Jedro

Na skrite napake dobavljene stvari se ne more sklicevati stranka, ki pregleda in odprave zatrjevanih napak ni omogočila.

Neizvedba dokaza z zaslišanjem priče ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, kljub temu da ta dokazni predlog ni bil umaknjen, saj je bila ta priča dvakrat pravilno vabljena na naslov, ki ga je sporočila stranka, ki je izvedbo dokaza predlagala, poleg tega pa je stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, sama pojasnila, da je priča odsotna v tujini in je zato predložila tudi njeno pisno izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 369,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. I 2001/00125 z dne 10.4.2001, ohranilo v veljavi v 1.in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati znesek 1.273.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 dalje do plačila. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 760,50 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga toženec iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo priče K., kljub temu, da toženec tega dokaznega predloga ni umaknil. V zvezi z reklamacijo dobavljene črpalke je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj tako dopis z dne 16.8.1999 in izpoved toženca dokazujeta, da je črpalka imela napake, da jih je toženec reklamiral, tožeča stranka pa jih ni odpravila. Sodišče je zaključilo, da je bila črpalka lahko zamašena, vendar pa temu ni bilo tako, kar potrjuje tudi izpoved priče T. Prav tako ni jasno, na kakšni podlagi sodišče zaključuje, da je tožeča stranka pokazala pripravljenost odpraviti napake, niti ni jasno, zakaj je toženec zamudil vse roke, saj sta se stranki še oktobra 1999 pogovarjali o odpravi napake, formaliziral pa je toženec svoje zahteve v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Nasprotuje tudi stališču izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek po nasprotni tožbi, ker se terjatve kot posledica začetka stečajnega postopka medseboj ex lege pobotajo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil priča K. vsaj dvakrat vabljen, vendar pa se zaradi bivanja v tujini naroka ni udeležil. Pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo reklamacije so protispisne. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec najprej obvestil tožnico o napaki, vendar pa jo je kmalu zatem ponovno poklical in obvestil, da črpalka dela, prav tako pa tožeči stranki ni predložil rezultatov analize vode. Prav tako zmotno pa je stališče, da je potrebno terjatvi medsebojno pobotati, saj toženec svoje terjatve sploh ni dokazal. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožencu pa naloži tudi plačilo njenih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba glede zaslišanja priče K. neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Res je sicer, da toženec tega dokaznega predloga ni umaknil, vendar pa je sodišče svojo nalogo opravilo že s tem, da je pričo kar dvakrat vabilo na naslov, ki ga je posredovala tožena stranka sama, priča pa se vabilu ni odzvala. Tožena stranka je na naroku sama pojasnila, da je priča zaradi dela odsotna v tujini in je zato pridobila njeno pisno izjavo, zato se sedaj ne more sklicevati, da ji je bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost izvajanja dokazov (8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Prav tako sodišče ni nepopolno ali zmotno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s stvarnimi napakami dobavljene vodne črpalke (479. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR). Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila s strani toženca v avgustu 1999 obveščena, da se je črpalka pokvarila, zato mu je 16.8.1999 poslala dopis, na podlagi katerega bi ji toženec omogočil njen pregled. Do tega po njenih navedbah ni prišlo zato, ker jo je toženec čez nekaj dni obvestil, da črpalka ponovno dela, medtem ko je ta nasprotno trdil, da se mu tožeča stranka po obvestilu o napaki ni več javljala na telefon. Slednje je bilo izpodbito že z dopisom z dne 7.10.1995, ko je tožnica želela od toženca pridobiti podatke o kvaliteti načrpane vode. Sodišče je tako utemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, da ji pregled in odprava morebitne napake nista bila omogočena, toženec pa stvarne napake tudi sicer ni dokazal, ker tega, razen njegovega zaslišanja, ne potrjujejo ostali izvedeni dokazi. Vprašanje, ali je bila vrtina očiščena ali ne, se tako pokaže kot nepomembno in gre v tem oziru zgolj za ugibanja sodišča prve stopnje. Nima pa pritožba prav, da so takšni zaključki v nasprotju s pričanjem S.T., saj je ta izpovedal, da ne bi rekel, da je bila vrtina očiščena, pa tudi tožeča stranka je izpovedala, da je pred montažo toženca opozorila na neočiščenost vrtine. Sodišče pravilno zaključuje, da je tožnica pokazala pripravljenost odpraviti morebitne napake, tako na sami črpalki kot tudi glede kakovosti načrpane vode, kar jasno izhaja iz predloženih dopisov. Toženec pa svojih jamčevalnih zahtevkov tudi ni pravočasno uveljavljal, ker je napako dokazano grajal le enkrat, to je v avgustu 1999, svoje zahteve pa je formaliziral šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 30.4.2001, torej po preteku 1-letnega roka, ki ga določa 500. člen ZOR.

Končno pa se toženec neutemeljeno sklicuje tudi na ex lege pobotanje terjatev kot posledico začetka stečajnega postopka v zvezi s pasivno legitimacijo tožeče stranke za nasprotno tožbo. Res je po 117. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ena izmed posledic začetka stečajnega postopka, da se štejejo za pobotane terjatve, ki bi jih bilo mogoče do dneva začetka stečajnega postopka pobotati in se posledično te ne prijavijo v stečajno maso, vendar pa je obstoj terjatve logični pogoj za pobot. Ta v predmetnem postopku ni izpolnjen, saj je toženec prav z nasprotno tožbo terjal ugotovitev, da terjatev proti tožeči stranki obstoji.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Toženec mora na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo in sicer 32,84 EUR sodne takse za odgovor na pritožbo, 600 točk za odgovor na pritožbo, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, skupaj tako 369,93 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (1. odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).