Jedro

V času pregleda spisa je bilo gradbeno dovoljenje že izdano in s tem del upravnega spisa, zato sodišče nima zadržkov, da ne bi sledilo ugotovitvi toženke, da se je tožničin pooblaščenec s pregledom upravnega spisa seznanil tudi z gradbenim dovoljenjem. Zato je treba šteti, da se je na ta dan z izdajo dovoljenja seznanila tudi tožnica, s tem pa je pričel teči enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnic za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za legalizacijo dozidave in nadzidave objekta na zemljišču parc. št. 1084/15 k.o. ... ter za rekonstrukcijo, dozidavo in spremembo namembnosti tega objekta.

Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnici vložili predlog za obnovo postopka ker menita, da bi morali biti udeleženi v njem, pa jima to ni bilo omogočeno. Prvostopenjski organ ugotavlja, da se je B.B. z gradbenim dovoljenjem seznanila že 20. 4. 2012, o čemer je bil narejen zapisnik, predlog za obnovo pa je podala 12. 3. 2013, torej po preteku enomesečnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). C.C. je postala solastnica predmetne nepremičnine šele 25. 9. 2012, torej po zaključku postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, zato ni imela pravice sodelovati v tem postopku in te pravice tudi ne more uveljavljati kot razlog za obnovo postopka. Glede navedbe, da meja med parcelo tožnic in parcelo, na katero se nanaša gradbeno dovoljenje, še ni urejena, prvostopenjski organ meni, da gre za mejo tožnic, „katere pravno stanje bi ji moralo biti poznano, zato po mnenju upravnega organa ne gre za novo dejstvo, zaradi katerega bi bilo potrebno (…) postopek obnoviti“.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da se strinja z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega organa glede pravočasnosti vloge D.D., glede C.C. pa sicer meni, da ni pravilno stališče prvostopenjskega organa, da ni bila upravičena do sodelovanja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar pa ugotavlja, da je bil tudi njen predlog za obnovo postopka prepozen. Sklicuje se na zaznamek prvostopenjskega organa o tem, da je njen pooblaščenec D. d.o.o., Ljubljana, zaprosil za vpogled v spis (in s tem tudi v izdano gradbeno dovoljenje), ki mu je bil dne 6. 2. 2013 tudi omogočen. Zato je treba šteti, da je bila C.C. s tem dnem seznanjena z izdajo gradbenega dovoljenja. Predlog za obnovo postopka je bil vložen dne 11. 3. 2013, torej po izteku enomesečnega roka, predpisanega v ZUP.

Tožnici se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri povzemata postopek za izdajo gradbenega dovoljenja in razloge, iz katerih menita, da bi morali biti v tem postopku udeleženi, gradbeno dovoljenje pa je nezakonito. Tožnicama to dovoljenje ni bilo nikoli vročeno, C.C. pa ni družbe D. d.o.o. nikoli pooblastila, da zanjo prevzame kakršnokoli listino, temveč le za „vpogled v spis“. Toženka bi zato morala ravnati v skladu s 96. a členom ZUP, po katerem je treba vročiti dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Ker je toženka štela, da je bila C.C. seznanjena z gradbenim dovoljenjem, ne da bi za prejem tega dovoljenja kogarkoli pooblastila, je zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka. Glede na navedeno tožnici sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njunemu predlogu za obnovo postopka, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih toženka navaja za svojo ugotovitev, da sta bili tožnici seznanjeni z izdajo gradbenega dovoljenja več kot mesec pred tem, ko sta vložili predlog za obnovo postopka. Prav tako se strinja s stališčem toženke, da je bil predlog zato vložen prepozno, kar pomeni, da ga je bilo treba zavreči oziroma da ga ni bilo mogoče obravnavati po vsebini. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče zato ne ponavlja teh razlogov, glede na tožbene razloge pa dodaja še: Tožnici kot razlog, iz katerega bi bilo treba omenjeni postopek obnoviti, navajata, da bi morali biti v tem postopku udeleženki, pa jima ta možnost ni bila dana, kar pomeni, da uveljavljata obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka v takem primeru predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Po jasni in nedvoumni zakonski določbi torej pričetek enomesečnega subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka ni vezan na vročitev odločbe (oziroma v obravnavani zadevi sklepa), temveč za to zadostuje, da je bila stranka z izdajo odločbe zgolj seznanjena. Nič drugega ne izhaja niti iz obširne in ustaljene upravnosodne prakse (od novejših prim. npr. sodbo tega sodišča I U 883/2014).

Da bi se tožnici ne seznanili z izdajo gradbenega dovoljenja v času in v okoliščinah, ki jih navaja toženka, niti ne trdita. Ker se C.C. izrecno sklicuje na obseg pooblastila, danega D. d.o.o., sodišče dodaja še, da imajo po drugem odstavku 53. člena ZUP dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka. Da se je pooblastilo D. d.o.o. izrecno nanašalo na pregled upravnega spisa, navaja tožnica sama, v skladu z navedeno zakonsko določbo pa to pomeni, da je imel pregled spisa, ki ga je opravil pooblaščenec, enak pravni učinek, kot če bi ga opravila tožnica. V času pregleda spisa je bilo gradbeno dovoljenje že izdano in s tem del upravnega spisa, zato sodišče nima zadržkov, da ne bi sledilo ugotovitvi toženke, da se je tožničin pooblaščenec s pregledom upravnega spisa seznanil tudi z gradbenim dovoljenjem. Zato je treba šteti, da se je na ta dan z izdajo dovoljenja seznanila tudi tožnica, s tem pa je pričel teči enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Tožnici se sklicujeta še na prvi odstavek 96. a člena ZUP, po katerem organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Vendar ta zakonska določba ureja zgolj način vročanja in ne pravnih posledic vročitve. Kot je bilo obrazloženo, za odločitev v tej zadevi način in datum morebitne vročitve odločbe sploh nista bistvena, zato je navedena zakonska določba za odločitev brezpredmetna.

Po drugem odstavku 267. člena organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, nepravočasen predlog s sklepom zavrže. To pomeni, da se v takem primeru organ omeji na ugotovitev o nepravočasnosti predloga in se ne spušča v presojo njegove vsebine. Zato so tudi vse tožbene navedbe, ki se ne nanašajo na pravočasnost predloga za obnovo postopka, temveč na vsebinske razloge za obnovo, za odločitev v tej zadevi nepomembne in jih sodišče ni obravnavalo.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.