Jedro

Vročevalcu gre nagrada vselej, ko je svoje delo opravil pravilno (v skladu z odredbo sodišča in v skladu s Pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje). Pri tem ne more biti pomembno, ali je bila vročitev tudi uspešna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožbi pooblaščenega vročevalca U. d.o.o., ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pooblaščenemu vročevalcu U. d.o.o., prizna tudi nagrada v znesku 12 točk z 20 % davkom na dodano vrednost.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pooblaščenemu vročevalcu U. d.o.o., priznalo le pravico do povrnitve stroškov v višini 4.044 SIT, ne pa tudi zahtevanih 12 točk nagrade z davkom na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo pooblaščenega vročevalca, svoje stališče pa utemeljilo s tem, da se 14. člen Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje (Uradni list RS, št. 32/2000 - v nadaljevanju Pravilnik) ne nanaša na primere, ko vročitev ni bila opravljena. To pomeni, da pooblaščenemu vročevalcu ne gre pravica do nagrade.

Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo določbe prvega odstavka 14. člena in neuporabo prvega odstavka 15. člena Pravilnika. Meni, da je treba prvi odstavek 14. člena razlagati v povezavi s prvim odstavkom 15. člena Pravilnika, ki natančneje opredeljuje, kdaj pooblaščenemu vročevalcu ne pripada nagrada. To je le, kadar vročitve ni opravil v skladu z odredbo sodišča ali v skladu z določbami Pravilnika (ki v 5. členu napotuje tudi na določbe Zakona o pravdnem postopku). Če je pooblaščeni vročevalec svoje delo opravil v mejah sodnega naročila in v skladu s pravili vročanja, pri tem pa mu ni mogoče očitati, da ne bi ravnal z dolžno skrbnostjo, je upravičen do nagrade.

Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Zahteva je utemeljena.

V prvem odstavku 14. člena Pravilnika uporabljeni besedni znaki sami za sebe res omogočajo razlago, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, namreč, da je pooblaščeni vročevalec upravičen do nagrade, če opravi vročitev ("pooblaščeni vročevalec je za vročitev upravičen do nagrade in do povrnitve potnih stroškov ..."). To bi pomenilo, da mu nagrada ne pripada, če pisanja naslovniku ni vročil. Vendar je taka razlaga logično sprejemljiva le sama za sebe. Sistematična in v tem primeru še z njo povezana logična metoda razlage ter namenska razlaga pa privedejo do spoznanja, da ima določba prvega odstavka 14. člena Pravilnika drugačno vsebino, kot ga ponuja zgolj mehanični ("črkobralski") pogled. Njeno sporočilo je treba iskati v povezavi s prvim odstavkom 15. člena Pravilnika, ki nedvoumno pove, kdaj vročevalec nima pravice do nagrade (ter do povrnitve potnih stroškov in drugih dejanskih stroškov): takrat, ko vročitev ni opravljena v skladu z odredbo sodišča (rok in način) ali s Pravilnikom. Gre torej za (s stališča mandatne pogodbe) logično izjemo od pravila, da ima vročevalec za svoje delo pravico do nagrade (in do povrnitve stroškov). Nasprotno razlogovanje potem pove, da gre vročevalcu nagrada vselej, ko je svoje delo opravil korektno (v skladu z odredbo sodišča in v skladu s Pravilnikom). Pri tem ne more biti pomembno, ali je bila vročitev tudi uspešna. Razmerje med naročiteljem in vročevalcem kot prevzemnikom naročila je razmerje iz mandata, kar pomeni, da prevzemnik nima obligacije rezultata, pač pa obligacijo prizadevanja. Vročevalec se s prevzemom naročila ne zaveže, da bo vročitev tudi dejansko opravil, pač pa, da si bo ta (končni) interes naročitelja prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo. S tem, ko je vročevalec sodno pisanje poskusil vročiti, pa zaradi dejstva, ker naslovnik na naslovu, na katerem naj bi mu to pisanje vročil, ne stanuje več, tega ni mogel uspešno opraviti (doseči končen interes naročitelja), je svojo obveznost (pravilno) izpolnil. Bistveno je, da je vročevalec ravnal v skladu z odredbo sodišča in v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) o vročanju. In ker je tako ravnal, ima poleg pravice do povrnitve stroškov tudi pravico do zahtevane nagrade (12 točk).

Določbe prvega odstavka 14. člena Pravilnika tako ni mogoče razumeti dobesedno: da ima pooblaščeni vročevalec pravico do nagrade in do povrnitve potnih stroškov le, če je bila opravljena vročitev. Beseda "vročitev" ima tu širši pomen in zajema tudi primere, ko pisanje ni bilo vročeno, pa vročevalcu pri tem ni mogoče očitati, da ne bi ravnal z zahtevanim standardom profesionalne skrbnosti in v skladu z odredbo sodišča ter določbami Pravilnika. Nenazadnje pravilnik v 12. členu uporablja izraz vročitev kot višji skupni pojem (genus proximum) vročevalčevega prizadevanja doseči uspešno vročitev.

Ker je tako pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se pooblaščenemu vročevalcu prizna tudi zahtevana nagrada v znesku 12 točk (z 20 % davkom na dodano vrednost).