Jedro

Neobstoječ pouk o pravnem sredstvu ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Če pa odločba sploh nima pouka, stranka lahko ravna po veljavnih predpisih, lahko pa zahteva v 8 dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni. V takem primeru teče rok za pritožbo oziroma za sodno tožbo od dneva vročitve dopolnjene odločbe (6. odstavek 215. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 5. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v izreku pod točko 1 zavrglo tožbo zoper akt tožene stranke, brez številke z dne 20.5.2003, v izreku pod točko 2 pa sklenilo, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa k 1. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da je bila tožena stranka v času objave javnega razpisa in odločanja o vlogi tožeče stranke po določbah takrat veljavnega Zakona spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 60/99, ZSRR) organ v sestavi ministrstva, pristojnega za razvoj (1. odstavek 16. člena ZSRR). Po določbi 14. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 123/04 in 24/05 - U.P.B., v nadaljevanju ZDU-1) opravljajo organi v sestavi ministrstva upravne naloge, med drugim tudi specializirane strokovne naloge, izvršilne in razvojne upravne naloge. Po določbi 2. odstavka 16. člena ZSRR je tožena stranka opravljala razvojne, svetovalne, pospeševalne in usklajevalne naloge države pri spodbujanju regionalnega razvoja. Tožena stranka je tako pri opravljanju naloge spodbujanja skladnega regionalnega razvoja, v postopku dodeljevanja spodbud z javnim razpisom po 20. členu ZSRR, opravljala naloge države. Izpodbijano obvestilo tožene stranke z dne 20.5.2003 je treba ne glede obliko in naziv šteti za upravni akt, ki ga je izdal državni organ oziroma organ v sestavi ministrstva, s katerim je bilo odločeno o vlogi tožeče stranke, s katero je prijavila svoj projekt na javni razpis za prijavo projektov za Skupni sklad za male projekte ... (v nadaljevanju: javni razpis). Tožena stranka je z izpodbijanim aktom ugotovila, da vloga tožeče stranke za konkretni javni razpis ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma, da manjkajo nekatere obvezne sestavine. Zaradi teh nepravilnosti je tožena stranka odločila, da prijava tožeče stranke ne more biti obravnavana v nadaljnjem postopku ocenjevanja vlog, kar v bistvu pomeni, da ne bo vsebinsko obravnavana, ker ima formalne pomanjkljivosti. Z izpodbijanim aktom je bilo torej v smislu določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke glede njene prijave na javni razpis. Po določbi 25. člena ZDU-1 ministrstvo odloča v upravnem postopku na drugi stopnji o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih da organ v sestavi. Glede na to, da pritožba zoper akte tožene stranke po ZSRR ni bila izrecno izključena, le ta pa tudi ni bila izrecno izključena po pravilih programa Phare, na katere se tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicuje, niti ni bila izrecno izključena z javnim razpisom, sodišče ugotavlja, da je imela tožeča stranka na podlagi 25. člena ZDU-1 zoper izpodbijani akt možnost vložiti pritožbo na pristojno ministrstvo. Čeprav tožena stranka v izpodbijanem aktu tožeči stranki ni dala pravnega pouka, pa zaradi tega tožeči stranki pravica do pritožbe ni bila vzeta, saj ji je bila ta dana že na podlagi zakona. Ker je bila zoper upravni akt tožene stranke takrat mogoča pritožba, sodišče prve stopnje ugotavlja, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Po izrecni določbi 2. odstavka 4. člena ZUS upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno. V obrazložitvi k 2. točki izreka se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 105.a člena, 5. in 6. odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni predložila listin o njenem premoženjskem in finančnem stanju. Vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da ima tožeča stranka v lasti nepremičnine v vrednosti 2,000.000,00 SIT, njen letni prihodek pa znaša 1,200.000,00 SIT. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka lahko zagotovi sredstva za plačilo sodne takse, ki za vloženo tožbo znaša 15.200,00 SIT in za sklep sodišča 9.500,00 SIT, brez ogrožanja svoje dejavnosti, zaradi česar je predlog za oprostitev ali odlog plačila zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ko je vzdržalo v veljavi odločitev tožene stranke, v kateri ni naveden pravni pouk. Sleherni pravni akt, ne glede na to, kdo ga izdaja, mora imeti pravni pouk oziroma mora imeti razloge, da zoper navedeno odločitev ni mogoče vlagati pritožbe oziroma kakršnegakoli drugega pravnega sredstva. Napoveduje bodočo ustavno pritožbo, kakor tudi pritožbo na EKČP, saj se tovrstna pravna anarhija v Republiki Sloveniji ne more tolerirati, še zlasti ob dejstvu, ker gre za sredstva, katera so bila predvidena iz programa Phare. Glede na opustitev, ko je manjkal življenjepis le ene od oseb oziroma je napačno bila imenovana oseba prijavitelja, ni bilo vsebinske obravnave programa, za katerega uresničitev je bila potrebna potrditev preteklega dela, kakor tudi bodočega meddržavnega sodelovanja. Izpodbijana sodna odločitev je nezakonita, ker posega v temelj ustavne pravice do pravnega varstva in v materialnopravno razmerje do dodeljevanja sredstev, ki so dodeljena v odločanje regionalnim agencijam. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma ponovno odločanje o zadevi. Tožeča stranka je materialno v celoti propadla, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča glede sodnih taks neutemeljena. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks, vključno s takso za pritožbo.

Agencija Republike Slovenije za regionalni razvoj v odgovoru na pritožbo vztraja pri obrazložitvi in dokazih iz odgovora na tožbo in se strinja z izpodbijanim sklepom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je obvestilo tožene stranke z dne 20.5.2003, ki je po vsebini upravni akt, s katerim je bilo odločeno o vlogi tožeče stranke, s katero je prijavila svoj projekt na javni razpis za prijavo projektov za skupni sklad za male projekte ... Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je tožena stranka z v upravnem sporu izpodbijanim aktom ugotovila, da prijava tožeče stranke ne more biti obravnavana v nadaljnjem postopku ocenjevanja vlog, kar v bistvu pomeni, da ne bo vsebinsko obravnavana, ker ima formalne pomanjkljivosti. Z izpodbijanim aktom je bilo torej v skladu z 2. členom ZUP odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke glede njene prijave na javni razpis. To pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Ker pa je v času odločanja tožene stranke le-ta bila organ v sestavi ministrstva, bi lahko tožeča stranka vložila zoper izpodbijani akt pritožbo na pristojno ministrstvo, v katerega sestavi je bila. Res je, da tožena stranka na izpodbijanem aktu ni navedla pravnega pouka. Toda, neobstoječ pouk o pravnem sredstvu ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Če pa odločba sploh nima pouka, stranka lahko ravna po veljavnih predpisih, lahko pa zahteva v 8 dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni. V takem primeru teče rok za pritožbo oziroma za sodno tožbo od dneva vročitve dopolnjene odločbe (6. odstavek 215. člena ZUP).

Kot izhaja iz predloženih spisov, tožeča stranka te možnosti iz citirane določbe ZUP ni izkoristila. Ker pa ni izčrpala pravnih sredstev, predpisanih z zakonom, je bila njena tožba v skladu z določbo 3. in 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilno zavržena.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izreku pod 2. točko in z razlogi za njegovo odločitev. Pri presoji predloga za oprostitev plačila taks je treba namreč upoštevati tudi premoženje tožeče stranke (to jasno izhaja iz 169. člena ZPP). Tožeča stranka pa ni predložila takšnih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da bi bilo zaradi plačila sodnih taks v odmerjeni višini ogroženo opravljanje njene dejavnosti.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).