Jedro

Obtoženi je v zgolj 45 minutah vožnje storil kar 17 kršitev cestnega prometa ter pri tem ogrožal druge voznike in potnike, udeležene v cestnem prometu, med njimi tudi oziroma predvsem policiste ter da hujše posledice njegovih dejanj izostale samo zato, ker so policisti uspeli pravilno in prisebno reagirati z umikanjem obtožencu, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da sodišče prve stopnje v okviru objektivnih okoliščin ne bi smelo upoštevati agresivnega načina storitve teh kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obtoženega podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obtoženega iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, ter pripor zoper obtoženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani vsi razlogi, da se pripor, ki je bil odrejen zoper obtoženca, podaljša iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi ob izreku sodbe. Obtoženi je bil nepravnomočno spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj, katerih krivdo je na glavni obravnavi priznal, sodišče pa mu je za vsa očitana kazniva dejanja izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora. To daje zanesljivo podlago, da je obtoženi storil očitana kazniva dejanja. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, da je pripor edini primeren in hkrati neogibno potreben ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti in s tem za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja ter v primerjavi z ogroženostjo ljudi, kakršno predstavljajo v tem postopku obtožencu očitana kazniva dejanja, tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu še vedno izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje iz 7. do 13 točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ter poudarja, da pritožba neutemeljeno vztraja, da ponovitvena nevarnost pri obtoženemu ni podana. Ob tem, ko iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je obtoženi v zgolj 45 minutah vožnje storil kar 17 kršitev cestnega prometa ter pri tem ogrožal druge voznike in potnike, udeležene v cestnem prometu, med njimi tudi oziroma predvsem policiste ter da hujše posledice njegovih dejanj izostale samo zato, ker so policisti uspeli pravilno in prisebno reagirati z umikanjem obtožencu, se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da sodišče prve stopnje v okviru objektivnih okoliščin ne bi smelo upoštevati agresivnega načina storitve teh kaznivih dejanj.

Ker v zvezi s subjektivnimi okoliščinami tega pripornega razloga, poleg ugotovitev o obsežni predkaznovanosti, iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je obtoženi po prestani kazni 3 let in 8 mesecev zapora, zgolj dobra dva tedna po izpustu izvršil že nova kazniva dejanja, da je brez zaposlitve, četudi je po izobrazbi avtoličar in da nima nikakršnih dohodkov, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da zgolj podatki o predkaznovanosti ne zadostujejo za ugotovitev subjektivnih okoliščin. Tudi s pritožbenimi trditvami, da je obtoženi do svojih dejanj zavzel kritičen odnos, na kar kaže njegovo priznanje, zagovornik obtoženca sodišča druge stopnje ne prepriča v nasprotno.

Sodišče prve stopnje, je v nasprotju s pritožbenimi navedbami, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da ima obtoženi družino ter da se mora udeležiti pogreba svoje babice. Ker se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da opisane okoliščine niso razlog za odpravo pripora, se pritožba neutemeljeno zavzema za nasprotno.

6. Neogibno potrebnost, nujnost in sorazmernost pripora zagovornik izpodbija s trditvami o trajanju tega ukrepa. Vendar pa zagovorniku ni mogoče pritrditi, da je pripor zoper obtoženca nesorazmeren ukrep že glede na čas pripora. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, teža očitane kriminalne dejavnosti, stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, obsežna predkaznovanost obtoženca ter njegova vztrajnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj utemeljujejo zaključek o sodišča prve stopnje o sorazmernosti, nujnosti in neogibni potrebnosti pripora. Na tem mestu sodišče druge stopnje še dodaja, da pripor zoper obtoženca traja od dne 6. 4. 2023, z nepravnomočno sodbo pa mu je bila izrečena kazen 1 leta in 11 mesecev zapora.

7. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obtoženega nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.