11. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da ga odpravi, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. V tožbi ugovarja, da ne obstoji več pravica toženke, da obveznosti, navedene v izpodbijanem sklepu, terja v izvršbi. Zoper tožnico je namreč tekel postopek osebnega stečaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod št. St ..., ki je bil uveden s sklepom z dne 13. 10. 2016. V njem je sodišče s sklepom z dne 16. 10. 2018 tožnici odpustilo obveznosti, ki so nastale do 22. 9. 2016 in niso navedene v drugem odstavku 410. člena ZFPPIPP (ta sklep je postal pravnomočen 8. 11. 2018, kot izhaja iz sklepa z dne 12. 11. 2018, s katerim je bil postopek osebnega stečaja končan). Ker gre za obveznosti oziroma terjatve, ki so nastale od 6. 6. 2012 do 19. 12. 2012, se zanje ne smejo uporabljati sedaj veljavne določbe (408. člena) ZFPPIPP (po katerih odpust obveznosti v osebnem stečaju ne velja za obveznosti za plačilo prispevkov, nastalih pred začetkom postopka stečaja, brez časovnih omejitev). To bi namreč pomenilo retroaktivno uporabo zakona za nazaj, ki po 155. členu Ustave ni dopustna. Za te obveznosti se mora za tožnico uporabljati ZFPPIPP, kot je veljal v letu 2012. Po njem so bile privilegirane terjatve omejene ter bi bile glede na tedaj veljavne določbe ZFPPIPP tožnici, če bi se njen stečaj izvedel v tistem obdobju, terjane obveznosti odpuščene. Pravica do izterjave terjatev, ki so predmet izvršbe, je torej z odpustom obveznosti prenehala, ker niso nastale v času učinkovanja ZFPPIPP-G, ampak pred tem, sicer novela ZFPPIPP-G učinkuje za nazaj in se je z njo tožnico pahnilo v slabši položaj, kot ga je imela pred zakonsko spremembo, zaradi česar nima pravne varnosti. Toženka se sklicuje, da se je osebni stečaj začel in zaključil po 26. 4. 2016, ko je začel učinkovati ZFPPIPP-G, vendar je po mnenju tožnice pomembno tudi, ali so terjatve nastale pred ali po tem. Z vidika pravnih učinkov novele ZFPPIPP-G na poslabšanje njenega pravnega in dejanskega položaja, je treba poleg zatrjevane kršitve prepovedi retroaktivnosti upoštevati tudi načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. V tej zvezi tožnica citira stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019, ki jo prilaga kot dokaz. Poudarja, da njenega pravnega položaja država s spreminjanjem zakonodaje glede stečaja ne bi smela poslabšati arbitrarno, to je brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu, ki pa ga ni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za odpust obveznosti do tretjih upnikov (ter za zaščito in uravnoteženje njihovega položaja ali za splošno prepoved zlorabe pravic), saj so to (če sploh obstajajo) obveznosti same tožnice kot samostojne podjetnice, ki se tičejo njenega statusa oziroma njenih pravic iz prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki jih zaradi neplačila ne bo imela. Širitev obsega terjatev (na prispevke tožnice same), ki so izvzete iz odpusta obveznosti, nasprotuje zaključku o relativni predvidljivosti zaostritve zakonskih pogojev za odpust, javnega interesa zanjo pa tudi ni. V obravnavani zadevi torej ne gre za primer iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča, pač pa razlogi te odločbe potrjujejo prav nasprotno, to je, da je izpodbijani sklep izdan v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in ga je zato treba odpraviti.

