31. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 46/2004 z dne 16. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 658/2002 z dne 3. 7. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 57/95 z dne 10. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi zavarovalnici solidarno dolžni pritožnikoma plačati odškodnino v znesku 4.900.000 SIT, pritožnici pa odškodnino v znesku 6.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2002 do plačila. Zahtevek do zavarovalnic je temeljil na obveznem avtomobilskem zavarovanju vozil, udeleženih v prometni nesreči, v kateri sta bila pritožnika potnika, za škodo, ki sta jo utrpela, pa voznika odgovarjata objektivno. Rentni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnitev zahtevka za rento temelji na stališču, da sta pritožnika zahtevek za rento in izgubljeni zaslužek vložila 5. 1. 1998, kar je po poteku treh let, odkar sta pritožnika kot oškodovanca izvedela za škodo, za katero sta po stališču sodišč izvedela najkasneje takrat, ko sta prejela odločbo o invalidski upokojitvi. Sodišče druge stopnje je pritožbe pritožnikov in obeh toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je reviziji pritožnice delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za 1.500.000 SIT, v ostalem pa je revizijo pritožnikov zavrnilo.

2.Pritožnika nasprotujeta sodbi Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na zavrnitev rentnega zahtevka zaradi zastaranja. Pritožnika navajata, da sta bila v prometni nezgodi pri Zagrebu kot sopotnika v osebnem avtomobilu dne 6. 4. 1991 (pravilno 6. 4. 1990) hudo telesno poškodovana. Zatrjujeta, da sta bila zaradi hudih poškodb invalidsko upokojena, in sicer pritožnik 9. 1. 1991, pritožnica pa 27. 3. 1991. Navajata, da sta z vlogo z dne 2. 1. 1998 ta svoj tožbeni zahtevek razširila na drugo toženo stranko ter zahtevala tudi rento od 1. 1. 1995 dalje. Pritožnika nasprotujeta stališču, da je ta zahtevek zastaran. Menita, da je zastaralni rok za vložitev odškodninskega zahtevka glede na določbo 377. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) začel teči šele z iztekom absolutnega zastaralnega roka za storjeno kaznivo dejanje. Trdita, da sta stališču o zastaranju terjatve nasprotovala v pritožbi in reviziji in da sta pritožbeno in revizijsko sodišče navedeni očitek neutemeljeno zavrnili s tem, da naj pritožnika ne bi navedla dejstev in da naj ne bi predložila dokazov, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Zatrjujeta, da je takšna trditev v nasprotju s spisom in povzemata navedbe iz pripravljalnih vlog, v katerih zatrjujeta, da je šlo za težko prometno nesrečo (v kateri so tri osebe izgubile življenje, nekaj oseb pa je dobilo hude telesne poškodbe), da je bilo storjeno hudo kaznivo dejanje, da ni tekel kazenski postopek in da se ne ve, kdo je kriv za prometno nezgodo, vendar je po njunem mnenju nekdo od voznikov udeleženih vozil gotovo kriv. Zatrjujeta, da sta predlagala vrsto dokazov glede obstoja kaznivega dejanja, ki pa jih sodišče ni izvedlo, ker jih je "ignoriralo". Uveljavljata kršitev 2. in 22. člena Ustave.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Navedbe, s katerimi pritožnika nasprotujeta stališču sodišč, da je terjatev za premoženjsko škodo zastarala (ker bi sodišča po njunem mnenju morala uporabiti daljši zastaralni rok, ker je bila škoda povzročena z kaznivim dejanjem), po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe zakona, s tem pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnikov, da sta zatrjevala, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, sodišče pa naj teh trditev ne bi upoštevalo, dokazov pa ne izvedlo. Vendar izpodbijanima sodbama Višjega in Vrhovnega sodišča tega ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče (kot tudi že sodišče druge stopnje) je namreč izčrpno obrazložilo, da ne zadostuje, da se stranka samo sklicuje na določbo 377. člena ZOR, pač pa mora za to navesti ustrezna dejstva in dokaze, to pa spada v sfero trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke. To pomeni, da mora tožeča stranka, ki želi uveljaviti, da zaradi obstoja kaznivega dejanja terjatev ni zastarala, navesti dejstva in predložiti dokaze, iz katerih bi lahko sodišče sklepalo, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem (vse seveda ob predpostavki, da kazenskega postopka ni mogoče uvesti – v nasprotnem primeru bi namreč ob ustrezni trditvi tožnika sodišče moralo pravdni postopek prekiniti in počakati na izid kazenskega postopka). Da bi bilo to pravno stališče z vidika kakšne človekove pravice sporno, pritožnika ne zatrjujeta in samemu navedenemu pravnemu stališču ne nasprotujeta. Razlog nestrinjanja pritožnikov z odločitvijo sodišč je drugje: nasprotujeta namreč ugotovitvi, da ustreznih trditev nista postavila oziroma da ustreznih dokazov nista predlagala. Vendar sta Višje in Vrhovno sodišče na ta očitek že odgovorili in sta pritožnikoma izčrpno pojasnili, da nista pravočasno postavila niti trditve o tem, kdo naj bi povzročil škodo s kaznivim dejanjem, niti predlagala dokazov. Poudariti velja, da pritožnika niti v ustavni pritožbi ne pojasnita, katere konkretne dokazne predloge za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja sta sploh podala. Pavšalna trditev, da sta "navedla vrsto dokazov" in da je sodišče njune dokazne predloge "ignoriralo", za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

5.Za ugotovitev sodišč, da pritožnika ustreznih trditev in dokazov nista postavila oziroma predlagala, tudi ni mogoče reči, da bi bila očitno napačna. V bistvu tudi iz samih navedb ustavne pritožbe, v katerih pritožnika povzemata vsebino svojih vlog v pravdnem postopku, izhaja, da ta ugotovitev drži. Argumentacija pritožnikov, ki sta jo ponavljala ves čas pravdnega postopka in tudi še v ustavni pritožbi, je namreč bila, da že sama smrt treh oseb v prometni nesreči konkludentno izkazuje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da posebni dokazi zato sploh niso potrebni. Pri tem po njunem mnenju okoliščin glede krivde za nesrečo ne bi bilo treba ugotavljati, saj naj bi šlo za objektivno odgovornost imetnikov osebnih vozil za škodo, ki v prometni nesreči nastane potnikom. Glede na to argumentacijo ni mogoče reči, da je očitno napačna ugotovitev sodišč, da pritožnika nista predlagala ustreznih dokazov glede dejstev, ki bi utemeljila sklep, da je šlo za kaznivo dejanje.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić