Jedro

Sodišču, ki je svojo odločitev utemeljilo s pravno razlago, skladno z dolgoletno ustaljeno sodno prakso, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.991.746,30 SIT (sedaj 8.311,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2004 do plačila in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sta sodišči ravnali protipravno, ko sta zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti (od 30. 5. 1997 do 7. 1. 2001) utemeljili s sklicevanjem na sodno prakso. Sodišče mora soditi po ustavi in zakonu. V Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR in Obligacijskem zakoniku - OZ je jasno določeno, kdaj pride dolžnik v zamudo. Ker sodišče ni uporabilo omenjenega zakona, je ravnalo protipravno. V nadaljevanju obširno utemeljuje nesprejemljivost sodne prakse, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Zavzema se, da se oškodovancem od zahtevkov za nepremoženjsko škodo priznajo obresti od izteka 14 dnevnega roka, šteto od dneva, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 26. člena URS je določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Omenjena ustavna določba kot enega od elementov za odškodninsko odgovornost države izrecno predpisuje protipravnost ravnanja nosilca oblasti. Pojem protipravnosti ravnanja iz 26. člena URS je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, ta pa lahko pri tako nedoločenih pravnih pojmih postavi tudi vsem sorodnim primerom enake okvire. Tako je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru na občni seji 14. 12 .1995 sprejelo pravno mnenje, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja potrebno izhajati iz same narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Sodna praksa je omenjeno stališče o odgovornosti za sodnikovo ravnanje še dopolnila z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (na primer: II Ips 35/98, II Ips 556/2002 itd.).

7. Na opisano pravno podlago se je pravilno sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Revident skuša protipravnost ravnanja sodišč v njegovi odškodninski pravdi utemeljiti s trditvijo, da je bila dolgoletna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, nezakonita. To pa ne drži. Vrhovno sodišče je v številnih zadevah(1) (že) pojasnilo, da je imela takšna praksa pravno podlago v 189. členu in 394. členu ZOR in da je bil razlog za takšno prakso v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času ter da priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1. 1. 2002 (kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram) ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen URS) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS).

8. Ker sodišču, ki je svojo odločitev utemeljilo s pravno razlago, skladno z dolgoletno ustaljeno sodno prakso, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države, sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno zavrnili tožbeni zahtevek.

9. Tožnik ni konkretiziral trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 704/2004, II Ips 625/2003 in II Ips 578/2002.