13. Poleg navedenega tožnica navaja, da podaja ugovor zastaranja tako glavnice kot obresti, saj je minilo več kot 5 let, toženka pa ni izkazala, da bi od zapadlosti posamezne terjatve do izdaje sklepa ukrenila karkoli, da bi prišlo do pretrganja zastaranja. Izpodbijani sklep je po mnenju tožnice nezakonit tudi zato, ker se za iste terjatve zoper tožnico vodi več izvršb istočasno za iste terjatve (izvršba pod št. DT 4934-652/2019-1 09 in izvršba pod št. DT 4934-653/2019-1 09). Poleg tega terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa, ne obstajajo, toženka ni predložila dokazil, da obstajajo, na podlagi česa in kdaj so nastale. V obravnavanem postopku ni bilo ugotovljeno, ali gre za prispevke, ki jih je morala plačati tožnica kot samostojna podjetnica, ali za prispevke iz plač za zaposlene pri njej kot samostojni podjetnici (tožnica trdi, da ne gre za slednje). Dokler to ni ugotovljeno, se določbe ZFPPIPP, ki so se od leta 2012 tudi glede tega spreminjale, ne morejo pravilno uporabiti. Ob tem se sklicuje, da je to sodišče s sodbo, št. I U 360/2017 z dne 20. 2. 2018, preprečilo uporabo novele ZFPPIPP-G za nazaj.

14. Kot predlagane dokaze je tožnica v tožbi navedla izpodbijani sklep, svoj ugovor (pritožbo) zoper ta sklep in drugostopenjsko odločbo, sklepe Okrožnega sodišča v Mariboru (vse št. St ...) z dne 13. 10. 2016 o začetku postopka odpusta obveznosti, z dne 16. 10. 2018 o odpustu obveznosti in z dne 12. 11. 2018 o končanju postopka osebnega stečaja, sodbo Upravnega sodišča, št. I U 360/2017 z dne 20. 2. 2018, ter odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019. Tožnica je kot dokaz predlagala je tudi svoje zaslišanje, a je ta dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023 umaknila.

15. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, vztrajala pri razlogih izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter predlagala, da se tožba zavrne. Ne strinja se, da bi bil izpodbijani sklep izdan v neskladju z 2. členom Ustave. Nadalje pojasnjuje, da je namen davčne izvršbe izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi davčne izvršbe, je po 142. členu ZDavP-2 davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, če se z njim(i) doseže namen izvršbe. V zvezi s tožbenim ugovorom, da terjatve, ki so predmet izvršbe, ne obstajajo (da toženka ni predložila dokazov da obstajajo, na podlagi česa so nastale in kdaj so nastale, ter da ni bila ugotovljena vrsta prispevkov), pa toženka opozarja, da gre za tožbeno novoto. Dodaja še, da vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). V odgovoru na tožbo nadalje toženka še pojasni, da se je v drugostopenjski odločbi sklicevala na navedeno odločbo Ustavnega sodišča z dne 4. 4. 2019, ne zato, ker bi šlo v tej zadevi za tak primer, pač pa zaradi razlogov o tem, da je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave, ter da v postopku osebnega stečaja terjatve upnikov v delu, v katerem niso poplačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo avtomatično s koncem stečaja in jih upniki lahko v primeru osebnega stečaja uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, in razlogov, ki se nanašajo na razlago prave retroaktivnosti.

16. Sodišče je v zadevi 23. 11. 2023 opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnica osebno in njen pooblaščenec, za toženko pa Tijana Cvjetićanin, njena pooblaščenka z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Obe stranki sta vztrajali pri svojih navedbah in stališčih, pooblaščenec tožnice je posebej izpostavil tožbeni ugovor, da bi morala toženka po njegovem mnenju izvršbo v že obstoječem izvršilnem postopku razširiti z novim izvršilnim sredstvom, ne pa izdati novega sklepa, kot da gre za novo izvršbo z novo terjatvijo, čeprav se izvršujejo iste terjatve. Tožnica je vztrajala tudi pri vseh predlaganih listinskih dokazih, dokazni predlog z zaslišanjem tožnice pa je, kot rečeno, umaknila.

17. V okviru materialno procesnega vodstva je na glavni obravnavi sodnica pojasnila, da tožbene navedbe, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa, ne obstajajo, da zanje toženka ni predložila dokazil, da obstajajo, na podlagi česa so nastale in kdaj so nastale, ter da v postopku ni bila ugotovljena vrsta prispevkov, predstavljajo tožbene novote. Po tem pojasnilu sodnice tožnica ni podala ugovorov in dodatnih navedb.

18. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa obravnavane zadeve, med katerimi so tudi zgoraj naštete listine, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlagala, da jih sodišče vpogleda v dokazne namene. Vpogledalo je tudi odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019, ter sodbo Upravnega sodišča, št. I U 360/2017 z dne 20. 2. 2018, pri čemer je strankama pojasnilo, da sodišče sicer sodno prakso upošteva že samo ob uporabi za odločitev relevantnega materialnega prava. Zoper dokazni sklep in dokazovanje stranki nista imeli ugovorov in ne dodatnih navedb.

**K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na premičnine tožnice. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in je utemeljena na zakonu. Sodišče lahko sledi tudi za odločitev bistvenim razlogom, kot jih je ob svojem odločanju obrazložil drugostopenjski organ. Ker je te razloge že predhodno predstavilo, jih na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožničine ugovore pa pojasnjuje:

21. V obravnavanem primeru se z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi od tožnice terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Tožnica niti ne zatrjuje, da bi navedene obveznosti poravnala. Kot izhaja iz ugotovitev toženke in s strani tožnice predloženih sklepov Okrožnega sodišča v Mariboru, je bil zoper tožnico začet postopek osebnega stečaja 22. 9. 2016, v katerem je sodišče 13. 10. 2016 začelo postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici in 16. 10. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti. Iz 2. točke izreka sklepa o odpustu obveznosti izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do 22. 9. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

22. Tožnica se zavzema za razlago, da odpust obveznosti učinkuje tudi na predmetne obveznosti, ker da glede na čas njihovega nastanka, pri ugotavljanju vsebine sklepa o odpustu obveznosti ni utemeljeno upoštevati z novelo ZFPPIPP-G spremenjenega besedila drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Sicer bi šlo po mnenju tožnice za retroaktivno uporabo zakona oziroma za poslabšanje njenega položaja v nasprotju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Sodišče temu razlogovanju ne sledi. Že drugostopenjski organ je izčrpno navedel in pojasnil zakonsko podlago za odločitev v 2. točki sklepa o odpustu obveznosti oziroma za izdajo izpodbijanega sklepa, to je določbe ZFPPIPP, vključno s spremembo ZFPPIPP-G, ki se uporablja za postopke, ki so bili uvedeni po uveljavitvi te novele 26. 4. 2016 in po kateri se iz odpusta obveznosti v osebnem stečaju izvzamejo vse terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, in ne le tiste, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, kot je to veljalo pred omenjeno spremembo. Postopek osebnega stečaja nad tožnico je bil, kar ni sporno, uveden po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G (in v tem se ta zadeva tudi bistveno razlikuje od tiste, obravnavane v sodbi I U 360/2017, na katero se sklicuje tožnica). Zato je davčni organ postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice. V zadevi ne gre za retroaktivno uporabo novele ZFPPIPP-G. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil nad tožnico uveden postopek osebnega stečaja po tem, ko je že začela veljati novela ZFPPIPP-G. To pomeni, da se s slednjo ni za nazaj uvajalo statusa prednostnih terjatev in s tem posegalo v pričakovano pravico do obsega terjatev, na katere učinkuje odpust obveznosti, kot zmotno trdi tožnica. Sodišče ne vidi nobene utemeljene podlage za stališče, da bi že v času nastanka terjatev oziroma obveznosti dolžnik imel pravno zavarovano upravičeno pričakovanje glede obsega terjatev (ki jih je sicer v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava treba izpolniti), na katere bo v primeru morebitnega stečaja učinkoval morebiti izdani sklep o odpustu obveznosti. Stališče, da v primeru, kot je obravnavani, ni mogoče z uspehom uveljavljati ugovorov o pravi in tudi o nepravi retroaktivnosti, je v sodni praksi že zavzeto (npr. sodba Upravnega sodišča, št. I U 846/2020 z dne 15. 2. 2022). Ob tem sodišče kot očitno zmotno zavrača tudi stališče tožnice, da se morebitne obveznosti iz naslova prispevkov same tožnice kot samostojne podjetnice tičejo zgolj njenega statusa in pravic, ki jih zaradi neplačila ne bo imela, saj se v obstoječem sistemu socialne varnosti z zbranimi sredstvi iz naslova plačanih prispevkov financirajo tekoče dajatve upravičencem iz teh zavarovanj in je zato očitno podan tudi javni interes za plačilo dolžnih prispevkov.

23. Tožbeni ugovor, da v postopku ni bilo ugotovljeno, ali gre prispevke, ki bi jih morala plačati tožnica kot samostojna podjetnica zase ali za prispevke iz plač za pri njej zaposlene osebe, je podan šele v tožbi, čeprav bi ga tožnica lahko uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijani sklep, in je že zato neupošteven pri odločanju sodišča, kar je, kot rečeno, sodišče tožnici pojasnilo na naroku za glavno obravnavo, tožnica pa niti po tem pojasnilu, ni podala dodatnih navedb. Enako velja tudi za tožbeni očitek, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa, ne obstajajo oziroma da toženka ni izkazala, na podlagi česa in kdaj so nastale. Navedeni ugovori tožnice so tako neupoštevne novote po 52. členu ZUS-1, saj so podani šele v tožbi, ne da bi bilo (niti na naroku) obrazloženo, zakaj tožnica tega ni ugovarjala že v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa oziroma v pritožbi zoper ta sklep. Pa tudi sicer so ti tožbeni ugovori neutemeljeni. Sodna praksa se je namreč že izrekla (glej npr. sodbo Upravnega sodišča, št. II U 50/2020 z dne 7. 12. 2022, in tam citirano sodno prakso), da se določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP (po kateri so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti) nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Iz izreka izpodbijanega sklepa pa je tudi razvidno, za katere obveznosti gre in na podlagi katerih izvršilnih naslovov se davčna izvršba opravlja.

24. Po presoji sodišča tožnica ne more uspeti niti s tožbenim ugovorom o zastaranju. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, katere obveznosti se terjajo, na podlagi katerih izvršilnih naslovov ter kdaj je nastopila njihova izvršljivost. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi izpostavil, da je bila tožnica v stečajnem postopku (in predstavil časovne okoliščine le-tega), ter navedel, da je bilo zato zastaranje pravice do izterjave zadržano (po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 se namreč zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon). Zato v času izdaje izpodbijanega sklepa, kar je relevantno za njegovo presojo, relativni zastaralni rok še ni potekel, prav tako pa tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje. Tožnica po tem ni konkretizirano ugovarjala nasprotnega, torej ni podala konkretnih navedb, ki bi kazale, da bi kljub zadržanju zastaranja zaradi postopka osebnega stečaja, do izdaje izpodbijanega sklepa potekel predpisani zastaralni rok za zastaranje pravice do izterjave. Tožbeni ugovor o zastaranju terjanih obveznosti oziroma zastaranju pravice do njihove izterjave je torej ostal posplošen, pavšalen in kot tak do drugačne odločitve ne more voditi.

25. V zvezi s tožbenim ugovorom, da ni dopustno, da se zoper tožnico vodi več izvršb istočasno za iste terjatve, sodišče pojasnjuje, da se (je) davčna izvršba po izpodbijanem sklepu vodi(la) na premičnine tožnice, po sklepih, navedenih v tožbi, pa na druga sredstva izvršbe, kot izhaja tudi iz navedb pooblaščenca tožnice na naroku za glavno obravnavo. Sodna praksa se je že izrekla, da po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga. Povedano drugače, v ZDavP-2 ni ovire, da bi se davčna izvršba vodila hkrati na različna sredstva izvršbe, četudi gre za iste izvršilne naslove oziroma iste obveznosti, saj zakon (primerjaj 143. člen ZDavP-2) omejitev v tej smeri davčnemu organu ne določa, ima pa ta zaradi preprečitve dvojnega plačila obvezo, da na podlagi 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na predlog dolžnika ustavi davčno izvršbo, če je dolg plačan (glej npr. sodbi Upravnega sodišča, št. IV U 213/2019 z dne 17. 5. 2022 in št. I U 101/2020 z dne 24. 8. 2021, ter tam citirano sodno prakso).

26. Po vsem navedenem je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

27. Odločitev o stroških tega sodnega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.